Jedro

Pravni položaj skrbnika denacionaliziranega premoženja je po vsebini enak položaju, ki ga ima začasni skrbnik zapuščine po 131. členu ZD, saj ne skrbi zgolj za začasno upravljanje denacionaliziranega premoženja, ampak tudi zastopa dediče oziroma osebe, ki bodo s sklepom o dedovanju ugotovljene kot dediči. Njegova funkcija preneha, ko postane sklep o dedovanju denacionaliziranega premoženja pravnomočen.

Toženčeva obveznost, da tožnici izroči njen delež podedovanega premoženja, je zapadla šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, ko je bilo jasno, kdo so dediči in kolikšni so njihovi dedni deleži.

Izrek

I. Pritožbi toženca se delno ugodi in se stroškovna odločitev spremeni tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

II. V preostalem delu se pritožba toženca in v celoti pritožba tožnice zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzelo na znanje delni umik tožbe glede izročitve obveznic in dela denarnega zahtevka v višini 1.559,93 EUR in v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka). Dovolilo je spremembo tožbe (II. točka izreka) in ugotovilo obstoj terjatve tožnice do toženca v znesku 4.641,47 EUR (III. točka izreka) ter neobstoj njene terjatve v znesku 3.161¸96 EUR (IV. točka izreka). Nadalje je ugotovilo obstoj terjatve toženca do tožnice v zneskih 1.130,44 EUR, 600,00 EUR, 809,99 EUR in 85,00 EUR (V. točka izreka) ter neobstoj njegove terjatve do tožnice v višini 890,00 EUR ter 5.000,00 EUR (VI. točka izreka). Terjatev tožnice z obrestmi 5.293,77 EUR je pobotalo s terjatvijo toženca z obrestmi 2.880,04 EUR (VII. točka izreka) in tožencu v roku 15 dni naložilo plačilo 2.413,73 EUR tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2015 dalje do plačila (VIII. točka izreka). Odločilo je, da mora toženec plačati 353,49 EUR pravdnih stroškov tožnice (IX. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnica in toženec.

3. Tožnica v pravočasni pritožbi zoper III., IV., V., VII., VIII. in IX. točko izreka izpodbijane sodbe kot bistveno navaja, da je sodišče nepravilno izračunalo vrednost 179 obveznic. Opozarja, da so obveznice na dan njihove prodaje 6. 9. 2007 kotirale po 45,60 EUR na obveznico, kar pomeni, da si je toženec z njihovo prodajo pridobil 8.162,40 EUR premoženjske koristi. Pojasnjuje, da je vtoževani znesek izračunala s programom Odvetniške zbornice Slovenije, pri čemer je od dolgovanega zneska 8.162,40 EUR z zapadlostjo 6. 9. 2007 (tj. na dan prodaje) odštela 5.293,77 EUR plačanih anuitet. Toženec je 8. 10. 2015 tako dolgoval poleg 6.084,13 EUR še 1.719,30 EUR obresti, kar skupaj znaša 7.803,43 EUR. Sodišče je izračun utemeljilo na drugi pravni podlagi oziroma ni upoštevalo, da je toženec s prodajo obveznic pridobil premoženjsko korist (zaradi česar gredo tožnici zamudne obresti že od dne prodaje), medtem ko je s plačevanjem polletnih anuitet zmanjševal že nastalo premoženjsko škodo. Prvostopenjskemu sodišču očita, da se ni opredelilo do njenih ugovorov aktivne legitimacije toženca glede nujnih gestij, opravljenih na nepremičnini ... Navaja, da toženec ni bil skrbnik za poseben primer, niti ni imel pooblastila za upravljanje hiše, temveč je bil le stanovalec. Nasprotuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da je bila tožnica obveščena o sanaciji vode, elektrike, strehe in dimnika ter glede popravila okvare vodovodnega omrežja leta 2015. Sodišče je zmotno presodilo, da je bila tožnica obveščena o delih preko sestre, saj je tožnica to smiselno zanikala. Nadalje navaja, da o sanaciji okvare vodovoda leta 2015 ni bila obveščena preko odvetnika, saj ta tožnico zastopa le v dveh sodnih postopkih. Ker ni imel splošnega pooblastila za zastopanje tožnice, sodišče zmotno sklepa, da je bila tožnica o teh delih obveščena. Po mnenju pritožnice pri okvari vodovodnega omrežja leta 2015 ni šlo za nevarnost, katere popravilo bi bilo nujno. Predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu v novo sojenje.

4. Pritožba tožnice je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Toženec v pravočasni pritožbi zoper III., VI., VII., VIII. in IX. točko izreka(1) prvostopenjskemu sodišču očita kršitev pravil pravdnega postopka z zaključkom, da je toženec priznal tožbeni zahtevek v višini 4.641,47 EUR. Navaja, da toženec ni priznal dejstev glede višine tožničinega zahtevka, niti ga ni pripoznal. Meni, da znesek ne predstavlja dejstva, na katerega tožnica opira zahtevek, temveč le njegovo vrednost. Po mnenju pritožnika višine ni mogoče priznati, temveč le pripoznati, zaradi česar sodišče nepravilnega izračuna toženca ne bi smelo upoštevati. Pojasnjuje, da so bile toženčeve navedbe vzete iz konteksta, saj je nasprotoval tožbenemu zahtevku po temelju in višini ter zgolj podredno opozoril, da je tožničina terjatev zapadla v plačilo šele 5. 3. 2014 in bi šele od takrat dalje lahko tožnica zahtevala zamudne obresti od vrednosti na dan 1. 6. 2012, ko je skladno z amortizacijskim načrtom vrednost obveznice znašala 25,93 EUR, vrednost 179 obveznic pa 4.641,47 EUR. Tožnik je le pavšalno nakazal obračun vrednosti obveznic in višine tožbenega zahtevka ni priznal, saj dejstva o vrednosti obveznic 4.641,47 EUR tožnica niti ni navedla.

Nasprotuje zavrnitvi pobotnih ugovorov, in sicer 800,00 EUR za trud, čas in delo pri popravilih vode, električne napeljave in strehe ter terjatve iz naslova nepremoženjske škode v višini 1.000,00 EUR. Meni, da je bila trditvena podlaga glede terjatve iz naslova stroškov sanacije zadostna. Prvostopenjskemu sodišču očita zmotno presojo, da je terjatev nespecificirana in se zneska ne da preizkusiti. Opozarja, da je opredelil število porabljenih ur (40 ur) poleti 2013 in pojasnil, v katera gestijska opravila je vložil svoj čas, trud in delo. Zato je jasno, koliko toženec vrednoti uro porabljenega časa in truda. Ni mogoče pričakovati, da bi toženec natančno opredelil vsako aktivnost in opravek, ki ga je imel v zvezi s popravili. Tudi drugi odstavek 202. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je treba razlagati v smeri pravičnega plačila oziroma nagrade. Po mnenju pritožnika je prvostopenjsko sodišče nepravilno kot nesklepčen zavrnilo tudi pobotni ugovor iz naslova nepremoženjske škode(2). Pojasnjuje, da je bilo iz njegovih trditev razbrati, da je toženec utrpel telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena. Poudarja, da je oblike škode težko razmejiti, vendar je sodišče imelo zadostno trditveno podlago. Zato bi moralo obravnavati posamezne zatrjevane oblike nepremoženjske škode in tožniku prisoditi vsaj 1.000,00 EUR. Izpodbija tudi stroškovno odločitev. Navaja, da je sodišče nepravilno štelo njegov pobotni ugovor kot nasprotno tožbo in upoštevalo toženčev uspeh s pobotnim ugovorom. Sodišče bi moralo upoštevati 25,77 % uspeh tožnice s tožbenih zahtevkom, saj je uspela le z zneskom 2.413,73 EUR.

6. Pritožba toženca je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

7. Pritožba toženca je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

Glede obveznic

8. Tožnica je kot dedinja 179 SOS E2 obveznic zahtevala plačilo njihove protivrednosti od toženca, ki jih je kot skrbnik 6. 9. 2007 prodal brez soglasja tožnice, in sicer še pred končanjem zapuščinskega postopka (na dan 5. 3. 2014), katerega predmet so bile tudi obveznice. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da toženec tožnici ni izročil obveznic niti njihove protivrednosti, izplačeval pa ji je polletne anuitete od 1. 12. 2007 do 1. 6. 2012 v skupni vrednosti 5.608,80 EUR. Med pravdnima strankama je bila sporna višina in zapadlost tožničinega denarnega zahtevka.

9. Pravni položaj skrbnika denacionaliziranega premoženja je po vsebini enak položaju, ki ga ima začasni skrbnik zapuščine po 131. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), saj ne skrbi zgolj za začasno upravljanje denacionaliziranega premoženja, ampak tudi zastopa dediče, oziroma osebe, ki bodo s sklepom o dedovanju ugotovljene kot dediči. Njegova funkcija preneha, ko postane sklep o dedovanju denacionaliziranega premoženja pravnomočen.

10. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega, da tožnici pripadajo zakonske zamudne obresti (šele) od trenutka pravnomočnosti sklepa o dedovanju 5. 3. 2014 in ne že od prodaje obveznic. Skrbnik denacionaliziranega premoženja je namreč dolžan zapuščino varovati do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po denacionalizacijskem upravičencu. Toženčeva obveznost, da tožnici izroči njen delež podedovanega premoženja, je torej zapadla šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, ko je bilo jasno, kdo so dediči in kolikšni so njihovi dedni deleži(3). Ker je bila tožnica šele od pravnomočnosti sklepa o dedovanju upravičena terjati obveznice od toženca, toženec prej ni mogel biti v zamudi, tožnica pa zato za čas pred tem ni upravičena do zamudnih obresti(4).

11. Ob povedanem gre pritrditi izračunu vrednosti obveznic prvostopenjskega sodišča. Pritožbeni očitki tožnice, da toženec dolguje 7.803,43 EUR, niso utemeljeni že zato, ker je tožnica dolg izračunala ob upoštevanju zamudnih obresti od dne prodaje 6. 9. 2007. Ker toženec spornih obveznic (denacionaliziranega premoženja) na svoj račun pred odločitvijo o dedovanju po zapustnici ni pridobil samovoljno (brez pravne podlage), temveč kot skrbnik denacionaliziranega premoženja, mu tožnica za čas trajanja njegove funkcije ne more očitati, da se je s tem premoženjem okoristil(5), oziroma, da naj bi že z dnem prodaje obveznic prejel premoženjsko korist. Toženec je sporno korist pridobil šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, ko je zapadla njegova obveznost tožnici izročiti njen delež podedovanega premoženja in ne že, ko so bila sredstva nakazana na njegov račun.

12. Tudi toženec neutemeljeno nasprotuje izračunu vrednosti obveznic. Zmotno je stališče pritožbe, da (delno) priznanje terjatve po višini ni mogoče. Prav tako niso resnični pritožbeni očitki, da je sodišče toženčeve trditve glede višine vzelo iz konteksta. Višini tožbenega zahtevka do 4.641,57 EUR (razen s pobotnimi ugovori) namreč toženec v postopku ni obrazloženo nasprotoval, temveč je sam priznaval, da je tožnica upravičena zahtevati preostale zneske anuitet do konca leta 2016, ko se vrednost obveznic dokončno izčrpa (list. št. 91). Na naroku 9. 10. 2015 pa je pojasnil, da je preostala vrednost obveznice na dan 1. 6. 2012, ko je tožnica prejela zadnje izplačilo, znašala 25,93 EUR, oziroma je preostala vrednost 179 obveznic znašala skupaj 4.641,47 EUR in je od tega zneska tožnica upravičena do zamudnih obresti od 5. 3. 2014 dalje (list. št. 98, predzadnji odstavek)(6). Zato je prvostopenjsko sodišče toženčeve trditve, da vrednost 179 obveznic znaša 4.641,47 EUR, pravilno štelo kot priznanje višine zahtevka v tem delu.

Glede pobotnih ugovorov

13. Toženec je v pobot uveljavljal stroške iz naslova poslovodstva brez naročila, in sicer za sanacijo vode, elektrike in strehe leta 2013, stroške popravitve dimnika ter sanacije vodovodnega omrežja leta 2015. V pobot je uveljavljal tudi nepremoženjsko škodo, ker ga je tožnica krivo ovadila leta 2007. 14. Nerazumljive so pritožbene navedbe tožnice, da se sodišče ni opredelilo do njenega ugovora aktivne legitimacije, tj. da tožnik ni bil skrbnik za posebni primer hiše, kjer so se gestije vršile, temveč je bil le njen stanovalec. Ugovor je namreč prvostopenjsko sodišče zavrnilo v 22. točki obrazložitve, ko je pojasnilo, da je namen poslovodstva brez naročila, da omogoči povrnitev izdatkov osebi, ki se je tujega posla lotila brez posebnega naročila ali dovoljenja, da bi preprečila škodo (199. člen OZ). Bistvo gestije je namreč ravno v tem, da je posel tuj, pri čemer mora biti namen gestorja, da dela za drugega(7). Za gestijo po 199. členu OZ gre prav v primerih kot je obravnavani, tj. kadar nekdo hote in vede opravi tuj posel, ne da bi bil za to pooblaščen oziroma opravi dodaten posel, s katerim preseže svoja pooblastila.

15. Tožnica neutemeljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, da je bila prek odvetnika in sestre obveščena o delih. Na zadnjem naroku je namreč sama navedla, da o delih ni bila pravilno obveščena, kar omogoča sklep, da je bila o njih obveščena, vendar (po njenem mnenju) zgolj nepravilno (list. št. 121)(8). Že zato pritožbeno sodišče soglaša z dejansko ugotovitvijo, da je bila tožnica o delih obveščena. Pritrditi gre nadalje tudi zaključku, da je toženec zaradi težavnih odnosov s tožnico sporočila o potrebnih popravilih in nameravanih delih posredoval tožničini sestri (točka 24. obrazložitve in izpovedba toženca na list. št. 110). Skrhanost odnosov namreč potrjuje pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje krive ovadbe proti tožencu. Ni mogoče slediti pritožbi, da je tožnica v izpovedbi smiselno zanikala, da bi jo sestra obvestila o delih, saj tožnica na vprašanje ni odgovorila, temveč je povedala, da se je sestra smejala in da sestra tožencu vse plačuje (list. št. 110), kar smiselno predstavlja priznanje, da jo je sestra z deli seznanila. Sodišče je utemeljeno sledilo tudi izpovedbi toženca, da je tožnico o sanaciji okvare vodovoda 2015 obvestil preko odvetnika. Ob upoštevanju narave odnosa med tožnico in odvetnikom, tj. da je bil odvetnik tožničin pooblaščenec tudi v drugih sodnih postopkih, pritožnica ne more doseči drugačne odločitve z navedbo, da odvetnik ni imel splošnega pooblastila za zastopanje(9). Končno pritožnica neprepričljivo graja ugotovitve sodišča, da okvara vodovodnega omrežja ni bila takšna, da bi bilo popravilo nujno. Nujnost popravila vodnega omrežja je sodišče oprlo ne le na izpovedbe toženca, prič A. A. (list. št. 120) in B. B. (list. št. 124), temveč tudi na listinska dokazila. Iz dopisa družbe C., d. o. o., (B 17)(10) namreč izhaja, da se je poraba vode potrojila, kar kaže, da je bila gestija nujna zaradi odtekanja (puščanja) vode.

16. Prvostopenjsko sodišče je nadalje pravilno zavrnilo pobotni ugovor 800,00 EUR za trud, čas in delo pri popravilih vode, električne napeljave in strehe kot nespecificiran. Toženec je v utemeljitev pobotnega ugovora navedel le, da je „organiziral vsa nujna gradbena dela in žrtvoval več kot 40 delovnih ur, ki so bile nujne, da se je sanacija del lahko pričela in izvršila do konca“ ter da je bilo treba „vzpostaviti stike z lastniki objekta in se dogovoriti z vsemi petimi najemniki za potek gradbenih del“ (list. št. 16). Kljub ugovoru toženke, da so trditve o delovnih urah in njihovi višini neizkazane (list. št. 25), toženec ni konkretiziral dela, za katerega zahteva plačilo, niti ni pojasnil, koliko časa in za kaj je porabil. Ni res, da je toženec opredelil število porabljenih ur, temveč je navedel le, da jih je bilo „več kot 40“. Ker ni navedel točnega števila ur, niti urne postavke, ni jasno, koliko ur je toženec porabil. Zato ni mogoče razbrati, kako toženec vrednoti uro porabljenega časa. Predvsem toženec ni razmejil, koliko od vtoževanih 800,00 EUR zahteva zaradi porabljenega časa in koliko kot nagrado za trud(11). Tudi ni pojasnil, v katera opravila je vložil svoj čas, saj je le pavšalno omenjal organizacijo nujnih gradbenih del in kontaktiranje lastnikov in najemnikov. Ni torej mogoče ugotoviti, katera dela je toženec organiziral, niti ni jasne razmejitve med časom, ki naj bi ga namenil za posamezno sanacijo (za popravilo vode, za sanacijo električne napeljave in strehe) ter časom, ki je bil potreben za kontaktiranje najemnikov in lastnikov. Trditvena podlaga je okvir spora, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, sodišče pa nima podlage za izpeljavo dokaznega postopka. Tožnica takšnih pavšalnih trditev toženca ni mogla prerekati in ugovarjati, da je količina porabljenega časa pretirana, saj sploh ni bilo jasno, katera dela je toženec organiziral in koliko časa je namenil za posamezno sanacijo oziroma za dogovor z lastniki in najemniki. Dodati velja, da drugi odstavek 202. člena OZ gestorju priznava pravico do plačila za trud samo, če je dominus obogaten in „korist popolnoma ustreza njegovim namenom in potrebam“(12). Obogatitve (oziroma da bi korist popolnoma ustrezala namenom in potrebam) tožnice toženec ni zatrjeval, še manj izkazal, zato sklicevanje na citirano določbo ni utemeljeno.

17. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega, da bi toženec moral razmejiti vsoto, ki jo vtožuje iz naslova posamezne oblike nepremoženjske škode (kakor tudi konkretizirati posamezno obliko uveljavljene nepremoženjske škode). Tudi v pritožbi toženec posameznih oblik nepremoženjske škode ne razmeji, temveč zgolj na splošno zahteva 1.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin, strahu ter duševnih bolečin zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena. Takšna trditvena podlaga je preveč splošna in pomanjkljiva, da bi jo bilo mogoče preveriti po višini, saj ni jasno, koliko tožnik zahteva iz naslova strahu, koliko zaradi telesnih bolečin ter kakšen znesek meni, da mu pripada zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena. Zgolj sklicevanje na seštevek 1.000,00 EUR iz naslova različnih oblik nepremoženjske škode v primeru ugovora, da so navedbe o škodi nesklepčne (list. št. 25), ni dovolj, saj trditvena podlaga predstavlja okvir spora, brez katere se nasprotna stranka ne more uspešno braniti. Zato je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da so toženčeve navedbe o škodi (na list. št. 17, 92 in 98), nesklepčne.

Stroškovni sklep

18. Pritožba toženca zoper stroškovni sklep je delno utemeljena. Drži sicer, da pobotni ugovor ni nasprotni tožbeni zahtevek, zaradi česar ga v stroškovnem smislu ni mogoče obravnavati pri ugotavljanju deleža pravdnega uspeha kot nasprotno tožbo(13). Kljub temu pa je potrebno pri odločanju o pravdnih stroških upoštevati, da je tožnica delno uspela s svojim zahtevkom. V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Ker je tožnica deloma uspela z zahtevkom za plačilo vrednosti obveznic, prav tako pa je tudi toženec deloma uspel s svojimi pobotnimi ugovori, je pritožbeno sodišče stroškovni sklep spremenilo tako, da je skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

19. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, toženec pa je uspel le glede stroškovne odločitve, je pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi z določbo 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Zoper III. točko izreka v višini, ki presega 4.440,99 EUR (za 200,48 EUR) in zoper VI. točko izreka glede 800,00 EUR (prva alineja) in 1.000,000 EUR (druga alineja).

Op. št. (2): Pojasnjuje, da uveljavlja „prizadetost na psihičnem in fizičnem področju“, ki se kaže v „zdravstvenih težavah“ (nespečnost, bolečine v želodcu, jemanje tablet) in „okrnjenem ugledu, časti in dobrem imenu.“ Navaja, da je težave z želodcem izkazal s predložitvijo zdravstvenega kartona in izpovedjo o stresu in strahu ter negativni podobi v javnosti, kar vse je bila posledica tožničine krive ovadbe.

Op. št. (3): Ker je za določitev kroga dedičev odločilen čas izdaje sklepa o dedovanju (prvi odstavek 78. člena ZDen), določitev dedičev denacionaliziranega premoženja predstavlja zahtevno pravno vprašanje. Razlaga prvega odstavka 78. člena ZDen je bila v strokovni sferi različna in predmet obravnave na Ustavnem sodišču (20. člen Zden-B je bil razveljavljen z odločbo št. U-I-138/99-41). Ker se za skrbnika denacionaliziranega premoženja ne zahteva posebne strokovne usposobljenosti, od njega ni mogoče pričakovati, da bo razrešil zahtevno strokovno vprašanje določitve dedičev in premoženje delil pred sodno odločitvijo o dedičih (VSL sodba II Cp 1198/2014 s 13. 8. 2014).

Op. št. (4): VSL sodba I Cp 2068/2014 s 15. 10. 2014 in VSL sodba II Cp 1198/2014 s 13. 8. 2014. Op. št. (5): Enako VSL sodba I Cp 2068/2014 s 15. 10. 2014. Op. št. (6): Tudi v vlogi 2. 11. 2015 je toženec zapisal, da je terjatev zapadla v plačilo 5. 3. 2014 in je od takrat tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od preostale vrednosti obveznic na dan 1. 6. 2012, ko je vrednost 179 obveznic znašala 4.641,47 EUR (list. št. 105, drugi odstavek 11. točke).

Op. št. (7): A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 61. Op. št. (8): Vendar 200. člen OZ ne določa načina, kako mora gestor obvestiti dominusa.

Op. št. (9): Toženec je v izpovedbi glede tega prepričljivo pojasnil, je na njegovo elektronsko sporočilo odvetnik sicer odgovoril, da za to ni pooblaščen, vendar bo tožnico tokrat vseeno obvesti (list. št. 111).

Op. št. (10): Poraba vode se je povečala od 4. 12. 2014 do 7. 5. 2015 iz 1,6m3/dan na 5,3m3/dan.

Op. št. (11): Toženec je namreč navedel le, da znesek 800 EUR predstavlja porabljeni čas ter delo toženca.

Op. št. (12): A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 66 Op. št. (13): Tako VSL sklep II Cp 4435/2008 z 11. 3. 2009 in VSL sklep I Cpg 969/2000 z 19. 12. 2001.