Jedro

V zadevi je sporna ponovna odmera že priznane pokojnine, ki je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo tožene stranke. ZPIZ-1 v 1. odstavku 180. člena določa, da se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upošteva pri ponovni odmeri pokojnine. V 2. odstavku istega člena je določeno, da upravičenec lahko zahteva, da se mu namesto ponovne odmere že uveljavljena pokojnina odstotno poveča, glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Tožnik je v postopku pred sodiščem zahteval izračun po 2. odstavku 180. člena ZPIZ-1 in tak izračun je tožena stranka napravila in tožniku odmerila pokojnino v višjem znesku, kot pa mu je bila priznana z prvotno odločbo. Tožena stranka je že priznano pokojnino pravilno odstotno povečala, glede na zavarovalno dobo, ki jo je tožnik dosegel v času ponovnega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba tožene stranke št. ... z dne 9. 2. 2012 in št. ... z dne 11. 2. 2013 odpravita v zavrnilnem delu, ter da se toženi stranki naloži, da je dolžna v roku 30 dni ponovno odmeriti starostno pokojnino, ob upoštevanju tožnikovih dejanskih prejemkov iz delovnega razmerja za obdobje od leta 1970 do 1985 in ob upoštevanju pokojninske osnove prejemkov kapetana I. razreda, po 1. in 2. odstavku 76. člena ZPIZVZ ter mu izplačati razliko starostne pokojnine za obdobje od 31. 12. 2008 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot odškodnino, ki teče od dospelosti v izplačilo vsakokratnega mesečnega zneska razlike premalo izplačane pokojnine, to je od vsakega 30. dne v mesecu za tekoči mesec do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je že v tožbi navajal pravno pomembna dejstva in je podal tudi razlago določb 178. do 181. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Tožnik meni, da bi mu morala tožena stranka na dan nove upokojitve določiti pokojnino v znesku 822,87 EUR in ne 765,98 EUR. Tožena stranka bi morala upoštevati prejemke (osnove) iz ZPIZVZ oz. dejanske prejemke, kot jih je tožnik v fotokopiji predložil v spis ali pa upoštevati prejemke kapetana I. razreda z valorizacijo teh osnov. Tožnik je kot dokaz predložil podatke o dejanskih prejemkih od leta 1970 do leta 1985 ter s tem v zvezi predlagal svoje zaslišanje in pa pridobitev mnenja izvedenca finančne stroke. Tožnik povzema tudi svoje navedbe, ki jih je podal na prvem naroku za glavno obravnavo, ko je predlagal, da sodišče zaveže toženo stranko, da opravi variantni izračun višine pokojnine na dan 31. 12. 2008 z upoštevanjem zavarovalnih osnov po ZPIZVZ, na podlagi dejanskih prejemkov tožnika za navedeno 16-letno obdobje in z upoštevanjem procenta povečanja pravnomočno priznane pokojnine, na podlagi dodatne pokojninske dobe. Najbolj ugodna varianta za tožnika predstavlja vsebino njegovega tožbenega zahtevka. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi predložila izračun, kjer pa ni upoštevala naloga sodišča, temveč je opravila le izračun na podlagi 2. odstavka 180. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje bi moralo po načelu ugotavljanja materialne resnice in po preiskovalnem načelu vztrajati pri izračunu po obeh variantah, torej tudi po 1. odstavku 180. člena ZPIZ-1. Sklicevanje sodišča prve stopnje na sodbo iz nekega drugega postopka, v tej zadevi ne more biti odločilno, zato tudi ni bilo nikakršnega materialnopravnega upravičenja za zavrnitev tožbenega zahtevka, sklicujoč se na pravnomočno sodbo, ki v ničemer ne posega v predmetno razmerje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 2. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 9. 2. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka tožniku priznala pravico do starostne pokojnine v znesku 815,14 EUR na mesec od 31. 12. 2008 dalje, z vsemi nadaljnjimi uskladitvami.

V zadevi je sporna ponovna odmera že priznane pokojnine, ki je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 1. 2007 in sicer od 2. 12. 2006 dalje. Tožnik se je namreč reaktiviral, zato mu je bilo izplačevanje starostne pokojnine v skladu z določbo 178. člena ZPIZ-1 ustavljeno z 31. 1. 2007. Dne 7. 1. 2009 pa je tožnik vložil zahtevo za ponovno izplačevanje starostne pokojnine od 31. 12. 2008 dalje, kajti obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje mu je prenehalo z 30. 12. 2008. ZPIZ-1 v 1. odstavku 180. člena določa, da se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upošteva pri ponovni odmeri pokojnine. V 2. odstavku istega člena pa je določeno, da upravičenec lahko zahteva, da se mu namesto ponovne odmere že uveljavljena pokojnina odstotno poveča, glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja.

Tožena stranka je z odločbo št. ... z dne 12. 3. 2009, ki je bila potrjena z drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 1. 6. 2009, tožniku že odmerila in priznala pravico do starostne pokojnine v znesku 765,98 EUR na mesec od 31. 12. 2008 dalje. Tožnik se s tako odmero ni strinjal, zato je prej citirani odločbi izpodbijal pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. V Ps 1596/2009 z dne 21. 10. 2011, ki je bila potrjena z drugostopenjsko sodbo opr. št. Psp 420/2011 z dne 15. 12. 2011, tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo obe izpodbijani odločbi in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Odločitev nižjih sodišč je presojalo tudi revizijsko sodišče, ki je revizijo tožene stranke zavrnilo. Revizijsko sodišče v točki 10 poudarja, da sta nižji sodišči utemeljeno presodili, da je tožnik z zahtevo o kateri je tožena stranka izdala izpodbijani odločbi, na podlagi 2. odstavka 180. člena ZPIZ-1 uveljavljal svojo izbirno pravico, da se mu namesto ponovne odmere že uveljavljana pokojnina odstotno poveča, glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Tožena stranka je sledila napotkom razvidnim iz že citiranih sodb ter z izpodbijano sodbo tožniku odmerila pokojnino po določbi 2. odstavka 180. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je zaradi ugotovitve dejanskega stanja od tožene stranke zahtevalo dodatno pojasnilo, ki ga je tožena stranka sodišču posredovala dne 9. 12. 2013. Sodišče je omenjeno pojasnilo (vlogo) vročilo tožniku dne 12. 12. 2013, ki pa na pojasnilo ni podal nobenih pisnih pripomb. Tožnik se tudi ni udeležil naroka za glavno obravnavo, ki je bil razpisan za dne 17. 3. 2014. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo dejansko stanje. Tožena stranka je namreč ravnala skladno z napotki sodišča ter tožniku ponovno odmerila pokojnino na podlagi 2. odstavka 180. člena ZPIZ-1. V primeru, ko gre za odločanje po omenjenem odstavku predstavlja osnovno za odločanje že pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine, ki je bila tožniku priznana z odločbo št. ... z dne 12. 1. 2007. Tedaj je tožena stranka ugotovila pokojninsko osnovo in na podlagi tako ugotovljene pokojninske osnovne tožniku tudi priznala pravico do starostne pokojnine, za čas od 2. 12. 2006 dalje. Izračunana je bila pokojninska osnova v znesku tedanjih 183.877,92 SIT oz. sedaj 767,31 EUR. Pokojninska osnova je bila izračunana na podlagi 16-letnega povprečja plač oz. osnov zavarovanja iz obdobja od leta 1970 do leta 1985, ki je bilo po izračunu za tožnika najugodnejše, s tem, da so bili zneski valorizirani na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine, torej leto 2005. Pokojnina je bila tedaj tožniku odmerjena v višini 86,55 %. Kot že rečeno je navedena odločitev postala pravnomočna. Tožnik je namreč tudi zoper odločbo z dne 12. 1. 2007 uveljavljal sodno varstvo, vendar je bilo v postopku pred sodiščem ugotovljeno, da je bila odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je torej pravilno pojasnilo, da v pravnomočno ugotovljeno pokojninsko osnovo ne more več posegati in da so torej s tem v zvezi neutemeljene tožnikove navedbe, ki se nanašajo na uporabo določb ZPIZVZ oz. dejansko prejetih dohodkov iz delovnega razmerja za obdobje od leta 1970 do 1985. V zvezi s tem je bila izdana tudi revizijska sodba opr. št. VIII Ips 439/2009 z dne 24. 5. 2011, ki je potrdila odločitev tako prvostopenjskega kot tudi drugostopenjskega sodišča. Tožena stranka je tako že priznano pokojnino pravilno odstotno povečala, glede na zavarovalno dobo, ki jo je tožnik dosegel v času ponovnega zavarovanja. Odmerni odstotek je povečala z 86,55 % na 90,05 %. Ustrezno usklajena na dan ponovnega priznanja pravice starostna pokojnina na dan 31. 12. 2008 dalje znaša 815,14 EUR z vsemi nadaljnjimi uskladitvami.

Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da izračuna ni mogoče preveriti oz. da bi moralo sodišče še dodatno od tožene stranke zahtevati izračun po 1. odstavku 180. člena ZPIZ-1. Tožnik je namreč v postopku pred sodiščem izrecno zahteval izračun po 2. odstavku 180. člena ZPIZ-1 in tak izračun je tožena stranka tudi napravila in tožniku odmerila pokojnino v višjem znesku, kot pa mu je bila priznana z odločbo z dne 12. 3. 2009. Tožena stranka je v že omenjeni vlogi, ki jo je sodišče prejelo dne 9. 12. 2013 tudi prepričljivo pojasnila zakaj je odmera pokojnine po 2. odstavku 180. člena ZPIZ-1 za tožnika najugodnejša. Tožnik dodatnemu pojasnilu tožene stranke, podanemu v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjal oz. niti ni podal nobenih pripomb, medtem ko v pritožbi zgolj povzema svoje navedbe podane v tožbi in pa na prvem naroku za glavno obravnavo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.