Jedro

Iz kazenske evidence je razvidno, da je bil tožnik večkrat obsojen, to dejstvo pa je potrebno upoštevati pri oceni materialnega pogoja, ali je možno utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Komisija za pogojni odpust je na podlagi 8., 105. in 107. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) in 88. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) odločila, da se prošnja, ki jo je vložila družina tožnika za njegov pogojni odpust, zavrne. V obrazložitvi je navedla, da tožnik prestaja kazen 11 let zapora, ki jo je izreklo Okrožno sodišče v Ljubljani, opr. št. Ks 249/2008 z dne 7. 10. 2010. Dne 6. 12. 2011 pa se je sestala komisija v rednem roku in obravnavala prošnjo za pogojni odpust. Na podlagi poročila Zavoda o poteku prestajanja kazni je, ob upoštevanju določil 88. člena KZ-1, sprejela odločitev, da ga pogojno ne odpusti. Obsojenec je večkratni splošni povratnik in je pobegnil s prestajanja kazni v R Srbiji. Glede na navedeno komisija še ne more utemeljeno pričakovati, da v času pogojnega odpusta kaznivega dejanja ne bo ponovil. Tožnik v tožbi navaja, da 11-letno zaporno kazen prestaja na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, in sicer zaradi priznanja tuje (srbske) sodne odločbe. V zadevi priznanja tuje sodne odločbe se je branil s prostosti, takrat je aktivno sodeloval in ni pobegnil, kar izkazuje njegovo nebegosumnost. Izpodbijanemu aktu očita, da ne vsebuje obrazložitve v skladu z določbami ZUP, zaradi česar ga ni mogoče preizkusiti. Odločitev temelji na poročilu Zavoda oziroma dejstvih, ki ne izvirajo neposredno iz dokaznega vira – komisije, ampak od tretje osebe. V zvezi s posrednimi argumenti poudarja, da ti ne morejo biti dokazno sredstvo v upravnem postopku, saj se jih ne more preizkusiti, niti glede vsebine niti glede verodostojnosti. V konkretnem primeru pa je potreba po obrazložitvi toliko večja, ker odločba temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ki vpliva na pravilno in zakonito odločitev. V zvezi z obrazložitvijo se sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča in sodno prakso. Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje se nanaša na navedbo, da gre pri tožniku za večkratnega splošnega povratnika. Dejstvo pa je, da je v Republiki Srbiji prestal isto zaporno kazen od 14. 3. 1998 do 3. 12. 2001, ko je zaradi nevzdržnih razmer v zaporu pobegnil. Po pobegu se je v Sloveniji prijavil policiji, vendar so mu ti rekli, da je v Sloveniji svoboden. Tako se je v Sloveniji do priznanja tuje sodne odločbe svobodno gibal, ni se skrival ali bežal od pregona. Prav tako je nesporno dejstvo, da je bila to njegova prva zaporna kazen, ki jo je prestajal. Res je, da je pozneje (to je po pobegu iz Srbije) prestajal kazen zapora v Sloveniji za drugo kaznivo dejanje, vendar je kazen iz Srbije ostala njegova prva kazen, ter zdaj nadaljuje prestajanje prve kazni. Navedeno torej negira ugotovitev komisije, da naj bi bil povratnik. Komisija je očitno spregledala, da prestaja prvo kazen, saj prekinitev prestajanja kazni ne more spremeniti dejstva, da je to njegova prva kazen. Zavrnitev prošnje oziroma odločitev, da gre za povratnika predstavlja neobjektivno oceno organa, ki o pogojnem odpustu odloča. Gre za izkaz neverodostojnosti komisije, ki z določenim namenom ni upoštevala relevantnih pravnih norm. Glede na to, da se komisija o morebitnih drugih razlogih ni opredeljevala oziroma jih ni omenjala ali pojasnila, da se do njih ne bo opredeljevala, gre sklepati, da je to edini razlog za zavrnitev in še ta kot neosnovan na materialnih dejstvih neutemeljen. Zato gre sklepati, da za pozitivno rešitev prošnje ni pravnih ovir. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora odločba, s katero je tožena stranka na podlagi 8., 105. in 107. člena ZIKS-1 ter 88. člena KZ-1 zavrnila prošnjo za pogojni odpust s prestajanja zaporne kazni.

Zakonodajalec je inštitut pogojnega odpusta prestajanja kazni uredil z določili 88. člena KZ-1. Po določilih prvega in petega odstavka navedenega člena sta določena dva zakonska pogoja za izrek pogojnega odpusta, in sicer je kot prvi pogoj določena minimalna doba prestane kazni zapora, na drugem mestu pa je zakonodajalec določil kot pogoj utemeljeno pričakovanje, da obsojenec ne stori novega kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, pa se po določbi petega odstavka 88. člena KZ-1 upošteva predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Pri odločanju pristojnega kolektivnega (upravnega) organa – komisije v zvezi s prošnjo za pogojni odpust gre za dejansko presojo utemeljenosti prošnje, s katero pristojna komisija za pogojni odpust na podlagi diskrecijskega pooblastila in zbranih informacij izrazi (ne)zaupanje glede obsojenčeve kriminalne prognoze, da (ne) bo ponovil kaznivo dejanje.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da je na podlagi podatkov v spisu pravilno ocenila, da ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik v času pogojnega odpusta kaznivega dejanja ne bo ponovil. Kot že navedeno se pri presoji materialnega pogoja upoštevajo predvsem razlogi, našteti v petem odstavku 88. člena KZ-1, in sicer sta to med drugimi povratništvo in vedenje med prestajanjem kazni. Komisija navaja, da je obsojenec večkratni splošni povratnik ter da je pobegnil s prestajanja kazni v R Srbiji. V zvezi z razlogom, da je pobegnil s prestajanja kazni v R Srbiji, tožnik navaja, da je iz zapora pobegnil, ker so vladale v teh zaporih nevzdržne razmere. Sodišče se v te navedbe ne spušča, ker jih tudi organ ni ocenjeval, meni pa, da je organ dejstvo, da je tožnik pobegnil s prestajanja kazni v R Srbiji, pri presoji materialnega pogoja po petem odstavku 88. člena KZ-1, lahko upošteval pri razlogu „vedenje med prestajanjem kazni“ kot negativno okoliščino.

Tožnik ugovarja opredelitvi, da je večkratni splošni povratnik. Meni, da je potrebno upoštevati, da gre pri prestajanju trenutne kazni za njegovo prvo zaporno kazen, ki jo je prestajal. Pripoznava, da je pozneje, po pobegu iz Srbije, prestajal kazen zapora v Sloveniji za drugo kaznivo dejanje, vendar pa je kazen iz Srbije ostala njegova prva kazen in zdaj nadaljuje s prestajanjem prve kazni. Prekinitev prestajanja te kazni ne more spremeniti dejstva, da gre za prvo kazen, zato ne soglaša z oceno, da je splošni povratnik. Sodišče njegovim razlogom ne more slediti. Preden je Zavod za izvrševanje kazenskih sankcij podal mnenje Komisiji, je podatke o kaznovanosti pridobil iz kazenske evidence. Iz te kazenske evidence pa je razvidno, da je bil tožnik večkrat obsojen, to dejstvo pa je potrebno upoštevati pri oceni materialnega pogoja, ali je možno utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja. Nerelevantno je, kdaj je bil tožnik obsojen za posamezno kaznivo dejanje oziroma da prestaja trenutno prvo kazen zapora (po lastni definiciji). Časovni trenutek, na katerega se presoja pojem povratništva, je ob uporabi petega odstavka 88. člena KZ-1 trenutek odločanja organa. Ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s povratništvom, v času izdaje izpodbijane odločitve, pa kaže, da je bil tožnik večkrat obsojen za različna kazniva dejanja, kar pa upravičuje definicijo, kot jo je uporabil organ „splošni povratnik“. Izpisek iz kazenske evidence, ki jo je organ v ugotovitvenem postopku uporabil, pa ni nek posredni dokaz, kot očita tožnik v tožbi, temveč gre za evidenco, ki edina izkazuje stanje kaznovanosti.

Kot neutemeljen ocenjuje sodišče tudi ugovor, ki se nanaša na nepopolno obrazložitev. Izpodbijana odločba ima skromno obrazložitev, vendar pa po mnenju sodišča zadostuje standardu obrazloženosti upravne odločbe, ki je določen v 214. členu ZUP. Vsebuje namreč vsa relevantna dejstva, ki so bila podlaga odločitve, in pravno podlago.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.