Jedro

Presoja razlogov za odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Ker se je sodišče prve stopnje glede vprašanj, ki jih pritožba problematizira, že opredelilo in svoje stališče tudi po presoji drugostopenjskega sodišča ustrezno utemeljilo, sodišče druge stopnje teh razlogov ni bilo dolžno še enkrat navajati. Zahtevi po presoji pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje zadostilo s tem, ko je sprejelo oceno prvostopenjskega sodišča in se je glede naštetih očitkov določno sklicevalo na razloge v odločbi prvostopenjskega sodišča.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega R.A. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 14.1.2005 ugodil predlogu okrožne državne tožilke in zoper obdolženega R.A. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor. Sodišče prve stopnje je na podlagi 3. odstavka 192. člena ZKP odpravilo ukrep prepovedi približevanja M.-ju in I.M.-ji ter D.P.-ju na razdaljo manjšo od 100 metrov, ki je bil obdolžencu odrejen s sklepom preiskovalnega sodnika z dne 11.1.2005, pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper citirani sklep o prepovedi približevanja pa je zavrglo. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper prvostopenjski sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, 2. odstavku 192. člena ZKP in 1. odstavku 395. člena ZKP, ki so po vložnikovem mnenju vplivale na zakonitost pravnomočne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženega R.A. odpravi, podrejeno pa, da napadeno odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje v 24-ih urah od prejema odločbe Vrhovnega sodišča. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo podaja mnenje, da ta ni utemeljena in Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pogoj za odreditev pripora so: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje; b) obstoj katerega od pripornih razlog iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in c) neogibnost pripora za potek postopka ali varnost ljudi.

Vložnik zahteve ne trdi, da ni podan utemeljen sum, kot temeljni pogoj za odreditev pripora, ampak izpodbija obstoj ostalih dveh pogojev za pripor.

Sodišče prve stopnje je sklep o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti oprlo na ugotovitve, da je zoper obdolženca uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 218. člena KZ, da je zoper R.A. vložena kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 145. členu KZ, torej kaznivega dejanja z elementi nasilja ter da je bil obdolženec s tremi pravnomočnimi odločbami sodnika za prekrške spoznan za odgovornega prekrškov zoper javni red in mir. Na podlagi natančno razčlenjenega sosledja teh okoliščin je ugotovilo, da se obdolženec vse pogosteje zateka k nasilju ter je zato podana realna nevarnost, da bo s tovrstnimi kaznivi dejanji nadaljeval, če zoper njega ne bo odrejen pripor. Pri tem je v podrobni obrazložitvi povzelo, kako naj bi obdolženec grozil oškodovancem M.M., udaril in poškodoval njegovega sina D.P., nato pa še R.M., ki ga je skušal pomiriti. Sodišče je ocenilo, da se grožnje oškodovancem stopnjujejo in da so prerasle iz besednega v fizično nasilje, kar utemeljuje zaključek, da je podana visoka stopnja nevarnosti, da bo obdolženec storil katero izmed hudih kaznivih dejanj zoper življenje in telo, s katerimi grozi. Takemu stališču je pritrdilo tudi višje sodišče in ocenilo, da naštete okoliščine kažejo, da se obdolženec pogosto zateka k nasilju ter da je zato podana konkretna nevarnost, da bo na prostosti s temi kaznivimi dejanji nadaljeval. Obe sodišči sta ugotovili, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil istovrstna kazniva dejanja, tudi kaznivo dejanje izsiljevanja, pa tudi, da bo storil kaznivo dejanje zoper življenje in telo oškodovancev.

Takemu sklepanju v izpodbijani pravnomočni odločbi tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče odrekati razumne presoje. Z navedbami v zahtevi, da grožnje z ustrelitvijo oziroma umorom niso uresničljive brez orožja, da je iz podatkov v ovadbi razvidno, da obdolženec navedenih groženj oškodovancem ni podkrepil tako, da bi jim dejansko grozil z orožjem ali kakšnim drugim nevarnim sredstvom in da zato niso bile resne, vložnik ponuja drugačno dokazno presojo od tiste, ki jo je sodišče sprejelo v izpodbijani pravnomočni odločbi. Enako velja tudi za tiste vložnikove navedbe, da je v kazenskem postopku, ki teče zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 218. člena KZ, ki naj bi ga ta storil na škodo B.T., razvidno, da naj bi do oškodovanca ne bil fizično nasilen, ampak ga celo branil, da gre v prekrškovnih zadevah za tipično gostilniško nasilje, pogojeno s preveliko količino zaužitega alkohola vseh udeleženih in s tem povezanim izzivanjem pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti, katerega je bil ovaden, pa da niso bila uporabljena nevarna sredstva ali orožje. S temi trditvami obdolženčev zagovornik po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti uporabljeno izredno pravno sredstvo.

Ne držijo navedbe v zahtevi, da je ugotovitev sodišča o visoki stopnji obdolženčeve ponovitvene nevarnosti samovoljna. Sodišče je povedalo, katere so tiste okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo o obdolženčevi nagnjenosti k nasilnemu ravnanju in opisalo obdolženčeve konkretne grožnje oziroma uporabo sile proti oškodovancem.

Sodišče prve stopnje je v razlogih povedalo, da obdolženčeva vztrajnost in nepopustljivost v izterjavi dolga in njegova pripravljenost lotiti se tudi tistih, ki poskušajo oškodovance pred takim njegovim ravnanjem zaščititi, upoštevaje stopnjo ponovitvene nevarnosti, kažejo, da je odreditev pripora zoper obdolženca neogibno potrebna za varnost ljudi. Višje sodišče je glede danosti tega pogoja zapisalo, da obdolženčeve grožnje, ko naj bi oškodovancem grozil tudi z ubojem, pomenijo tako ogrožanje varnosti, da brez dvoma opravičujejo poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Z navedbami, da je izrečeni ukrep prepovedi približevanja M.-ju in I.M.-ji ter D.P.-ju do odreditve pripora obdolženec striktno spoštoval, da pa tudi sicer nima namena nasilno izterjati svojo terjatev, pač pa da bo to storil v sodnem postopku, obdolženčev zagovornik po vsebini izpodbija dejansko stanje, na podlagi katerega je sodišče ugotovilo, da je odreditev pripora zoper obdolženca neogibno potrebna. Trditve zahteve, da za preprečitev ponovitvene nevarnosti v skladu z določbo 2. odstavka 192. člena ZKP zadošča že ukrep po 195.a členu ZKP, obdolženčev zagovornik opira na lastno videnje dejanskega stanja, ki pa se razlikuje od tistega, sprejetega v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Zato tudi v tem obsegu vložnik po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Drži navedba v zahtevi, da je sodišče druge stopnje v sklepu zapisalo, da je zagovornik v pritožbi dopustil, da je bil obdolženec do oškodovancev nasilen na način, opisan v zahtevi za preiskavo, le da meni, da je nasilje obstajalo zgolj na besedni ravni, saj ni bilo podkrepljeno z uporabo sredstev, s katerimi bi obdolženec komurkoli lahko vzel življenje. Ni pa se mogoče strinjati z vložnikom, da je tak povzetek vsebine pritožbe sploh, kaj šele v očitnem neskladju s trditvijo v v pritožbi obdolženčevega zagovornika, da iz podatkov, zbranih v ovadbi, ne izhaja, da bi bil obdolženec resno nasilen ter da verbalnih groženj ni mogel uresničiti brez uporabe orožja.

Zahteva tudi neutemeljeno navaja, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o očitkih pritožbe, da obdolženčeve grožnje, ki so uresničljive samo z orožjem, tudi če bi bile izrečene, niso bile resne in da tudi fizično nasilje do oškodovancev brez uporabe orožja ali nevarnega orodja, pri katerem naj bi oškodovanca utrpela le lahke telesne poškodbe, ni mogoče oceniti kot resno.

Po 1. odstavku 395. člena ZKP v obrazložitvi sklepa presodi sodišče druge stopnje navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Ker se je sodišče prve stopnje glede vprašanj, ki jih pritožba problematizira, že opredelilo in svoje stališče tudi po presoji drugostopenjskega sodišča ustrezno utemeljilo, sodišče druge stopnje teh razlogov ni bilo dolžno še enkrat navajati. Zahtevi po presoji pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje zadostilo s tem, ko je sprejelo oceno prvostopenjskega sodišča in se je glede naštetih očitkov določno sklicevalo na razloge v odločbi prvostopenjskega sodišča. Zato vložnik nima prav, ko na tej podlagi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da napadeni odločbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, da pa je sodišče druge stopnje prekršilo tudi določbo 1. odstavka 395. člena ZKP, ker da ni presodilo relevantnih navedb pritožbe.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obdolženega R.A. niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.