Jedro

V primeru očitanih trajajočih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (nesanirane poškodbe javnih prometnih površin in posledično izplačevanje velikega števila odškodnin) objektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi teče ves čas, ko te kršitve trajajo. Subjektivni rok pa začne teči, ko se z očitanimi kršitvami seznani za podajo odpovedi pristojna oseba, to je direktor delodajalca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka izdala tožniku 5. 10. 2009 (1. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od prenehanja delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje, vključno s plačilom davkov in prispevkov in plačilom razlike plače ter premije prostovoljnega pokojninskega zavarovanja s pripadki (2. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za odpoved ponovnemu nastopu dela v znesku 60.451,80 EUR, v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2009 dalje do plačila (3. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (4. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava, podredno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje, podredno, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Sodišče prve stopnje ni konkretno zapisalo, katere listinske dokaze je izvedlo, temveč je zapisalo zgolj, da je „sprejelo in prebralo vse listine, ki so v spisu“. Sodišče na obravnavi dejansko ni prebralo nobene listine, tožena stranka določenih listin ni predložila sodišču v roku in je bila glede teh dokazov prekludirana. Na podlagi katerih drugih listin, razen poročila o realizaciji odprave poškodb po evidencah odškodninskih zahtevkov, je sodišče sprejelo dokazno oceno, tožnik ne more razbrati. Dokazna ocena tudi ni obrazložena. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do ugovorov tožnika, da je opis domnevnih kršitev oziroma opustitev tožnika premalo konkretiziran, da v obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedeno konkretnih razlogov, zakaj sodelovanje med tožnikom in toženo stranko ni več mogoče, da dolžnosti, ki jih tožena stranka pripisuje tožniku, prvenstveno niso bile tožnikove ter da je vzročna zveza med domnevnimi opustitvami tožnika in nekonkretiziranimi posledicami prekinjena zaradi več objektivnih dejavnikov, na katere tožnik ni imel vpliva. Sodišče prve stopnje v sodbi ne obrazloži, zakaj sodelovanje med njim in toženo stranko ni več mogoče, temveč povzame le zakonsko normo iz 2. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih. Iz obrazložitve sodbe ni jasno, ali je sodišče štelo za dokazani obe kršitvi, ki sta se očitali tožniku po 1. in 2. točki obdolžitve ali le drugo. Navaja, da je sodišče ocenilo nekaj, kar je skoraj dobesedno prepisano iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi v III. točki, toda ni ugotovitve, ali je katere od teh zadolžitev kršil. Uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V obrazložitvi je o določenem odločilnem dejstvu nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov oziroma prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami. Priča A.G. omenja le rahlo pomanjkljivost pri izpolnjevanju gradbenih dnevnikov, ni pa izjavila, da gradbeni dnevniki niso izpolnjeni tako kot določa Pravilnik o vrstah vzdrževanih del, tako kot je sodišče povzelo izpoved priče. Sporen je tudi stavek, da „vsi ti podatki v dnevnikih niso bili zavedeni“. Pregled gradbenih dnevnikov, ki so v spisu, pokaže, da so podatki, ki jih sodišče navaja, da morajo biti vpisani, dejansko vpisani.

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo ob uporabi 1. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih. Da bi bil razlog, ki ga v izhodišču navaja sodišče, utemeljen, bi moralo ravnanje tožnika izpolnjevati zakonske znake kaznivega dejanja. A sodišče ni navedlo niti, da bi tožnik sploh izpolnil znake katerega izmed kaznivih dejanj, kaj šele navedlo na kakšen način, naj bi jih izpolnil. Navaja, da tožena stranka ni dokazala vsaj naslednjih dejstev, ki jih je zatrjevala v obdolžitvi in kasneje v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi: da tožnik ni organiziral in nadziral izvajanje vzdrževalnih del na javnih prometnih površinah v mestu M. od 1. 1. 2009 do 31. 8. 2009; da na določenih lokacijah često prihaja do telesnih poškodb uporabnikov javnih površin; da je od 1. 1. 2009 do 31. 8. 2009 prišlo do visokih odškodninskih zahtevkov do delodajalca zaradi plačila za povzročeno imaterialno in materialno škodo; da Zavarovalnica A. izplačuje izredno veliko število odškodnin; da bo imelo izplačevanje odškodnin za posledico izredno visok malus; da bo imel izredno visok malus za posledico abnormno zvišanje zavarovalne premije delodajalca za leto 2010; da so bili gradbeni dnevniki izpolnjeni v nasprotju s pravilnikom.

Tožnik je prepričan, da je bila odpoved podana po preteku 30-dnevnega subjektivnega roka za podajo. V konkretnem primeru tožena stranka nobenih navedb tožnika v pisnem zagovoru ni upoštevala, zato je šteti, da se ni seznanila z nobenim dodatnim dejstvom, ki bi bilo bistvenega pomena za odločanje o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zagovor torej ni vplival na ugotavljanje razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tako je potrebno preučiti, kdaj je poslovodja S.P. ugotovil razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka trdi, da je razloge ugotovila šele s poročilom A.G. z dne 14. 9. 2009, vendar pa je to v nasprotju z izpovedbo direktorja S.P., ki je izpovedal, da so bili pogovori na občini M. konec pomladi, ko so ugotovili (na občini), da se dejansko stvari ne premikajo. Kdaj je direktor S.P. dejansko predal seznam 73 neodpravljenih poškodb A.G. in tožniku, ni pojasnjeno. Poudarja, da subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče umetno raztegovati na račun izgovora, da se ugotavljajo dejstva, če to ugotavljanje ni brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče tudi ni ugotavljalo, kdaj je tožena stranka ugotovila razlog po 2. točki obdolžitve v izredni odpovedi.

Glede nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja meni, da bi vsekakor delovno razmerje bilo možno nadaljevati.

Poudarja, da je bil odpovedni razlog umetno ustvarjen ter dejansko ni bil podan, tožnik pa brez odpravnine odstranjen iz podjetja, da se je njegovo delovno mesto izpraznilo. Prepričan je, da gre pri ravnanju tožene stranke za diskriminacijo tožnika na podlagi njegovih osebnih okoliščin. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo v celoti prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Po mnenju tožene stranke vsebuje sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, obrazložitev pa je razumljiva in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče je tudi ustrezno obrazložilo vse tri zakonske pogoje potrebne za zakonitost izredne odpovedi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od odpovedi pogodbe o zaposlitvi do odločitve sodišča prve stopnje ter odškodnino po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z vidika odpovednega razloga iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Ugotovilo je, da je bila odpoved podana pravočasno, da tožnik glede na svoje obveznosti po pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu vodja sektorja tehničnih storitev - pomočnik direktorja, ni poskrbel za izvajanje zakonskih predpisov ter da nadaljevanje delovnega razmerja ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi dne 5. 10. 2009 izredno odpovedana zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene s krivdno obliko hude malomarnosti, kršitve pa imajo tudi vse znake kaznivega dejanja opustitve nadzora v javnem prometu iz 327. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji).

Po določbi 3. odstavka 81. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primerih oziroma iz razlogov določenih z zakonom. Delodajalec mora dokazati, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (2. odstavek 82. člena ZDR). Posamezni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v določbi 111. člena ZDR. Navedena zakonska ureditev je v skladu z določbo 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, po kateri delavcu ne preneha delovno razmerje, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo in obnašanjem delavca. Delodajalec tako lahko izredno odpove delavcu pogodbo, če ugotovi enega od odpovednih razlogov in če ob upoštevanju vseh okoliščin ter interesov pogodbenih strank tudi ugotovi, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR). Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Tožnik v pritožbi navaja, da je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po preteku 30-dnevnega subjektivnega roka za podajo odpovedi. Sodišče prve stopnje je štelo, da se je direktor tožene stranke seznanil z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi 14. 9. 2009 potem, ko je A.G. pripravil poročilo o realizaciji odprave poškodb po evidenci odškodninskih zahtevkov. Tožnik je podal pisni zagovor 25. 9. 2009, izredna odpoved pa je bila podana 5. 10. 2009, zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila odpoved podana pravočasno. Zaključek sodišča prve stopnje, da je kot datum seznanitve z razlogi potrebno šteti dan, ko je A.G. podal poročilo direktorju tožene stranke t.j 14. 9. 2009, je preuranjen. Iz izpovedi priče, takratnega direktorja tožene stranke S.P., namreč izhaja, da je za kršitve oziroma o stanju javnih prometnih površin izvedel poleti 2009, ko se poškodbe na javnih prometnih površinah niso odpravljale, tako kot je bilo planirano v začetku leta 2009. Za kršitve oziroma o stanju javnih prometnih površin je izvedel na občini M., zato je v mesecu avgustu 2009 zahteval od A.G. poročilo o odpravljenih poškodbah, ker je ocenil, da bi po planu, ki so ga postavili v začetku leta 2009 moral biti že sorazmerno realiziran. S kršitvami tožnika naj bi se seznanil po prejemu poročila z dne 14. 9. 2009. Poročilo o realizaciji odprave poškodb po evidenci odškodninskih zahtevkov z dne 14. 9. 2009, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svoj zaključek, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno, vsebuje poročilo A.G. o stanju javnih prometnih površin od avgusta 2008 do 12. 9. 2009 ter predlog ukrepov za učinkovitejšo odpravo poškodb. Glede na vsebino poročila A.G., tožniku podrejenega delavca, datum poročila, ob izpovedbi takratnega direktorja tožene stranke, da se je s kršitvami tožnika seznanil že poleti 2009, je po oceni pritožbenega sodišča bistveno, kdaj je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovil direktor tožene stranke. Glede očitka po 2. točki (vodenje evidence v gradbenih dnevnikih) se sodišče prve stopnje ni niti opredelilo glede pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na kar pritožba utemeljeno opozarja. V primeru očitanih trajajočih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi teče ves čas, dokler te kršitve trajajo. Glede na opis drugoočitane kršitve (glede gradbenih dnevnikov) ni mogoče ugotoviti, ali je potekel 6-mesečni objektivni rok za njeno podajo. Sodba razen sklicevanja na določbo 110. člena ZDR nima razlogov.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker ni pravočasno poskrbel oz. ker je opustil, zaradi nevestnega opravljanja delovnih dolžnosti, organiziranje in nadzor izvajanja vzdrževalnih del na javnih prometnih površinah v mestu M. ... (1. točka) in ker je opustil oz. od svojih podrejenih delavcev ni zahteval, da o izvršenem rednem vzdrževanju javnih prometnih površin, vodijo evidenco, iz katere bi moralo biti razvidno, kdaj in katera dela so bila opravljena, obseg in trajanje del... (2. točka). Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na izpovedi tožnika in priče A.G., ki je izpovedal, da so bile poškodbe (73) odpravljene po tem, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje. Glede izpolnjevanja gradbenih dnevnikov je priča izpovedala, da tožnik od svojih podrejenih delavcev ni zahteval, da po izvršitvi del vodijo evidenco ter da dnevniki niso bili izpolnjeni v skladu s Pravilnikom o vrstah vzdrževalnih del. V sodbi sodišča prve stopnje niso navedeni vsi relevantni razlogi, ki bi upravičevali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delavec je odgovoren le za tiste kršitve obveznosti, ki jih je sam storil in lahko odgovarja le za lastna ravnanja, ne glede na to, če več delavcev ravna nepravilno in tudi v primeru, če podrejeni oziroma nadrejeni delavci opuščajo dolžno nadzorstvo. Tožnik torej odgovarja le za tiste kršitve delovnih obveznosti, ki so kot take opredeljene v opisu del in nalog njegovega delovnega mesta. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi so bile nesanirane poškodbe javnih prometnih površin in posledično izplačevanje velikega števila odškodnin ter nepravilno vodena evidenca gradbenih dnevnikov. Na podlagi katerih listin, ki jih je sodišče sprejelo kot dokaz, je sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožnik odgovoren v okviru zadolžitev iz pogodbe o zaposlitvi, iz obrazložitve sodbe ni razvidno. Edine listine, na katero se sodišče prve stopnje sklicuje, so poročilo z dne 14. 9. 2009 ter gradbeni dnevniki (priloga B19), ostalih listin, ki bi dokazovale, da je tožnik kriv očitanih kršitev, sodišče ne navede. V primeru izredne odpovedi je dokazno breme na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi (2. odstavek 82. člena ZDR). Na toženi stranki je torej dokazno breme, da dokaže utemeljenost odpovednega razloga, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa mora biti v skladu z metodičnimi napotki 8. člena ZPP. Pritožba sicer formalno ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, vendar je iz vsebine pritožbe jasno razvidno uveljavljanje kršitve 8. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni v skladu z napotki 8. člena ZPP. Sodišče mora svojo odločitev o tem, katera dejstva šteje za dokazana oziroma resnična, opreti na vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej, vseh skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazno oceno pa mora sodišče prve stopnje navesti tudi v razlogih sodbe. To ne pomeni, da mora sodišče v svoji obrazložitvi navesti prav vsak dokaz, temveč mora oceniti le relevantne dokaze, torej tiste, ki so pomembni za odločbo.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti.

V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje najprej opredeliti do pravočasnosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Če bo ponovno ugotovilo, da je bila odpoved podana v roku iz 2. odstavka 110. člena ZDR, bo moralo ob upoštevanju zgornjih ugotovitev pritožbenega sodišča dopolniti svojo dokazno oceno in v skladu s to dokazno oceno sprejeti tudi ponovno odločitev o zakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka za končno odločbo.