Jedro

Delna oprostitev plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ob prvem vpisu v register, ki je bila uvedena z uveljavitvijo ZPIZ-2, se prizna samo samozaposlenim, ki so prvi vpis v register opravili po 1. juliju 2013.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčni urad Ljubljana je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika za vračilo preveč plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za mesec julij 2013. Iz obrazložitve sledi, da knjigovodska kartica preplačila prispevkov ne izkazuje in zato ni podlage za vračilo. Na podlagi štirinajstega odstavka 145. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), s katerim zahtevo utemeljuje tožnik, tožnik, ki je bil v poslovni register vpisan z dnem 3. 6. 2013, do oprostitve plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 50% tega prispevka ni upravičen. Po drugem odstavku 430. člena ZPIZ-2 se ta določba zakona začne uporabljati s 1. 7. 2013 in se zato oprostitev na njeni podlagi prizna zavezancem, ki so prvi vpis v predpisan register izvedli po 1. 7. 2013. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-22-241/2013-3 z dne 24. 7. 2014 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo razlogom organa prve stopnje. Delna oprostitev plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ob prvem vpisu v register je bila uvedena z uveljavitvijo ZPIZ-2, določba, ki jo opredeljuje, pa se uporablja od 1. 7. 2013. Ker je namen delne oprostitve v zmanjšanju obremenitev samozaposlenih oseb ob začetku opravljanja dejavnosti ter spodbujanje podjetništva, je po mnenju drugostopnega organa jasno, da se delna oprostitev plačila prispevkov prizna samo samozaposlenim, ki so prvi vpis v register opravili po 1. juliju 2013. Gre namreč za določbo, s katero se posameznike spodbuja oziroma vabi k samostojnim oblikam podjetništva, torej je namenjena bodočim podjetnikom. Ker gre za delno oprostitev plačila javnih dajatev, pa je potrebno določbo, ki obravnava oziroma opredeljuje to oprostitev, razlagati restriktivno. Drugače kot tožnik zato drugostopni organ meni, da bi zakon, kolikor bi imel namen, da se oprostitev nanaša tudi na zavezance, ki so priglasitev opravili pred 1. 7. 2013, to moral izrecno določati.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo in povrnitev stroškov postopka. Odločba ob ugotovljenem dejanskem stanju temelji na napačni uporabi določb štirinajstega odstavka 145. člena ZPIZ-2 in drugega odstavka 430. člena ZPIZ-2. Tožnik se je prvič samozaposlil 3. 6. 2013 in je zato od začetka uporabe štirinajstega odstavka 145. člena ZPIZ-2 (1. 7. 2013) upravičen do ugodnosti znižanih prispevkov. Stališče tožene stranke, da so do ugodnosti upravičeni le zavezanci, ki so prvi vpis v predpisan register izvedli šele po 1. 7. 2013, je brez podlage v zakonu, saj ZPIZ-2 določa le začetek uporabe štirinajstega odstavka 145. člena, ne vsebuje pa določbe, da se ugodnost prizna le tistim, ki so prvi vpis izvedli po 1. 7. 2013. ZPIZ-2 je jasen in določen, na njegovi podlagi pa je tožnik do delne oprostitve prispevkov upravičen.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Po prejemu odgovora na tožbo tožnik v celoti vztraja pri tožbenih navedbah.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločitev je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi jo utemelji davčni organ prve stopnje, in z razlogi, s katerimi jih, glede na pritožbene ugovore, dopolni tožena stranka. Ker so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih z enakimi razlogi, ne da bi jih ponavljalo, zavrača tudi sodišče. Nanje se sklicuje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na nesporne dejanske okoliščine je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo na seji.