Jedro

Po pravilno uporabljenem prostem preudarku, ki ga je tožena stranka obrazložila, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ne izkazuje pogojev za nabavo orožja po ZOro.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 1914/95-10 z dne 13.2.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke, št. 0016/9-224/166-95 z dne 21.11.1995, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Občine M., Oddelka za notranje zadeve z dne 11.10.1994. Z navedeno odločbo je prvostopni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo dovoljenja za nabavo samokresa.

V razlogih izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da je v času odločanja o tej zadevi veljal Zakon o orožju (Uradni list SRS, št. 17/81 - ZOro), ki je enako, kot sedaj veljavni zakon, izhajal iz stališča, da je treba dovoljenja za nabavo orožja izdajati zelo restriktivno oziroma izjemoma, v posebno utemeljenih primerih, ker je v javnem interesu, da ima prebivalstvo kar najmanj orožja. V skladu s tako usmeritvijo zakona so tudi vse njegove določbe o omejitvah pri izdaji dovoljenj za nabavo in nošenje orožja. Po določbi 20. člena navedenega zakona pristojni organ lahko odreče dovoljenje za nabavo orožja, če ugotovi, da prosilec zanj nima upravičenih razlogov, če tako narekujejo koristi javnega reda in miru ali če so zaradi okoliščin, v katerih prosilec živi, utemeljeni pomisleki zoper izdajo dovoljenja. Čeprav je tožnik večkrat na policijsko postajo prijavil enega izmed upnikov zaradi verbalnih napadov nanj, odločitev tožene stranke ni napačna. Ugotovila je namreč, da se je tožnik počutil ogroženega zaradi verbalnih groženj, ki mu jih je izrekel eden od upnikov, kateremu je tožnikovo podjetje dolgovalo denar in da ima tožnik malo možnosti, da bi se z orožjem uspešno zavaroval pred nevarnostmi, ki mu po njegovem prepričanju grozijo. Tožena stranka je svoje stališče pravilno obrazložila in zanj navedla tudi pravilno pravno podlago. Orožje ni primerno sredstvo za to, da bi se tožnik branil pred upniki svojega podjetja, razen tega tudi konkretna nevarnost v obravnavani zadevi ni bila izkazana. Verbalne grožnje prizadetega upnika ne morejo predstavljati utemeljenega razloga za izdajo dovoljenja za nabavo orožja. Ker tožnik ni izkazal realne in konkretne nevarnosti in tudi okoliščine, da je orožje najprimernejši način za obrambo pred to nevarnostjo, je odločitev tožene stranke pravilna. Zavrnilo je tudi tožnikovo navedbo v dopolnitvi tožbe, da so nastale nove okoliščine v letu 2000, saj je presojalo zakonitost izpodbijane odločbe iz leta 1995 in kasneje nastale okoliščine na odločitev ne morejo vplivati. Zaradi spremenjenih okoliščin tožnik lahko ponovno zaprosi za izdajo dovoljenja za nabavo orožja.

Tožnik v pritožbi navaja, da potrjujejo njegovo ogroženost dejstva ki so se zgodila v letu 2000 in da je bil zoper L., ki ga ogroža, uveden postopek pred sodiščem in tudi pri sodniku za prekrške. Ta ga je napadel 12.3.2001 kar tudi izkazuje, da je ogrožen in da ima pravico do samokresa za obrambo. Orožja ne misli zlorabljati in bi bila posest orožja najboljša rešitev in preventiva, ki bi že iz psiholoških razlogov primerno učinkovala. Samokres je idealno obrambno orožje zato, ker se ga lahko kontrolirano uporablja in je mogoče izstreliti opozorilni strel ali dva, kar ni možno pri drugih obrambnih sredstvih, ki niso protizakonita, so pa dosti nevarnejša. Zaradi nasilja, ki ga izvaja nanj Lazarevič država, dopušča, da je izpostavljen na milost in nemilost sodržavljanu, ki uporablja kriminalne metode.

Tožnik zavrača tudi nalog za plačilo sodne takse kot preuranjen, ker namerava zadevo po potrebi izpeljati skozi vse inštance tudi do evropskega sodišča za človekove pravice v Strassbourgu.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Za svojo odločitev je sodišče navedlo pravilne razloge, uporabilo pa je tudi pravilno zakonito podlago za odločanje. Glede novih dejstev, ki jih je tožnik navedel v dopolnitvi tožbe, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da ne morejo vplivati na odločitev, ker so nastala po izdaji prvostopne odločbe in jih zato ni moglo presojati. Prav tako ti dokazi in trditve presegajo zakoniti okvir možne presoje v pritožbenem postopku in jih zato pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

Pritožbeno sodišče meni, da so v izpodbijani sodbi navedeni pravilni razlogi. Strinja z ugotovitvijo, da je bil v upravnem postopku prosti preudarek, ki ga v zvezi s presojo utemeljenosti prošnje za izdajo dovoljenja za nabavo orožja dopušča ZOro, pravilno uporabljen in obrazložen. Zato izpodbijani sodbi ni mogoče očitati pomanjkljivosti.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče, ki pri preizkusu prvostopne sodbe ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo (73. člen ZUS).