Jedro

Obligacijski zakonik v 357. členu določa zastaralne roke pri zavarovalnih pogodbah, pri čemer je v četrtem odstavku posebej določen začetek teka zastaranja pri zavarovanju pred odgovornostjo, kadar oškodovanec zahteva odškodnino neposredno od zavarovanca ali jo od njega dobi. Zastaranje terjatve zavarovanca proti zavarovalnici začne teči od dneva, ko je oškodovanec sodno zahteval odškodnino od zavarovanca, oziroma ko mu je zavarovanec škodo povrnil.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 10.897,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2014 dalje do plačila ter da ji je dolžna povrniti vse stroške pravdnega postopka, povečane za 22 % DDV na odvetniške storitve, z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka in se z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov zavzema za njeno razveljavitev. V pritožbi nasprotuje materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek zastaral. Po mnenju tožeče stranke je sodišče napačno presodilo vse okoliščine primera ter neutemeljeno sledilo navedbam tožene stranke. Pred sodiščem prve stopnje se je po podanem ugovoru zastaranja tožene stranke postavilo naslednje sporno vprašanje: kateri trenutek začetka teka zastaranja je v konkretnem primeru v povezavi z določbo četrtega odstavka 357. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) relevanten. Po mnenju tožeče stranke ne drži, da nastop enega alternativno določenega dejstva (zakonskega dejanskega stanu) iz četrtega odstavka 357. člena OZ pomeni izključitev drugega, kot je to navedlo v obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje v 12. točki, vsaj v konkretnem primeru ne. Tožeča stranka je v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani VIII Pg 1024/2011 toženo stranko obvestila o pravdi (litis denuntiatio), s čemer je ta (iz)vedela, da se zoper njenega zavarovanca vodi postopek, ki pomeni zavarovalni primer iz zavarovanja poklicne odgovornosti. Tožba na plačilo odškodnine oškodovanca zoper tožečo stranko je bila vložena 24. 3. 2011. Vendar pa ta dan označuje dan vložitve tožbe, na podlagi katere se je začel pravni postopek, ki je trajal vse do 11. 11. 2014, ko se je s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 286/2014 pravnomočno zaključil in ko je zastaralni rok po logiki razumevanja prvostopenjskega sodišča do izdaje pravnomočne sodbe že potekel. Po mnenju tožeče stranke je v konkretnem primeru tovrstno stališče prvostopenjskega sodišča, da je zastaralni rok za njen zahtevek začel teči z dnem vložitve tožbe oškodovanke zoper njo, pravno zgrešeno. Sodni postopek med oškodovanko in tožečo stranko je od njegovega začetka pa vse do pravnomočne sodbe trajal več kot tri leta. Bilo bi popolnoma neživljenjsko in predvsem pravno nelogično, sploh pa pravno neutemeljeno katero koli stranko siliti, da še preden se primaren postopek, ki bi potencialno pomenil odgovornost zavarovalnice na podlagi regresnega zahtevka zavarovanca, pravnomočno zaključi, od zavarovalnice sodno ali izvensodno zahteva plačilo regresnega zahtevka ter si s tem že v samem začetku povzroči med drugim tudi nepotrebne stroške, saj v trenutku vložitve zahtevka zoper zavarovalnico ta sploh še ni materialnopravno utemeljen in se še ne ve, če in kdaj sploh bo. Taka zahteva bi bila popolnoma nesmiselna v luči neobstoja podlage (v konkretnem primeru pravnomočne sodbe), na kateri bi bila ustrezno utemeljena. Za regresne zahtevke je še posebej pomembno, da izvirajo iz predhodno podanega ustreznega pravnega temelja med upnikom in dolžnikom (regresnim upravičencem). Tožeča stranka vse do pravnomočnega zaključka postopka med njo in oškodovanko ni vedela, niti ni mogla vedeti, da je oziroma bo nastopil zavarovalni primer med njo in toženo stranko, zato tudi pravni temelj njene odgovornosti oziroma pravni temelj regresne odgovornosti tožene stranke ni bil znan. Svoje dolžnosti, kolikor jih je imela, je pravilno izpolnila že z zgoraj navedenim litis denuntiatio, to je obvestilom o pravdi in tako toženo stranko ustrezno seznanila z možnostjo potencialnega zahtevka zoper njo iz naslova regresnega obligacijskega razmerja.

Po prepričanju tožeče stranke ni mogoče postaviti določenega tožbenega zahtevka v regresnem razmerju, še preden je škoda (ki je v primarnem postopku potencialna podlaga regresnemu zahtevku) pravnomočno in dokončno izkazana. In prav zato pozna pravno pravilo iz četrtega odstavka 357. člena OZ dva alternativna dejanska stanova, ki se ju po mnenju tožeče stranke ne sme razlagati gramatikalno, kot je to napak storilo prvostopenjsko sodišče, temveč teleološko v skladu z vsakim konkretnim primerom. Ravno tu pa je prvostopenjsko sodišče storilo bistveno napako, ko je v razlogih za svojo odločitev zgolj povzelo sodbo VS RS II Ips 197/2011, ne da bi jo presodilo z vidika konkretnega primera in njegovega pravno relevantnega dejanskega stanja, zato je sodba po mnenju tožeče stranke nezakonita. Prvostopenjsko sodišče bi moralo konkreten primer vsebinsko vezati na primer iz navedene sodbe VS RS ter se prepričati, zakaj gre za v bistvenem enaka primera, ki terjata enako obravnavo. Zgolj sklicevanje ob odsotnosti ustrezne pravne argumentacije odločitve pomeni, da sodna odločba nima tistih bistvenih elementov za svojo zakonitost, med katere sodi opredelitev do odločilnih razlogov za podano odločitev in njeno materialnopravno utemeljenosti, česar pa izpodbijana sodba nima. Poleg tega tožeča stranka škodo oškodovanki še ni povrnila v celoti, zaradi česar po mnenju tožeče stranke ni mogoče zaključiti, da je zastaranje že sploh začelo teči in še manj, da bi že nastopilo. Po določbi četrtega odstavka 357. člena OZ bo zastaranje začelo teči šele od dneva, ko bo tožeča stranka plačala zadnji obrok iz naslova odškodnine, s čimer bo škoda v celoti povrnjena. Vsakršna drugačna razlaga navedenih pravil bi pomenila pričetek teka zastaralnega roka še pred časom, ko bi bilo jasno, kakšna je škoda v temeljnem razmerju, v kolikor seveda pride do njene dejanske povrnitve ter ali sploh obstaja pravnomočen pravni temelj v obliki dolžnosti povrnitve te škode, ki šele vzpostavi regresni zahtevek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, materialnopravno zmotna.

6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja plačilo terjatve na podlagi zavarovalne pogodbe, po kateri je imela tožeča stranka zavarovano poklicno odgovornost. Ker je pri opravljanju poklicne dejavnosti tretjemu povzročila škodo, je oškodovanec zoper njo vložil tožbo, v posledici katere je bila tožeča stranka kot povzročitelj škode pravnomočno obsojena na plačilo odškodnine, ki jo na podlagi zavarovalne pogodbe v tem postopku terja od tožene stranke. Tožena stranka je ob nasprotovanju tožbenemu zahtevku zaradi neobstoja zavarovalnega kritja ugovarjala tudi zastaranje terjatve.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je uveljavljanja terjatev zastarala. Odločitev je ob uporabi določbe četrtega odstavka 357. člena OZ sprejelo z obrazložitvijo, da je v obravnavanem primeru, ko tožeča stranka ni prostovoljno plačala odškodnine oškodovancu, temveč šele tedaj, ko je bil izdan pravnomočen sklep o izvršbi, začel teči zastaralni rok z dnevom vložitve tožbe oškodovanca zoper tožečo stranko v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 1024/2011, kjer je bila tožba vložena dne 24. 3. 2011. Zatrjevanja tožeče stranke, da zastaralni rok ni mogel začeti teči prej, preden je tožeča stranka plačala odškodnino po sodbi, ker škoda še ni nastala oziroma se za njeno višino še ni vedelo, je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker da zahtevek tožeče stranke ni odškodninski pač pa regresni ter so zastaralni roki iz zavarovalnih pogodb urejeni po posebnem, 357. členu OZ. Je pa sodišče prve stopnje upoštevalo dejstvo, da je tožeča stranka v postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 1024/2011 dne 15. 6. 2011 pozvala toženo stranko za stranskega intervenienta, to je opravila obvestitev v pravdi. V tem pogledu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima to obvestilo učinek, ki pomeni pretrganje zastaranja v smislu 365. člena OZ. Zato se je z dnem 15. 6. 2011 zastaranje pretrgalo, vendar pa je v skladu s prvim odstavkom 369. člena OZ z dnem 16. 6. 2011 triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 357. člena OZ začel teči znova in je do dneva vložitve tožbe v obravnavani zadevi, to je do dne 16. 10. 2017, že potekel. 8. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje materialnopravni razlagi četrtega odstavka 357. člena OZ, ki jo je v smeri ugotovitve začetka teka zastaralnega roka opravilo sodišče prve stopnje. Obligacijski zakonik v 357. členu določa zastaralne roke pri zavarovalnih pogodbah, pri čemer je v četrtem odstavku posebej določen začetek teka zastaranja pri zavarovanju pred odgovornostjo, kadar oškodovanec zahteva odškodnino neposredno od zavarovanca ali jo od njega dobi. Zastaranje terjatve zavarovanca proti zavarovalnici začne teči od dneva, ko je oškodovanec sodno zahteval odškodnino od zavarovanca, oziroma ko mu je zavarovanec škodo povrnil. Sodišče prve stopnje je v točki 12 obrazložitve sodbe povzelo v sodni praksi (sodba VS RS II Ips 197/2011, VSL sodba II Cp 1828/2010, VSL sodba II Cp 2965/2009) in pravni teoriji (Stojan Cigoj: Obligacijska razmerja, zakon s komentarjem, ČZ Ur. l. SRS, Ljubljana 1978, str. 362) ustaljeno stališče in razlago, da določba četrtega odstavka 357. člena OZ določa dva časovna trenutka za začetek zastaranja tovrstnih zahtevkov. Prvi je trenutek plačila s strani zavarovanca, drugi pa trenutek vložitve tožbe v pravdi zaradi plačila odškodnine oškodovanca zoper zavarovanca. To pa najprej logično nujno pomeni, da nastop enega dejstva izključi upoštevanje drugega kot kriterija za presojo, kdaj je začelo zastaranje teči. Če je torej oškodovanec s strani zavarovanca prejel odškodnino, je izključena možnost, da bi zastaranje pričelo teči kasneje - z vložitvijo tožbe. Čim pa je vložen tožbeni zahtevek zoper zavarovanca, pa je izključen kasnejši trenutek plačila kot kriterij za začetek teka zastaralnega roka. V tem časovnem zaporedju je tudi zakonsko začrtan začetek tek zastaranja, ki tako razkriva jasen zakonodajalčev namen samostojno oziroma posebej urediti dve možni življenjski situaciji (konkretna zakonska stanova). Če bi bil začetek zastaralnega roka vedno vezan na dan, ko bi zavarovanec škodo povrnil, bi bila nepotrebna določba, da zastaranje zavarovančevega zahtevka proti zavarovalnici začne teči od dneva, ko je oškodovanec sodno zahteval odškodnino oziroma bi zakonodajalec drugače oblikoval citirano zakonsko določbo. S plačilom po že začetem pravdnem postopku bi se v nasprotju z zakonsko ureditvijo vselej premaknil začetek teka zastaralnega roka na kasnejši datum. Začetek zastaralnega roka je v primeru, ko zavarovanec škodo povrne oziroma plača odškodnino, tako vezan izključno na trenutek, ko je škoda prostovoljno plačana, ne da bi bilo torej treba oškodovancu v sodnem postopku uveljavljati ustrezen zahtevek. Navedena zakonska določba torej pomeni specialno ureditev v tovrstnih primerih, ko gre za regresne zahtevke iz zavarovalnih pogodb zavarovancev do zavarovalnice.

9. Tudi ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da ni mogoče postaviti določnega tožbenega zahtevka v regresnem razmerju, še preden je škoda, ki je v primarnem postopku potencialna podlaga regresnemu zahtevku (pravnomočno in dokončno) izkazana. Že sama vložitev tožbe oškodovanca (povzročitelju škode oziroma zavarovancu) ne le razjasni, da je on zatrjevani povzročitelj škode, temveč se lahko že tedaj seznani z izterjevano višino oziroma izve za obseg škode, ki naj bi jo povzročil, ter lahko preveri in oceni pravno relevantne okoliščine, navedene v oškodovančevi tožbi. Tako že tedaj lahko razpolaga z elementi, na podlagi katerih je bil postavljen ne le temelj, temveč tudi višina zahtevka in se odloči ali bo terjano odškodnino plačal ali pa se bo spustil v pravdo in počakal na pravnomočni zaključek postopka (tako tudi sodba VS RS II Ips 197/2011). Prizadevanjem tožeče stranke za ugotovitev, da zato, ker tožeča stranka škode oškodovancu še ni povrnila, saj bo zadnji obrok odškodnine plačan leta 2023, zastaranje sploh še ni začelo teči, še manj pa da bi že nastopilo, zato ni mogoče pritrditi.

10. Uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje ob tem, ko je ugotovilo, da je bilo zastaranje, ki je z vložitvijo tožbe oškodovanca začelo teči, s pozivom toženi stranki oziroma obvestitvijo o pravdi dne 15. 6. 2011 bilo pretrgano, materialnopravno zmotno presodilo, da je dne 16. 6. 2011 triletni zastaralni rok začel teči znova in do dneva vložitve predmetne tožbe že potekel. 11. Sodišče druge stopnje kot pravilnemu pritrjuje stališču prvostopnega sodišča, da obvestitev o pravdi (litis denuntiatio) predstavlja takšno aktivno ravnanje tožeče stranke kot upnika, ki v smislu 365. člena OZ pomeni pretrganje zastaranja. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da zastaranje v skladu s prvim odstavkom 369. člena OZ začne po pretrganju teči znova. Je pa sodišče prve stopnje spregledalo določbo tretjega odstavka 369. člena OZ, ki določa, da če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev ali z uveljavljanjem pobota terjatev v sporu oziroma s priglasitvijo terjatve v kakšnem drugem postopku, začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan.

12. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (točka 13. obrazložitve sodbe) je bil postopek po tožbi oškodovanca zoper tožečo stranko, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod VIII Pg 1024/2011, pravnomočno končan dne 11. 11. 2014. Temu ustrezno in glede na prej citirano določbo tretjega odstavka 369. člena OZ je začelo zastaranje po pretrganju teči znova 12. 11. 2014 in ne že prvi naslednji dan po pretrganju, to je dne 16. 6. 2011, kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker je zastaranje začelo teči znova 12. 11. 2014 do dneva vložitve te tožbe (16. 10. 2017) triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 357. člena OZ tako še ni potekel in uveljavljana terjatev ni zastarala.

13. Sodišče prve stopnje je pri presoji ugovora zastaranja, ko v zvezi s pretrganjem zastaranja ni uporabilo relevantne določbe tretjega odstavka 369. člena OZ, materialno pravo zmotno uporabilo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje se namreč zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni opredeljevalo do ostalih navedb pravdnih strank o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče zato ni moglo samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, saj bi se prvič opredelilo do pomembnih trditev pravdnih strank, do katerih se sodišče prve stopnje še ni opredelilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. 2. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

3. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).