Jedro

Bistvo tega spora ni uporaba 271. člena OZ, kot napačno meni pritožba, ampak gre za to, da tožena stranka ni pravilno izpolnila svoje obveznosti (280. člen OZ), zato je svojemu sopogodbeniku še naprej ostala zavezana za izpolnitev v vtoževani višini. V pogodbi med pravdnima strankama je bilo namreč dogovorjeno, da bo tožena plačila izvajala neposredno podizvajalcem, če bodo za to izpolnjeni pogoji. V takem primeru preneha obveznost tožene stranke do tožeče (prvi odstavek 280. člena OZ v delu, v katerem določa, da je upravičenec do izpolnitve tudi tretji, če tako določa zakon ali pogodba). Eden od teh pogojev je tudi, da bo podizvajalec predložil s strani izvajalca potrjen račun (da je terjatev podizvajalca do izvajalca pripoznana). Takega računa pa v predmetni zadevi ni bilo.

Izrek

I. Pritožbi glede stroškov se delno ugodi, tako da je tožena stranka dolžna tožeči namesto 1.600,95 EUR povrniti 1.544,40 EUR pravdnih stroškov.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 285,56 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v za pritožbo spornem delu obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 1 z dne 26.9.2017 za znesek 6.445,29 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški ter toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške v znesku 1.600,95 EUR. Predmet zahtevka je znesek, ki ga je tožena stranka plačala podizvajalcu tožnice (stranskemu intervenientu), ne da bi tožnica v tem delu priznala podizvajalčevo terjatev, kar pomeni, da pogoji za neposredno plačilo podizvajalcu niso bili izpolnjeni.

2. Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. V prvem delu si pritožnica postavlja številna vprašanja o sprejemljivosti odločitve. Če je odgovor na vprašanja negativen, bi po mnenju pritožnice lahko govorili o napačni uporabi materialnega prava, kršitvi postopka (8. in 15. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, pa tudi 8. člen ZPP), napačno in nepopolno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Toženi stranki kot naročniku ni mogoče naložiti plačila pogodbene kazni. Ob pretiranem osredotočenju na 631. člen Obligacijskega zakonik (OZ) so bila spregledana splošna pravila o izpolnitvi obveznosti. Ne gre namreč za vprašanje nastanka, temveč izpolnitve pravic. Predmet zahtevka je ponovno plačilo že plačane terjatve. Zato je pravno relevanten 271. člen OZ. Če stranski intervenient dolguje tožnici pogodbeno kazen, naj to kazen terja od njega, ne pa od tožene stranke. Pritožnica je ves čas opozarjala na nesklepčnost tožbe. Navsezadnje je enako ugotovilo tudi sodišče, kot je razvidno iz poziva z dne 6.3.2018. V nadaljevanju si pritožnica postavlja vprašanja v zvezi z dopisom. Pritožnica se je zgolj iz previdnosti, čeprav meni, da neposredni zahtevek iz 631. člena OZ ni pravna podlaga tožbe, spustila v dokazovanje direktne pravice stranskega intervenienta. Res toženka ni predložila listine, iz katerih bi bilo razvidno, da je tožnica pripoznala terjatev stranskega intervenienta, vendar je tako listino priložila tožnica. S pomočjo 215 prilog, ki jih je tožeča stranka priložila na prvem naroku, brez navedbe, kaj dokazujejo, se je bilo mogoče dokopati do zaključkov, ki jih je pritožnica nanizala v spregledani točki XI tretje pripravljalne vloge. Sodišče je zagrešilo kršitev postopka, ker je spregledalo tretjo pripravljalno vlogo, čeprav je bila ta vložena na poziv sodišča kot reakcija na enormno količino listin, ki jih je predložila tožnica. V točki XI je bilo pojasnjeno, zakaj so bili izpolnjeni pogoji za direktno plačilo po 631. členu OZ. Pritožnica vsebino te točke v nadaljevanju povzema v pritožbi. Bistvo navedb je, da bi morala tožnica pogodbeno kazen uveljavljati že prej, kar pa je očitno zamudila in zato do pogodbene kazni ni upravičena. Zadnji račun stranskega intervenienta se tako ali tako nanaša na zadržana sredstva za že v celoti izvedena dela. Potrditev prvih dveh računov in plačilo zagotovo predstavlja brezpogojno pripoznavo terjatve. Dokaze v potrditev teh navedb je predložila že tožnica. Nasproten zaključek sodišča je protispisen. S plačilom je terjatev prenehala in ne obstaja več. V nadaljevanju pritožnica sodišču očita, da ni reagiralo na dva poziva za obvestitev o pravdi, tako da je na koncu stranskega intervenienta morala obvestiti sama. V odločitev pritožbenemu sodišču prepušča tudi vprašanje, ali ima napaka v določitvi pritožbenega roka kakšen vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe, zlasti glede na celoten kontekst zadeve in količino ter že opisano asimetrijo okoliščin. V nadaljevanju pritožnica spet postavlja različna vprašanja o vplivu odločitve na položaj stranskega intervenienta, pri čemer ostaja pri spraševanju, ne pove pa, kaj meni, da je bilo narobe in za kakšno kršitev gre. Tako se sprašuje glede dopustnosti informativnih dokazov, glede posledic neizvedbe dokazov in neobrazloženosti zavrnitve dokazov. Pritožnica meni, da je sodba zaradi spregleda določbe 271. člena OZ in upoštevanja v tej zadevi nerelevantne določbe 631. člena OZ sodba presenečenja. Na koncu pa opozarja še na napako pri odmeri stroškov, saj nagrada za drugo pripravljalno vlogo znaša 75 % in ne 100 %.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe. Opozarja, da ima pritožnica le pomisleke glede izdane sodbe, kar pa ni trditev, temveč izkazuje zgolj dvom. V pritožbi gre za pisanje, ki nima ustrezne pravne argumentacije, dejstev in dokazov, ki bi jih lahko obravnavali pod terminom "pritožba in njena argumentacija". Sicer pa tožeča stranka vztraja, da nikoli ni potrdila končnega obračuna stranskega intervenienta in zato tožena stranka ni imela podlage za izplačilo vtoževanega zneska. Pritožnica očitno ne razume pravnega in dejanskega stanja v konkretni zadevi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi 335. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora pritožba vsebovati navedbo sodbe, zoper katero se vlaga, izjavo, da se sodba izpodbija v celoti ali le v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Številna (retorična) vprašanja, ki si jih zastavlja pritožnica, ne da bi iz njih izvedla konkretno očitano kršitev, zato samo po nepotrebnem obremenjujejo ta pritožbeni postopek. Ne glede na to pa pritožba ni utemeljena.

6. Bistvo tega spora ni uporaba 271. člena OZ1, kot napačno meni pritožba, ampak gre za to, da tožena stranka ni pravilno izpolnila svoje obveznosti (280. člen OZ), zato je svojemu sopogodbeniku še naprej ostala zavezana za izpolnitev v vtoževani višini. V pogodbi med pravdnima strankama je bilo namreč dogovorjeno, da bo tožena plačila izvajala neposredno podizvajalcem, če bodo za to izpolnjeni pogoji2. V takem primeru preneha obveznost tožene stranke do tožeče (prvi odstavek 280. člena OZ v delu, v katerem določa, da je upravičenec do izpolnitve tudi tretji, če tako določa zakon ali pogodba). Eden od teh pogojev je tudi, da bo podizvajalec predložil s strani izvajalca potrjen račun (da je terjatev podizvajalca do izvajalca pripoznana). Takega računa pa v predmetni zadevi ni bilo, oziroma je bil potrjen samo do zneska 10.455,43 EUR, tožena stranka pa je tožeči kljub temu izplačala zahtevanih 16.535,23 EUR. V situaciji, ko podizvajalec ne priloži s strani glavnega izvajalca potrjene situacije oziroma računa, mora naročnik podizvajalca (lahko pa tudi glavnega izvajalca) pozvati, da tako situacijo predloži in do predložitve situacije sredstva zadržati. Potrjene situacije oziroma računa namreč naročnik ne potrebuje zaradi informiranosti o izvajanju posla, ampak zato, da preveri izpolnjevanje pogojev za neposredno plačilo podizvajalcu3. Če v primernem roku potrjena situacija ali račun nista predložena, mora naročnik sredstva izplačati glavnemu izvajalcu in samo taka izpolnitev je veljavna. Tožena stranka v predmetnem postopku ni predložila listin, s katerimi bi dokazovala, da je izplačilo izvedla na podlagi potrjene situacije ali računa, take tudi za znesek 6.292,90 EUR potrjene situacije ali računa za sporni znesek tudi dejansko ni bilo. Iz situacije, ki jo je priložila tožeča stranka, je jasno razvidno, da je terjatev podizvajalca pripoznana samo do zneska 10.455,43 EUR.

7. Razlogi, zaradi katerih neka situacija ali račun nista potrjena, so lahko različni, med njimi je lahko tudi terjatev, ki jo ima glavni izvajalec do podizvajalca. Ni naloga naročnika, da presoja v sporu med izvajalcem in podizvajalcem, zato ne sme izvesti plačila podizvajalcu brez potrjene situacije, saj v nasprotnem primeru krši interese glavnega izvajalca (s katerim je v pogodbenem razmerju) in ga na ta način lahko onemogoči v uveljavljanju njegovih pravic. Zato vprašanje utemeljenosti zahtevka tožeče stranke do podizvajalca iz naslova pogodbene kazni v tem postopku ni relevantno. Tožena stranka bi lahko na podlagi pogodbe in veljavnih predpisov izpolnila podizvajalcu (in taka izpolnitev bi štela za izpolnitev obveznosti do glavnega izvajalca) le, če je podizvajalec imel priznano terjatev do glavnega izvajalca. V nasprotnem primeru je tožena stranka podizvajalcu izpolnila brez pravne podlage, obveznost tožene stranke do tožeče v višini 6.445,29 EUR pa še vedno obstoji in jo je tožeča stranka dolžna plačati. Prav slednje pa se je v predmetni zadevi zgodilo.

8. Sodišče prve stopnje je torej materialno pravo uporabilo pravilno, glede na materialno pravo je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih v zadevi, tožena stranka je tudi imela možnost opredeliti se tako do odločilnih dejstev kot do uporabe prava. Ni pa se sodišče dolžno opredeljevati do vseh pravnih podlag, ki jih zatrjujejo stranke, čeprav v zadevi ne pridejo v poštev. V tretji pripravljalni vlogi je pritožnica podajala navedbe glede upravičenosti tožeče stranke do pogodbene kazni v razmerju do podizvajalca, te navedbe pa, kot že pojasnjeno, v tem postopku niso relevantne, kar je navsezadnje pojasnilo tudi sodišče prve stopnje.

9. V predmetni zadevi o sodbi presenečenja ni mogoče govoriti, saj je tožeča stranka ves čas trdila enako, prav tako iz ravnanja sodišča ni bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo odločitev drugačna. O sodbi presenečenja ni mogoče govoriti zgolj na podlagi dejstva, da je tožena stranka svoje ugovore temeljila na napačni pravni podlagi. Kako naj bi neupoštevanje predloga za obvestitev stranskega intervenienta o pravdi vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, tožena stranka ne pove. Za ugovore (oziroma vprašanja) o vplivu odločitve na položaj stranskega intervenienta pa tožena stranka nima pravnega interesa.

10. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo v delu, v katerem se nanaša na odločitev o glavni stvari, kot neutemeljeno zavrnilo in glede glavne stvari potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Utemeljeno pa pritožnica opozarja, da je sodišče priznalo preveliko nagrado za sestavo druge pripravljalne vloge. Namesto 400 točk, bi moralo priznati 300 točk, kar pomeni, da stroški tožeče stranke znašajo 1.544,40 EUR (in ne s sodbo priznanih 1.600,95 EUR). V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odločitev o stroških ustrezno spremenilo.

12. Tožena stranka je v pritožbenem postopku uspela le v nepomembnem delu, zato mora tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v zahtevanem znesku 285,56 EUR (za sestavo odgovora na pritožbo, materialne stroške in DDV na odvetniške storitve).

1 Ta določba ureja kvečjemu prenehanje terjatve podizvajalca do tožeče stranke. 2 Enaka je določba 631. člena OZ, pa tudi določba sedmega odstavka 71. člena ZJN-2, ki se je uporabljal v času izvedbe javnega naročila, v zvezi s katerim teče ta spor, govori o potrjenem računu oziroma situaciji. 3 Primerjaj V. Kranjc: Neposredna plačila podizvajalcem gradbene pogodbe, sklenjen po ZJN-2 iz leta 2006, članek v reviji Podjetje in delo, leto 2012, št. 3-4, str. 641.