Jedro

V dokaznem postopku v upravni stvari mora biti jasno ugotovljeno, zakaj je bil tožnik odsoten iz R Slovenije. Če ni jasno ali je res odšel k sorodnikom v Makedonijo ali pa je bil premeščen kot častnik nekdanje JLA, dejansko stanje ni popolno ugotovljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 9.3.1992.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo z dne 9.3.1992 zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Ugotovila je, da je stalno prebivališče v Sloveniji prijavil 14.6.1979. Po predaji vojaških objektov je odšel iz Republike Slovenije ob koncu oktobra 1991 in je kot aktivni častnik nekdanje JLA bil zaposlen v Makedoniji do 15.1.1992. V Republiki Sloveniji torej tožnik ni živel ves čas od 23.12.1990 dalje, zaradi česar ne izpolnjuje enega izmed pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

V tožbi je tožnik izpodbijal takšno odločbo in navajal, da je prišel 1.9.1965. Poročil se je s Slovenko, s katero sta si ustvarila družino. Ves čas je v Republiki Sloveniji pošteno živel in delal. Maja 1991 je vložil prošnjo za predčasno upokojitev. Od leta 1965. dalje stalno živi v Sloveniji. Ni res, da tam ni živel 23.12.1990. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da je tožnik ob umiku nekdanje Jugoslovanske armade odšel v Makedonijo. Trditve, da je odšel k sorodnikom, ni mogoče upoštevati, ker je bil v Makedonijo premeščen kot častnik JLA. To je ob zavrnitvi vstopa v Slovenijo dne 27.1.1992 sam izjavil na mejnem prehodu v Dolgi vasi. Ni resnična izjava njegove žene, da se je vrnil 15.1.1992, ker je bil na mejnem prehodu zavrnjen dne 27.1.1992. Tožena stranka je predlagala zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 28/92 - ZDS) v 1. odstavku 40. člena določa dva materialnopravna pogoja, ki morata biti izpolnjena, da državljan druge republike lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije. Prvi pogoj je, da je prosilec za pridobitev državljanstva na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, to je dne 23. decembra 1990, imel prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Drugi pogoj je, da prosilec dejansko živi na ozemlju Republike Slovenije.

Na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77) v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) sodišče lahko odpravi izpodbijano odločbo. Tako lahko razsodi tudi takrat, če so dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene. Iz upravnih spisov jasno ne izhaja, kdaj je tožnik zapustil ozemlje Republike Slovenije, kakšen je bil razlog za to in kdaj se je vrnil v Republiko Slovenijo. Zadnji stavek izpovedbe tožnikove žene z dne 3.2.1992 je v zvezi s tem nejasen. Tožnikova žena je zaslišana kot priča tudi izpovedala, da tožnik ni zapustil Slovenije s svojo enoto, temveč je odšel sam v Republiko Makedonijo v rojstni kraj. Če v času odsotnosti iz Republike Slovenije tožnik ni podrejen odredbam vojaških oblasti, bi bilo treba utemeljiti, iz česa je sklepati, da je treba šteti, da dejansko ni živel na ozemlju Republike Slovenije. Iz sklepa na listovni št. 4 upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik upokojen 31.8.1991. Kot izhaja iz potrdila z dne 18.10.1991, naj bi tega dne izročil svojo vojaško legitimacijo. Vsebina teh listin torej potrjuje izpovedbo tožnikove žene. Vendar bo v zvezi s tem presoditi vsebino točke 9 tožnikove prošnje z dne 21.10.1991. Tam je navedeno, da je tožnik vojaška oseba, ki je zaposlena v Zagrebu, čeprav iz več dodatkov k tej prošnji ni mogoče sklepati, kdo je vpisal te podatke. Po 8. členu in 3. odstavku 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) velja načelo, da mora upravni organ, preden izda odločbo, dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Tožnik v upravnem postopku ni bil zaslišan.

Na podlagi vsega obrazloženega je sodišče moralo na osnovi že navedenega 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih izpodbijano odločbo odpraviti.