Jedro

V sporih v zvezi z uveljavljanjem pravic iz invalidskega zavarovanja se ne odloča zgolj o tožbenem zahtevku, temveč se primarno presoja pravilnost izpodbijanih odločb in ugotavlja dejanska delazmožnost posameznika. Ta je glede na definicijo invalidnosti odvisna od ugotovljenega zdravstvenega stanja oziroma sprememb v zdravstvenem stanju in svojega poklica posameznika.

Ker je sodišče prve stopnje postopalo skladno z navedenim in presojalo pravilnost izpodbijanih odločb ter izvedenega predsodnega postopka ter odločalo o pripadajočih pravicah iz invalidskega zavarovanja, hkrati pa odločilo tudi o tožbenem zahtevku tožnice, ni mogoče govoriti, da je prekoračilo tožbeni zahtevek. Iz navedenih razlogov je pritožba toženca v tem delu neutemeljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., II., III., IV., V. in VII. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v 15 dneh po prejemu te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke številka zadeve: ... z dne 6. 8. 2020 in številka zadeve: ... z dne 11. 2. 2020 in tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo, ergonomsko urejeno, delovno mesto z omejitvami: brez hitrih in/ali pogostih ponavljajočih se gibov rok, brez dela z vibracijskimi orodji, brez premeščanja težjih bremen, brez pogostih in/ali stalnih prisilnih drž hrbtenice, s polnim delovnim časom, od 13. 11. 2019 dalje (I. in II. točka izreka). Obenem je določilo, da je kontrolni pregled potreben leta 2023 in da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločila tožena stranka s posebno upravno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe (III. in IV. točka izreka) ter odločilo, da je stranski intervenient dolžan tožeči stranki zagotoviti pravico do premestitve (V. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, da pri tožeči stranki ni invalidnosti in da nima pravic iz invalidskega zavarovanja (VI. točka izreka). Nadalje je sklenilo, da tožena stranka nosi stroške tega postopka tožeče stranke v deležu 50 odstotkov, stranski intervenient pa krije sam svoje stroške postopka (VII. in VIII. točka izreka).

2. Zoper I., II., III., IV., V. in VII. točko izreka je pritožbo vložil toženec iz razlogov bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je med strankama spor glede ugotavljanja invalidnosti in da je tožnica s tožbo zahtevala odpravo izpodbijanih odločb in ugotovitev, da pri njej ni invalidnosti in da nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Meni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka s tem, ko je tožnici prisodilo nekaj drugega glede na njen zahtevek. Sodišče je v socialnem sporu vezano na meje postavljenega zahtevka na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) v zvezi z 2. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Tožbeni zahtevek je obvezna sestavina tožbe v socialnem sporu. Če zahtevek ni zadostno opredeljen, ga mora stranka opredeliti najkasneje do konca poravnalnega naroka oziroma, če ni poravnalnega naroka, do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Tožnica je ves čas sodnega postopka zahtevala ugotovitev, da pri njej ni invalidnosti in da nima pravic iz invalidskega zavarovanja. S tem, ko je sodišče odločilo, da tožnico razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in ji prizna pravice iz invalidskega zavarovanja, je prekoračilo tožbeni zahtevek. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na 81. člen ZDSS-1 kljub tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da pri tožnici ni invalidnosti in nima pravic iz invalidskega zavarovanja, izpodbijani odločbi toženca odpravilo in tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti ter ji priznalo pravico do premestitve na drugo delo z omejitvami, kot jih je ugotovila sodna izvedenka. Socialni spor je po določbi drugega odstavka 81. člena ZDSS-1 spor polne jurisdikcije, v katerem sodišče ob odpravi ali spremembi upravnega akta o pravici tudi meritorno odloči, vendar je sodna praksa že zavzela stališče, da odločanje v socialnih sporih v sporu polne jurisdikcije ne dovoljuje odločanja sodišča mimo ali preko postavljenega zahtevka. Sodišče je na zahtevek vezano in lahko preverja zakonitost izpodbijanih upravnih odločb le v mejah postavljenega zahtevka. Razlaga sodišča prve stopnje, ki se v obrazložitvi sklicuje na 81. člen ZDSS-1, pri čemer popolnoma spregleda določbo 73. člena ZDSS-1, pomeni, da bi se zahtevek v socialnem sporu lahko glasil samo na odpravo izpodbijanih odločb, o pravici pa bi sodišče meritorno odločilo. Z odločitvijo o ugotovitvi invalidnosti in priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja, pri čemer je tožnica zahtevala zgolj ugotovitev, da invalidnosti pri njej ni in nima pravic iz invalidskega zavarovanja, je sodišče po prepričanju toženca preseglo meje tožbenega zahtevka. V zvezi s III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje toženec še opozori, da lahko sodišče ob morebitni odpravi izpodbijanih posameznih upravnih aktov prizna le tiste pravice in v takšnem obsegu, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje gredo po zakonu. Kontrolni pregled ni pravica iz obveznega invalidskega zavarovanja, temveč je v primeru pričakovanega izboljšanja zdravstvenega stanja možnost nosilca zavarovanja, da po preteku določenega obdobja preveri, ali še obstajajo razlogi za priznano pravico. Sodba sodišča prve stopnje v delu izreka o kontrolnem pregledu prav tako nima podlage v tožbenem zahtevku. Sodba v tem obsegu tudi nima pravnih razlogov, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V kolikor sodišče ne bi sledilo zgornjim navedbam, toženec podredno izpodbija odločitev sodišča v VII. točki izreka, da je toženec dolžan nositi polovico stroškov sodnega postopka tožnice. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje napačno in materialnopravno zmotno, ker ni upoštevalo vseh okoliščin primera. Tožnica je sicer res uspela z zahtevo za odpravo izpodbijanih odločb, vendar je bistvo njenega tožbenega zahtevka ugotovitev, da pri njej ni invalidnosti in v tem tožnica nesporno ni uspela. Odprava izpodbijanih odločb toženca zaradi ugotovitve invalidnosti in priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja, ne more šteti kot uspeh v višini 50 %. Dodatno v zvezi s tem toženec še izpostavi, da se z odločitvijo sodišča glede na odločitev iz izpodbijanih odločb spremenijo samo stvarne razbremenitve in gre tudi v tem pogledu lahko le za sorazmerno majhen uspeh tožnice.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica nasprotuje pritožbenim navedbam. Meni, da toženec nima prav, saj kot izhaja iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 148/2006, v socialnem sporu sodišče ne odloča le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta in o zakonitosti postopka pred njegovo izdajo, temveč tudi o njegovi pravilnosti. Presoja pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja v predsodnem postopku je zato v socialnem sporu mogoča tudi z oceno dokazov, ki so bili izvedeni šele v sodnem postopku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima dovolj razlogov, da se lahko preizkusi glede kontrolnega pregleda, ne glede na postavljen tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče dodatno v zvezi s pritožbenimi navedbami poudarja naslednje.

6. Predmet sodne presoje je v tem postopku dokončna odločba tožene stranke, št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 6. 8. 2020, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo številka zadeve: ..., št. dosjeja ... z dne 11. 2. 2020. S slednjo odločbo je toženec tožnico razvrstil v III. Kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: delo lahko opravlja le občasno v prisilni drži vratne hrbtenice, brez pogostih ponavljajočih gibov v zapestjih, s polnim delovnim časom od 13. 11. 2019 dalje. Hkrati je odločil, da kontrolni pregled ni potreben in da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo in da je delodajalec A. d. o. o. dolžan zavarovanki, sedaj tožnici, zagotoviti pravico do premestitve.

7. Sporno je, ali je pri tožnici podana invalidnost. Tožnica je s tožbenim zahtevkom uveljavljala odpravo citiranih odločb toženca in ugotovitev, da pri njej ni invalidnosti.

8. V predsodnem upravnem postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, konkretno pravic iz invalidskega zavarovanja, ki se na podlagi drugega odstavka 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) začne na zahtevo izbranega zdravnika, toženec odloča po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku. Na podlagi dejstev ugotovljenih v postopku izda odločbo in odloči o pravici, ki je predmet postopka.

9. V postopku priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja, je potrebno najprej ugotoviti, ali je pri zavarovancu nastala invalidnost. Definicija invalidnosti je podana v 63. členu ZPIZ-2. Če je podana invalidnost, se zavarovanca razvrsti v ustrezno kategorijo invalidnosti. Ustrezna kategorija invalidnosti je dejstvo, od katerega je odvisen obseg in vrsta pravic, ki zavarovancu gredo pod pogojem, da izpolnjuje še vse ostale pogoje določene z zakonom za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Zato je poleg razvrstitve v ustrezno kategorijo invalidnosti pomembna ugotovitev še vzrok in datum nastanka invalidnosti. Vzrok invalidnosti je namreč pomemben zaradi morebitnega ugotavljanja izpolnjevanja pogojev minimalne pokojninske dobe, datum pa zaradi tega, od kdaj dalje je zavarovanec upravičen do pravic iz invalidskega zavarovanja.

10. Pri ugotavljanju, ali zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, je relevantno, ali je zaposlen oziroma ali je bil zaposlen v času nastanka invalidnosti. Če je zavarovanec v delovnem razmerju, je potrebno odločiti tudi o dolžnosti delodajalca v zvezi z zaposlitvijo ter realizacijo pravic iz invalidskega zavarovanja, ki so zavarovancu z odločbo priznane. Odvisno od posameznega primera je potrebno odločiti tudi o morebitnem kontrolnem pregledu, ne glede na to, da to ni pravica, ampak obveznost in sestavni del nadaljnjega postopka pri ugotavljanju delazmožnosti in nenazadnje tudi pravic iz invalidskega zavarovanja.

11. V sodnem postopku sodišče v skladu z določbo 81. člena in 82. člena v zvezi s 63. členom ZDSS-1 presoja ne samo zakonitost izpodbijane dokončne odločbe, ampak tudi pravilnost izdane odločbe (spor polne jurisdikcije). Ker gre za spor polne jurisdikcije, sodišče odloči tako o pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe, kot tudi o pravicah iz invalidskega zavarovanja glede na ugotovljeno dejansko stanje, kakršno je obstajalo do dokončne odločbe. Ob upoštevanju materialnega prava sodišče odloči o kategoriji invalidnosti in o konkretni pravici iz invalidskega zavarovanja, odloči pa tudi o tožbenem zahtevku.

12. Za rešitev zadeve je odločilno načelo materialne resnice. Skladno s tem načelom mora sodišče po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Pomembno pa je tudi preiskovalno načelo, določeno v 62. členu ZDSS-1. Če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti.

13. Glede na določbe ZDSS-1 in sodno prakso je obseg socialnega spora določen z odločitvijo v predsodnem postopku. Zato se primarno presodi pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb in na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v postopku odloči o materialni pravici, o kateri je bilo odločeno v predsodnem postopku ter odloči še o tožbenem zahtevku. Glede odločanja o sami pravici je potrebno izhajati iz drugega odstavka 81. člena ZDSS-1, kjer je določeno, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali koristi.

14. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb izdanih v predsodnem postopku in na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega do dokončne odločbe toženca odločalo o pravicah, ki gredo tožnici glede na to, da je pri njej po izvedenem dokaznem postopku in vseh ugotovljenih dejstev ugotovilo obstoj III. kategorije invalidnosti določene v 3. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, neodvisno od tega, da je tožnica s tožbenim zahtevkom uveljavljala, da pri njej ni invalidnosti. O takšnem tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje posebej odločalo in ga kot izhaja iz VI. točke izreka zavrnilo.

15. Glede na vse obrazloženo se torej v sporih v zvezi z uveljavljanjem pravic iz invalidskega zavarovanja ne odloča zgolj o tožbenem zahtevku, temveč se primarno presoja pravilnost izpodbijanih odločb in ugotavlja dejanska delazmožnost posameznika. Ta je glede na definicijo invalidnosti odvisna od ugotovljenega zdravstvenega stanja oziroma sprememb v zdravstvenem stanju in svojega poklica posameznika.

16. Ker je sodišče prve stopnje postopalo skladno z navedenim in presojalo pravilnost izpodbijanih odločb ter izvedenega predsodnega postopka ter odločalo o pripadajočih pravicah iz invalidskega zavarovanja, hkrati pa odločilo tudi o tožbenem zahtevku tožnice, ni mogoče govoriti, da je prekoračilo tožbeni zahtevek. Iz navedenih razlogov je pritožba toženca v tem delu neutemeljena. Neutemeljena pa je pritožba tudi glede stroškov postopka, in sicer, v kakšnem deležu toženec trpi stroške postopka.

17. Ob upoštevanju drugega odstavka 154. člena ZPP ter vseh okoliščin primera, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženec nosi stroške tega postopka tožnice v deležu 50 %. Tožnica je uspela glede pravilnosti in odprave izpodbijanih odločb, kar predstavlja njen uspeh v višini 50 %, preostalih 50 % pa bremeni toženca.

18. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo 155. člena ZPP v zvezi z določbami Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami, v nadaljevanju: OT) tožnici priznalo stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR in jih naložilo v plačilo tožencu, v roku 15 dni po prejemu te sodbe. Stroški v takšnem znesku predstavljajo 375 točk odgovora na pritožbo po tarifni št. 15/2 OT, 2 % materialnih stroškov v višini 7,50 točke (11. člen OT), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR in 22 % DDV v višini 50,49 EUR.