Jedro

Izpodbijana odločba ni skladna z določbami ZUP glede obveznega obsega obrazložitve in je ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka namreč ni pojasnila, zakaj ocenjuje, da je že vložena pritožba na ESČP dne 21. 10. 2013 utemeljen razlog za zavrnitev tožnikove zahteve za BPP oziroma, se ni opredelila do v tej zadevi obravnavane tožnikove prošnje za BPP glede na njeno vsebino.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 213/2014 z dne 13. 6. 2014 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Novem mestu, Urad predsednice prošnjo tožnika za brezplačno pravno pomoč (BPP) z dne 24. 2. 2014 zavrnilo. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da tožnik prosi za pomoč pri sestavi pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), vključno v obliki oprostitve plačila sodnih taks in stroškov. Tožena stranka je odločila že z odločbo Bpp 982/2014, s katero je prošnjo zavrnila. Upravno sodišče RS je s sodbo I U 678/2014 z dne 28. 5. 2014 odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka je po poizvedbi pri pooblaščencu tožnika ugotovila, da je slednji res že vložil pritožbo na ESČP 21. 10. 2013. Tožena stranka ugotavlja, da je prošnja očitno vložena že po dnevu vložitve pritožbe na ESČP, zato jo je na podlagi drugega odstavka 112. člena ZBPP zavrnila. BPP zajema namreč zajema le tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev BPP ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za BPP še niso bila opravljena.

Tožnik v tožbi navaja, da je napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik je pritožbo na ESČP vložil zaradi kršitve pravic do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) in sicer zato, ker je bil obsojen za kaznivo dejanje umora zgolj na podlagi pričanja soobdolženega. Z drugimi materialnimi dokazi sodišče ni razpolagalo, kar je po sodni praksi ESČP nedopustno. Vsebina pritožbe na ESČP izhaja iz tožnikove prošnje za BPP 24. 2. 2014. Pooblaščenec tožnika navaja, da ga je 9. 6. 2014 poklical g. A.A., zaposlen pri toženi stranki s prošnjo za posredovanje fotokopije potrdila, kdaj je bila pritožba poslana na ESČP. Gospod A.A. ni vedel za katero zadevo točno gre. Povedal je zgolj, da je zadeva zelo stara. Pooblaščenec tožnika mu je povedal, da je eno izmed več pritožb vložil 21. 10. 2013, za kar je gospod A.A. odgovoril, da je ta pritožba prava. Tožnik je šele s prejemom izpodbijane odločbe ugotovil, da je bila toženi stranki zaradi napačnega sklepanja posredovana napačna pritožba na ESČP. Pritožba, ki se nanaša na kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP je bila dejansko poslana 14. 3. 2014 in ne že 21. 10. 2013, kot navaja tožena stranka. Slednja je bila poslana na ESČP zaradi kršitve 7. člena EKČP zaradi napačne uporabe pravil o odmeri enotne kazni, kot jih določa Kazenski zakonik (v nadaljevanju: KZ-1). Da je bila pritožba, ki se vsebinsko nanaša na kršitev pravice iz 6. člena EKČP, vložena šele 14. 3. 2014, izhaja iz dokazil, ki jih tožnik prilaga. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki in ji naloži plačilo stroškov postopka. Hkrati prosi za oprostitev plačila sodne takse.

Tožena stranka je poslala upravne spise ter navedla, po preučitvi zahteve pooblaščenca tožnika v smislu določbe 273. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vsem zahtevkom prosilca ne more ugoditi (oprostitev plačila sodne takse in stroškov postopka). Glede na navedeno svoje odločitve na tej pravni podlagi ne more spremeniti.

Tožba je utemeljena.

Po drugem odstavku 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) postopa pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če ZBPP ne določa drugače. Po 214. členu ZUP obrazložitev obsega razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. V obravnavani zadevi je tožena stranka kot razlog za zavrnitev prošnje za BPP za vložitev in sestavo pritožbe na ESČP navedla, da je bila očitno vložena že po dnevu vložitve pritožbe na ESČP, ki naj bi bila tja poslana že 21. 10. 2013. Za takšno sklepanje tožena stranka navaja, da je pri poizvedbi pri tožnikovem pooblaščencu ugotovila, da je tožnikov pooblaščenec pri ESČP res že vložil pritožbo, ki je bila tja poslana 21. 10. 2013, in da iz potrdila o prejemu izpolnjenega pritožbenega obrazca izhaja, da je ESČP potrdilo prejem izpolnjenega pritožbenega obrazca. Kot dokaz pa se sklicuje na priložen dopis ESČP, ki je bil poslan tožnikovemu pooblaščencu 6. 11. 2013, ki se nahaja v upravnih spisih.

Tožena stranka se do vsebine navedene pritožbe vsebinsko niti ni opredelila. Iz vložene pritožbe na ESČP z dne 21. 10. 2013 oz. izjave o predmetu pritožbe (ki se nahaja tudi v upravnih spisih) izhaja, da tožnik uveljavlja kršitev iz 7. člena EKČP in ne tudi kršitve iz 6. člena EKČP, kot izhaja med drugim tudi iz njegove prošnje za BPP. Ob takem stanju stvari pa bi po presoji sodišča morala tožena stranka glede na zahtevek tožnika in njegove navedbe o dejstvih ugotoviti popolno dejansko stanje in glede na okoliščine, ki izhajajo iz zahtevka tožnika in glede tožnikovih dejanskih navedb ugotoviti ali so izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP. Po navedeni določbi se namreč pri presoji o dodelitvi BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, pri čemer je seveda treba upoštevati tako objektivni, kakor tudi subjektivni pogoj, ki morata biti izpolnjena kumulativno (prvi odstavek 24. člena ZBPP).

V obravnavani zadevi je po povedanem tožena stranka zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabila materialno pravo ter odločila na pravni podlagi drugega odstavka 11. člena ZBPP, kot da naj bi bi šlo za situacijo, da tožnik zahteva stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev BPP ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki so do dneva vložitve prošnje za dodelitev BPP že bila opravljena. Vendar pa za takšno odločitev tožena stranka ni pojasnila razlogov, ki bi takšno odločitev, glede na ugotovljeno dejansko stanje, narekovali.

Izpodbijana odločba po povedanem ni skladna z določbami ZUP glede obveznega obsega obrazložitve in je ni mogoče preizkusiti. Razlogi, ki se nanje tožena stranka sklicuje, so nepopolni in niso skladni z obrazložitvijo zahtevka tožnika za BPP. Slednjega tožena stranka ni preizkušala v smislu določbe 24. člena ZBPP, temveč je sprejela odločitev na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka namreč ni pojasnila, zakaj ocenjuje, da je že vložena pritožba na ESČP dne 21. 10. 2013 utemeljen razlog za zavrnitev tožnikove zahteve za BPP oziroma, se ni opredelila do v tej zadevi obravnavane tožnikove prošnje za BPP glede na njeno vsebino.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, saj ni popolno ugotovljeno dejansko stanje in se njenih razlogov ne da preizkusiti, je sodišče izpodbijani upravni akt odpravilo na podlagi 2. alineje prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženi stranki, ob upoštevanju tretjega in četrtega odstavka istega člena ZUS-1, v ponoven postopek.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), kar povečano za 22 % DDV znaša skupaj 347,70 EUR.