Jedro

Tožnik ni podpisal oziroma podal odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 5. 2020, zato je ta nična.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 5. 2020 (I. točka izreka), da tožniku delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo 31. 5. 2020, temveč je trajalo do 11. 1. 2021, zato mu je toženec dolžan za čas od 1. 6. 2020 do 11. 1. 2021 obračunati bruto mesečna nadomestila plač v višini 941,67 EUR, mu po odvodu dajatev izplačati neto zneske s pripadajočimi obrestmi (II. točka izreka) in ga prijaviti v sistem obveznih zavarovanj (III. točka izreka). Plačati mu mora regres za letni dopust za leto 2020 v znesku 548,68 EUR z obrestmi od 2. 7. 2020 do plačila, ter obresti od zneska 391,92 EUR od 2. 7. 2020 do 7. 9. 2020 (IV. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku plača 2.536,22 EUR stroškov postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodbe zaradi neobrazloženosti ni mogoče preizkusiti. Navaja, da bi bilo treba tožbo kot prepozno zavreči. Očita kršitev pravice do izjave, ker sodišče ni zaslišalo zakonitega zastopnika toženca (v nadaljevanju: direktor), ni upoštevalo njegove pisne izjave, izostanke z naroka pa je neutemeljeno štelo za neopravičene. Dejansko stanje je zmotno ugotovilo, ker ni zaslišalo direktorja in prič A.A. ter B.B.. Ti priči bi potrdili, da je tožnik želel, naj mu delovno razmerje pri tožencu preneha. Ugotovitve, na podlagi katerih je sodišče zaključilo, da tožnik ni podpisal odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pritožba izpodbija in očita, da je sodišče pri presoji upoštevalo nekonsistentne navedbe tožnika, medtem ko se do navedb toženca ni opredelilo. Z obširnimi navedbami nasprotuje pravilnosti izvedenskega mnenja, mu očita nestrokovnost in nepopolnost, sodišču pa kršitev 254. člena ZPP, ker ni postavilo drugega izvedenca. To, da izvedenka ni preiskovala podpisa tožnika na pooblastilu za vložitev tožbe, postavlja pod vprašaj njeno nepristranskost. Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe kot neutemeljene in predlaga zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. O odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pritožbeno sodišče z njimi soglaša. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna.

6. Pritožba zmotno očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani del sodbe je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse odločilne razloge za ugotovitev, da tožnik ni podal in podpisal odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 5. 2020, ter za materialnopravni zaključek o ničnosti te odpovedi in delno ugoditev uveljavljanim tožbenim zahtevkom. Neutemeljen je očitek o kršitvi 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 338. člena ZPP, češ da naj bi sodišče ne napravilo nobene dokazne ocene. Sprejeta odločitev po presoji pritožbenega sodišča temelji na dokazni oceni, ki je vestna, skrbna ter je analitično pripeljala do zaključka o ugotovitvah dejanskega stanja. Sodišče je trditve obeh strank ocenilo tako z vidika upoštevanja izpovedi zaslišanih, listinskega gradiva in ugotovitev sodne izvedenke.

7. Neutemeljen je očitek o kršitvi 22. in 23. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.) ter pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker sodišče ni zaslišalo direktorja. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim razlogovanjem o neopravičeni neudeležbi direktorja na narokih. Zaključku, da sodišče prve stopnje ne sprejema opravičila direktorja za izostanek z naroka dne 10. 2. 2021, pritožba konkretizirano niti ne nasprotuje. Izpostavlja le, da v zapisniku tega naroka ni bilo navedeno, da direktor na zaslišanje ne bo vabljen s posebnim vabilom, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da ZPP takšnega opozorila ne zahteva. Glede izostanka z naroka dne 23. 6. 2021 pritožba poudarja navedbo zapisnika tega naroka, da vabilo direktorju ni izkazano. Kljub temu zapisu po ugotovitvi pritožbenega sodišča iz podatkov spisa izhaja, da je bil direktor na ta narok pravilno vabljen, zato je pravilna ugotovitev izpodbijanega dela sodbe o tem, da izostanka ni opravičil. Kot namreč izhaja iz spisa, je bilo pooblaščencu toženca vročeno poleg vabila na narok za dne 19. 5. 2021 tudi vabilo za zaslišanje direktorja. Ker se skladno z zadnjim odstavkom 142. člena ZPP šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno pooblaščencu, pritožba neuspešno navaja, da toženec ni prejel vabila za zaslišanje direktorja na naroku 19. 5. 2021. Sodišče je nato narok za 19. 5. 2021 preklicalo in ga preložilo na 23. 6. 2021, kar predpostavlja, da se na naroku 23. 6. 2021 opravijo procesna dejanja, ki so bila določena za 19. 5. 2021, torej tudi zaslišanje direktorja. Pritožbena navedba, da je pooblaščenka toženca 17. 5. 2021 in 12. 6. 2021 klicala na sodišče, a so ji povedali, da bo 19. 5. 2021 oziroma 23. 6. 2021 zaslišana le izvedenka, ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 337. člena ZPP, zato predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, tudi sicer pa ni podkrepljena z dokazi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče nato razpisalo še narok za 9. 7. 2021, izključno z namenom, da zasliši direktorja. Pravilno je ugotovilo, da tudi tokrat izostanka ni opravičil. Pooblaščenka je na naroku 9. 7. 2021 res pojasnila, da je odsoten zaradi nepredvidljivih delovnih obveznosti, vendar s tem ni utemeljila opravičenega izostanka. Službene obveznosti so opravičljiv razlog za izostanek le, če bi šlo za nujen, neodložljiv in nenadni dogodek (prim. I Cpg 345/2017 idr.), česar pa toženec ni konkretneje obrazložil, niti ni predložil o tem dokazil. Pritožba izpostavlja navedbo pooblaščenke toženca v zapisniku naroka z dne 9. 7. 2021, da je direktor poslal na e-naslov sodišča pisno opravičilo, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da v spisu tega opravičila ni, na tem naroku (niti v pritožbi) pa ni bilo pojasnjeno, v čem naj bi bila nujnost, neodložljivost in nenadnost zatrjevanih delovnih obveznosti. Ker za opravičen izostanek na naroku niso bila podana ustrezno konkretizirana pojasnila, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče ne bi smelo zaključiti glavne obravnave, temveč dati tožencu naknadni rok za predložitev opravičila.

8. Pritožba zmotno očita, da bi sodišče moralo upoštevati pisno izjavo direktorja (nepodpisana, nedatirana, brez priložene kopije osebnega dokumenta), ki jo je pooblaščenka predložila na naroku 9. 7. 2021. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ni upoštevalo, saj dokaza z zaslišanjem stranke ni mogoče nadomestiti z izjavo v smislu 236.a člena ZPP (prim. I Cpg 1506/2014 idr.). Glede na to je neuspešno tudi pritožbeno sklicevanje, da je direktor poslal na e-naslov sodišča podpisano in ožigosano izjavo (v spisu je ni), oziroma da sodišče tožencu ni omogočilo dodatnega roka za predložitev podpisane in žigosane pisne izjave.

9. Napačen je pritožbeni očitek o neenakopravni obravnavi strank in zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, ker sodišče ni zaslišalo A.A. in B.B.. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi za zavrnitev izvedbe teh dokazov in jih po nepotrebnem ne ponavlja. Pritožba sicer pravilno navaja, da je predlagala zaslišanje navedenih prič tudi o tem, kakšen delodajalec je bil toženec in da ne bi nikoli ponaredil podpisa, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi morebitna izpoved prič o korektnosti toženca še ne bi dokazovala, da v konkretnem primeru prenehanja tožnikovega delovnega razmerja ni bilo delodajalčevih nepravilnosti. Zaslišanje A.A. pritožba neuspešno utemeljuje tudi s tem, da si je tožnik, kot je izpovedal, z njim dopisoval. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec ni predlagal zaslišanja te priče o dopisovanju oziroma o WhatsApp korespondenci s tožnikom, ki je bila tudi sicer razvidna že iz samih listin (oziroma prevoda tolmačke na naroku).

10. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da tožnik ni podpisal oziroma podal odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 5. 2020, zato je ta nična. Soglaša z izčrpnimi razlogi v 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijanega dela sodbe, ki pojasnjujejo dogajanje pred tožnikovim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Ob ugotovitvah, da toženec ni podal konkretnih trditev glede podpisa in vročitve zatrjevane odpovedi tožnika z dne 1. 5. 2020, da je tožnik njen podpis zanikal, da je bil od sredine aprila 2020 do 16. 6. 2020 v Ukrajini, da se je tudi po tem, ko naj bi že podal odpoved, dogovarjal z delavcem toženca o tem, kdaj se vrne v Slovenijo na delo oziroma glede opravljanja dela, sodišče prve stopnje pravilno ni štelo za dokazane navedbe toženca, da je tožnik podal odpoved in prosil toženca, naj začne veljati 1. 5. 2020, odjavijo pa naj ga 31. 5. 2020, ter da se mu tožnik po odhodu v Ukrajino ni več javljal. 11. Pritožba sodišču zmotno očita pristranskost, češ da je pri tej dokazni oceni upoštevalo zlasti izpoved tožnika. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, dokazna ocena temelji na presoji trditev obeh strank in celotnega dokaznega gradiva, saj poleg izpovedi tožnika upošteva tudi predloženo WhatsApp komunikacijo obeh strank in izpoved C.C.. Pritožba navaja, da je tožnikovemu izpisku WhatsApp-a toženec v postopku oporekal nejasnost vsebine in da ni vidno, kdo je komu poslal sporočila ter kdaj. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče to listino utemeljeno upoštevalo, saj po tem, ko je njeno vsebino na naroku 10. 2. 2021 prevedla sodna tolmačka, tožnik pa je pojasnil, da se nanaša na korespondenco z A.A., glede te listine toženec ni več imel pripomb.

12. Nadalje pritožba zatrjuje nekonsistentnost tožnikovih trditev o razlogu odsotnosti od sredine aprila 2020 dalje (da je bil na čakanju, na dogovorjenem letnem dopustu, v karanteni), oziroma neverodostojnost njegove izpovedi (sprva, da ni bilo nobenega dogovora, da ga je toženec pač poslal domov, oziroma kasnejša izpoved, da je najprej koristil letni dopust). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da te nedoslednosti ne morejo pomeniti, da je tožnik podpisal odpoved, kar je v tem sporu ključno vprašanje. Toženec je trdil, da ga je tožnik takoj, ko se je odpravil v Ukrajino, prosil, naj prične odpoved veljati 1. 5. 2020, odjavijo pa naj ga po izteku enomesečnega odpovednega roka 31. 5. 2020. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da kljub tem trditvam, ki jih prvostopenjsko sodišče sicer ni štelo za dokazane, tudi toženec ni pojasnil, kakšen delovnopravni položaj je bil mišljen za tožnika za čas po odhodu v Ukrajino do 31. 5. 2020 (dopust ali kaj drugega). Očitno pa ni štel, da je tožnik z odsotnostjo z dela kršil delovne obveznosti, saj mu ni izrekel nobene delovnopravne sankcije.

13. Zmoten je pritožbeni očitek o neupoštevanju izpovedi C.C. o tem, da je tožnik rekel, da ne bo več delal za toženca. Sodišče je to izpoved povzelo v 5. točki obrazložitve sodbe, vključno s pojasnilom priče, da ji je tožnik o tem poslal sporočilo v januarju ali februarju 2020, po tem pa je še opravljal delo pri tožencu (8. točka obrazložitve sodbe prve stopnje). Sodišče je zato pravilno zaključilo, da tožnik s tem, da ne bo več delal za toženca, ni mislil resno. Sicer pa to, kaj je govoril sodelavcem, po oceni pritožbenega sodišča niti ni odločilno. Bistveno je, ali je delodajalcu podal odpoved pogodbe o zaposlitvi.

14. Prvostopenjsko presojo ničnosti odpovedi dodatno utemeljuje ugotovitev izvedenke grafologinje, po kateri rezultati preiskave podpirajo predpostavko, da spornega in preiskovanih primerjalnih podpisov ni napisala ista oseba, oziroma da je verjetno, da spornega podpisa odpovedi ni izpisal tožnik (šesta stopnja od sedmih na lestvici verjetnosti). Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da izvedenka ni utemeljila te verjetnosti. Ugotovljeni rezultat preiskave je namreč ustrezno oprla na opis metode dela, podrobno pojasnila predhodno ugotovljene rokopisne značilnosti spornega in primerjalnih podpisov ter ugotovljene podobnosti in razlike. Pritožba očita, da je za dokazovanje dejstev potreben standard prepričanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za metodo dela izvedenca ne velja dokazni standard, ki velja za odločanje v pravdnem postopku, zato je izvedenka utemeljeno izhajala iz opisne lestvice ugotovitev, ki je skladna s pravili njene stroke (priporočila ENFHEX-a). Sodišče pa je svojo odločitev pravilno oprlo na standard prepričanja (gl. 11. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe).

15. Pritožba zmotno očita kršitev 22. in 23. člena URS ter 254. člena in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni ugodilo predlogu toženca in postavilo drugega izvedenca. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjsko oceno o celovitosti, jasnosti in popolnosti izvedenskega mnenja in soglaša z vsemi razlogi tega dela prvostopenjske sodbe. K očitkom, s katerimi pritožba izpodbija ugotovitve izvedenke, dodaja naslednja pojasnila. Res so bile podane omejitve, ki so ovirale preiskavo, vendar je po presoji pritožbenega sodišča bistvena ugotovitev izvedenke, da je kljub temu našla nekatere splošne in detajlne razlike in podobnosti spornega in primerjalnih podpisov, ki jih je ustrezno opisala in nanje oprla svoj zaključek. Glede pritožbenega očitka, da izvedenka ni v zadostni meri upoštevala velike spremenljivosti podpisov in ni izpostavila, ali gre za naravno variabilnost, ter da ni upoštevala vplivnih in ad hoc podpisov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so podlago izvedenskemu mnenju predstavljali tako vplivni kot nevplivni podpisi, izvedenka pa je tudi navedla, da nihče ne izvede dvakrat pisnega akta identično. Po presoji pritožbenega sodišča pa je ključno tudi njeno pojasnilo, da je bila teža ugotovljenih podobnosti bistveno manj močna kot teža razlik, ki jih je našla med spornim in primerljivimi podpisi. Zmoten je nadaljnji pritožbeni očitek o neupoštevanju faktorja cirilica / latinica, do česar se je temeljito opredelilo že prvostopenjsko sodišče. Pritožba tudi neuspešno izpostavlja, da se pri primerjalnih podpisih določene rokopisne značilnosti niso videle. Izvedenka je namreč to pripisala le kopijam, medtem ko je njeno mnenje temeljilo tudi na preiskavi originalov. Pritožbeno poudarjanje, da so nekateri primerjalni in sporni podpis enopotezni, tudi ne utemeljuje drugačne odločitve. Izvedenka je to okoliščino ugotovila le pri nekaterih primerjalnih podpisih, medtem ko je za večino primerjalnih podpisov ugotovila, da so bili izpisani v več potezah. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na slabe kopije primerjalnih podpisov, saj je izvedenka navedla, da je uporabila tudi originale (tudi tovornih listov, ki jih izpostavlja pritožba). Nadalje pritožba navaja, da se tožnikov podpis na potnem listu in vozniškem dovoljenju začne tako kot na odpovedi, tj. od spodaj navzgor. To po oceni pritožbenega sodišča ne narekuje zaključka, da je podpis na odpovedi tožnikov, saj je izvedenka ustrezno pojasnila, da se podpis za potni list in vozniško dovoljenje izvrši na drugačni podlagi (podpisna tablica) in z drugačnim pisalom, zato dostikrat odstopa od siceršnjega podpisa osebe, lahko se določena poteza ne vidi … V zvezi s pritožbenim očitkom, da izvedenka ni upoštevala vpliva položaja osebe na podpisovanje (sede / stoje), je po oceni pritožbenega sodišča ustrezno izvedenkino pojasnilo, da ta okoliščina dostikrat ne povzroči bistvenih razlik; npr. četudi je tožnik vplivne primerjalne podpise izpisal stoje, jih je na neki podlagi. Tudi glede vprašanja podpisovanja na (brez)črtni papir je pojasnila, da je bil tako sporni kot marsikateri primerjalni podpis izpisan na brezčrten papir.

16. Zmoten je pritožbeni očitek o pristranskosti izvedenke, ker se v mnenju ni opredelila do tega, ali je podpis na pooblastilu za zastopanje v tej pravdi tožnikov. Izvedenkino upoštevanje pooblastila kot originalne listine s tožnikovim podpisom je bilo po oceni pritožbenega sodišča skladno z vsebino sklepa o postavitvi izvedenke z dne 12. 2. 2021. V tem sklepu ji ni bila dana naloga preveriti, ali je na pooblastilu res tožnikov podpis, prav tako dokazni predlog z izvedencem ni bil substanciran v tej smeri. Tudi izhajajoč iz podatkov spisa izvedenka ni imela nobenega razloga, da tega podpisa ne bi upoštevala kot tožnikovega. Toženec je v prvi pripravljalni vlogi izpostavil dvom, ali je tožbo res vložil tožnik (saj je kazensko ovadbo zoper toženca vložila organizacija D.). Sodišče je zato tožniku s sklepom z dne 8. 1. 2021 naložilo predložitev po notarju overjenega pooblastila za zastopanje v tem postopku in v njem med drugim zapisalo, da se tožnikov podpis na pooblastilu močno razlikuje od podpisa v pogodbi o zaposlitvi in na potnem listu. Na naroku 10. 2. 2021 je tožnik izjavil, da je sam osebno podpisal to pooblastilo. Ker nato podpis pooblastila ni bil več predmet oporekanja, je sodišče v sklepu o postavitvi izvedenke v okviru naštevanja listin s podpisom tožnika utemeljeno navedlo tudi to pooblastilo.

17. Pritožba zmotno očita, da bi bilo treba tožbo kot prepozno zavreči. Glede na ugotovitev sodišča, da je tožnik izvedel za prenehanje delovnega razmerja 16. 6. 2020, ko se je vrnil v Slovenijo, je pravilno zaključilo, da je bila tožba dne 22. 6. 2020 vložena v roku iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Pritožba neuspešno navaja, da je tožnik na drugem mestu omenjal, da naj bi se vrnil v Slovenijo že maja 2020. Toženec mu je delovno razmerje zaključil 31. 5. 2020, zato je tožba v vsakem primeru pravočasna. Neuspešno je sklicevanje pritožbe, da tožnik ni predložil prevoda potnega lista, zaradi česar se ta dokaz ne sme upoštevati. Kot je namreč razvidno iz izpodbijanega dela sodbe, sodišče nanj ni oprlo dokazne ocene.

18. Glede na vse obrazloženo je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da tožnik odpovedi z dne 1. 5. 2020 ni podpisal in je ta zato nična (prvi odstavek 13. člena ZDR-1; 86. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Utemeljeno je ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu tožbenemu zahtevku za vtoževano obdobje, vključno s plačilom regresa za letni dopust. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Toženec zato, ker s pritožbo ni uspel in ker tudi sicer na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) delodajalec v sporu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne glede na (ne)uspeh v postopku sam krije svoje stroške, tožnik pa, ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).