Jedro

Ugotovitev, kakšna je bila vsebina storilčeve zavesti in volje v trenutku storitve prekrškov, je ugotovitev dejanske narave in kot taka ne more biti predmet izpodbijanja z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

Odločba o prekršku Policijske postaje Postojna, št. 555006524872 z dne 10. 4. 2012, in sodba Okrajnega sodišča v Postojni, ZSV 84/2012 z dne 28. 1. 2013, se razveljavita in se zadeva vrne v novo odločanje prekrškovnemu organu.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Postojna (v nadaljevanju prekrškovni organ) je storilki prekrškov Z. P. izdala odločbo o prekršku št. 555006524872 z dne 10. 4. 2012 zaradi prekrška po 20. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZJRM-1 in prekrška po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1, s katero ji je za prvi prekršek določila globo 834,59 EUR, za drugi prekršek globo 417,29 EUR in ji nato na podlagi drugega odstavka 27. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izrekla enotno globo 1.251,88 EUR. Zoper odločbo o prekršku je storilka po svoji zagovornici vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Postojni s sodbo (pravilno sklepom) ZSV 84/2012 z dne 28. 1. 2013 kot nedovoljeno zavrglo.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi s 122. členom ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 poslana storilki prekrškov, vendar se je vrnila sodišču z oznako „ni dvignil“.

B.

Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je storilka prekrškov v zahtevi za sodno varstvo med drugim uveljavljala, da je bila v času storitve prekrškov neprištevna in da se zaradi bolezni in psihičnih težav že več kot dvajset let zdravi pri psihiatru, kar izhaja tudi iz zdravniškega potrdila, ki ga je storilka priložila k zahtevi za sodno varstvo. Vrhovna državna tožilka meni, da bi moralo sodišče na podlagi teh navedb, ki vzbujajo sum, da je bila storilka v času storitve prekrškov neprištevna, ravnati po določbi 122. člena ZP-1 in odrediti psihiatrični pregled storilke prekrškov. Sodišče tega v obravnavanem primeru ni storilo, ampak je zahtevo za sodno varstvo kot nedovoljeno zavrglo, ker je na podlagi tretjega odstavka 61. člena ZP-1 štelo, da je storilka zahtevo za sodno varstvo umaknila, saj ni prišla na zaslišanje na sodišče, razpisano za dne 7. 1. 2013, na katero je bila pravilno povabljena (vabilo ji je bilo vročeno dne 14. 12. 2012), izostanka pa ni opravičila. V obrazložitvi sodbe je sodišče še zapisalo, da je zagovornica dne 11. 9. 2012 storilki prekrškov odpovedala pooblastilo. Ker sodišče kljub izkazanem sumu o izključitvi prištevnosti zaradi duševne bolezni oziroma motnje ni ravnalo v skladu z določbo 122. člena ZP-1, ki sodišču nalaga, da mora v primeru, če nastane sum, da je pri obdolžencu zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasnih duševnih motenj, duševne zaostalosti ali zaradi kake druge trajne ali hude duševne motenosti prištevnost izključena, odrediti psihiatrični pregled obdolženca, je po mnenju vrhovne državne tožilke podana kršitev iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki je vplivala na zakonitost sodbe, saj je bila storilka kaznovana za prekrška, čeprav je očitno, da so bile podane okoliščine, ki njeno odgovornost izključujejo. V podkrepitev navedb o obstoju suma o storilkini neprištevnosti v času storitve prekrškov in o njeni nezmožnosti sodelovati v postopku kot aktiven subjekt in razumeti pomen svojih dejanj, se vrhovna državna tožilka sklicuje še na pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je podal Center za socialno delo Postojna, in v kateri navajajo, da je bil dne 22. 5. 2013 na pobudo Okrajnega sodišča v Postojni uveden postopek imenovanja začasnega skrbnika za storilko prekrškov v postopku odvzema poslovne sposobnosti. Navajajo tudi, da je bila storilka prekrškov od 27. 12. 2012 do 15. 7. 2013 (narok za zaslišanje na sodišču je bil določen za dne 7. 1. 2013, op. sodišča) skoraj ves čas hospitalizirana v psihiatrični bolnišnici v Ljubljani in Idriji, da je bilo v kazenskem postopku, ki teče zoper storilko prekrškov, ugotovljeno, da je bila storilka v času storitve kaznivega dejanja dne 23. 3. 2012, ki je časovno zelo blizu obravnavanima prekrškoma, storjenima dne 18. 1. 2012, v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, zato menijo, da je bila storilka v času storitve prekrškov neprištevna in da zaradi težav v duševnem zdravju težko sledi postopku o prekršku.

5. Pri presoji utemeljenosti zgoraj povzetih očitkov zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče najprej poudarja, da je ugotovitev, kakšna je bila vsebina storilčeve zavesti in volje v trenutku storitve prekrškov, ugotovitev dejanske narave in kot taka ne more biti predmet izpodbijanja z zahtevo za varstvo zakonitosti. Navedeno velja tudi glede izpodbijanja prištevnosti. Vpliv duševne motnje na voljne in razumske sposobnosti storilca sodi na področje ugotavljanja empiričnih prvin prekrška, torej v sfero pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na to, da je prekrškovni organ storilko v pravnomočni odločbi o prekršku spoznal za odgovorno za storjena prekrška, je možno sklepati le, da se v dokaznem postopku (prvi odstavek 55. člena ZP-1) pred izdajo odločbe o prekršku ni pojavil dvom v storilkino prištevnost v času storitve prekrškov. Ravno tako iz podatkov spisa ne izhaja, da bi se pri prekrškovnemu organu ali sodišču pojavil dvom o procesni sposobnosti storilke prekrška, torej o njeni sposobnosti nastopati v postopku o prekršku kot aktiven subjekt in v predpisanih rokih uresničevati pravico do obrambe. Kolikor zahteva za varstvo zakonitosti trdi drugače, s tem po vsebini ne uveljavlja kršitev določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi s 122. členom ZP-1, temveč sodišču in tudi prekrškovnemu organu očita nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (171. člen ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 420. člena Zakona o kazenskem postopku). Na tem mestu je potrebno še pojasniti, da vložnica z zahtevo za varstvo zakonitosti izrecno izpodbija le sodbo Okrajnega sodišča v Postojni, vendar iz njene vsebine (očitek, da je bila storilka kaznovana za prekrška, čeprav so bile očitno podane okoliščine, ki njeno odgovornost izključujejo) izhaja, da izpodbija tudi odločbo o prekršku.

6. Vendar pa glede na zgoraj povzeto vsebino zahteve za varstvo zakonitosti, zlasti pa zdravniško potrdilo Zdravstvenega doma z dne 26. 3. 2012, ki ga je storilka priložila k zahtevi za sodno varstvo in iz katerega izhaja, da je storilka čustveno izredno občutljiva oseba in se zaradi bolezni in psihičnih težav že več kot dvajset let zdravi pri psihiatru, potrdilo Psihiatrične bolnišnice Idrija z dne 29. 4. 2013, iz katerega izhaja, da se storilka zdravi pri njih zaradi kronične duševne motnje in da je tokrat hospitalizirana že trinajstič, in pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti CSD Postojna z dne 27. 8. 2013, katere vsebino povzema vložnica zahteve, obstaja precejšen sum, da je pri storilki prekrškov tako v času storitve prekrškov kot tekom postopka o prekršku obstajalo takšno duševno abnormno stanje, zaradi katerega je podan precejšen dvom v storilkino zmožnost razumeti pomen svojih dejanj oziroma imeti svoja ravnanja v oblasti v času storitve očitanih prekrškov kot tudi dvom o njeni sposobnosti nastopati v postopku o prekršku tako pred prekrškovnim organom kot pred sodiščem kot aktiven subjekt in uresničevati svojo pravico do obrambe. Če nastane Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti, to odločbo razveljavi na podlagi določbe 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1. Ker je takšen dvom glede na zgoraj navedeno podan, je Vrhovno sodišče na tej podlagi izpodbijano sodbo in odločbo o prekršku razveljavilo in zadevo vrnilo Policijski postaji Postojna v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moral prekrškovni organ ugotoviti, ali je storilka začasno duševno zbolela oziroma ali je pri njej nastala začasna duševna motnja , zaradi katere ni zmožna svoje obrambe v postopku o prekršku oziroma ni sposobna nastopati kot aktiven subjekt postopka o prekršku ter ali je bila v času storjenih prekrškov zmožna razumeti pomen svojih dejanj oziroma ali je mogla imeti svoja ravnanja v oblasti (neprištevnost) ter o zadevi ponovno odločiti.