Jedro

Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (1. odstavek 376. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). V tem primeru je bila tožeči stranki škoda povzročena v letu 1979 in mu je bil v tem letu znan tudi njen povzročitelj. Ti dve dejanski okoliščini tekom postopka nista bili sporni. Eventualni daljši zastaralni rok iz 377. člena ZOR ne prihaja v poštev, ker proti domnevnemu povzročitelju škode v kazenskem postopku ni bila izdana obsodilna sodba. Vendar pa je tožnik v kazenskem postopku prijavil premoženjskopravni zahtevek, zaradi česar je nastopilo pretrganje zastaranja (388. člen ZOR). Pravnomočna zavrnilna sodba v kazenskem postopku z napotitvijo tožnika na pravdo pa ni imela za posledico ponovnega začetka teka zastaranja. Kot je pravno pravilno presodilo tudi pritožbeno sodišče, je namreč potrebno šteti, da je bilo zastaranje pretrgano z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka, vendar ob pogoju vložitve tožbe v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe (390. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo in odločilo, da so ji dolžne tožene stranke nerazdelno plačati odškodnino v znesku 600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.3.1994 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da jih morajo v znesku 21.044,00 SIT tožeči stranki nerazdelno povrniti tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je pritožbi prvotožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se je nanašal na prvotoženo stranko Z. M. d.d. tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek proti tej toženi stranki v celoti zavrnilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki Z. M. d.d. v znesku 1.280,00 SIT.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ni pravilno stališče pritožbenega sodišča, da je terjatev tožeče stranke zastarana. Po določbi 377. člena ZOR ni potrebno, da se kazenski postopek konča z obsodilno sodbo. Zato je napačno stališče pritožbenega postopka, da bi morala tožeča stranka vložiti tožbo v treh mesecih po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Tožnik je v kazenskem postopku prijavil premoženjskopravni zahtevek. Kazenska sodba sodišča druge stopnje mu je bila vročena zadnje dni junija ali pa prve dni julija leta 1989. Z vročitvijo te sodbe pa je začel teči nov triletni zastaralni rok, ki do vložitve tožbe še ni potekel. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa tako spremeni, da se pritožba prvotožene stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (1. odstavek 376. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). V tem primeru je bila tožeči stranki škoda povzročena v letu 1979 in mu je bil v tem letu znan tudi njen povzročitelj. Ti dve dejanski okoliščini tekom postopka nista bili sporni. Eventualni daljši zastaralni rok iz 377. člena ZOR ne prihaja v poštev, ker proti domnevnemu povzročitelju škode v kazenskem postopku ni bila izdana obsodilna sodba. Vendar pa je tožnik v kazenskem postopku prijavil premoženjskopravni zahtevek, zaradi česar je nastopilo pretrganje zastaranja (388. člen ZOR). Pravnomočna zavrnilna sodba v kazenskem postopku z napotitvijo tožnika na pravdo pa ni imela za posledico ponovnega začetka teka zastaranja. Kot je pravno pravilno presodilo tudi pritožbeno sodišče, je namreč potrebno šteti, da je bilo zastaranje pretrgano z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka, vendar ob pogoju vložitve tožbe v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe (390. člen ZOR).

V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila pravnomočna kazenska sodba tožeči stranki vročena prve dni julija 1989 (revizija celo zatrjuje, da že zadnje dni junija 1989), tožba pa je bila vložena šele 11.2.1992, tedaj krepko po preteku trimesečnega roka iz 390. člena ZOR.

Po povedanem je pritožbeno sodišče določbe ZOR o zastaranju pravilno uporabilo. Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti zatrjevanih nepravilnosti, niti napak, na katere je revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). To pa je imelo za posledico zavrnitev revizije (393. člen ZPP).