Jedro

Zgolj dejstvo, da se je tožnik nahajal v garderobi po končani delovni obveznosti za tisti dan, ga ne more razbremeniti dolžnosti spoštovanja določil pogodbe o zaposlitvi glede prepovedi uživanja alkohola na delu. Ker tega ni spoštoval, ampak je bil vinjen na delu, je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, tako da mu je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2010 nezakonita; da se ugotovi, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2007; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto ključavničar 1 montaže, v Tehnične storitve in transport, šifra DM 7676, KV P – 4, in mu izplačati zaostale neto plače ter pripadajoče prispevke in davščine, vse do ponovnega nastopa na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 19. dne v vsakem mesecu dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožniku povrniti nastale pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo v primeru zamude s plačilom od prvega dne po preteku 8 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila. Odločilo je, da stroške postopka tožnika v znesku 607,85 EUR krije sodišče (pravilno: proračun).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP. Vztraja pri stališču, da alkohola ni užival na delu. Z delom je kritičnega dne začel pred šesto uro zjutraj, končal pa ga je ob 13.50, torej je v tem času opravil osemurno dnevno delovno obveznost in ni bil več na voljo delodajalcu, čeprav se je nahajal v njegovih prostorih. Čas po 13.50 uri se ne šteje med delo, kot tudi ne aktivnost zapuščanja stavbe. Po navedbah priče B.B. delavci zapustijo delovni prostor celo ob 13.40 uri, nato pa ob 13.50 še garderobe. V kolikor delavec izvrši elektronsko odjavo v evidenci in zapusti stavbo tožene stranke kasneje kot po osmih urah, se mu naveden čas ne všteva v nadure ali drugo postavko. Konzumacija alkohola, čeprav v garderobi, po končanem delu, ne pomeni uživanja alkohola med delovnim časom niti med delom in ne predstavlja kršitve pogodbe o zaposlitvi ali pravilnika/navodila. Tožena stranka tudi ni dokazala, da naj bi alkohol užival pred 13.50 uro. Nobena izmed prič ga med delom ni videla v vinjenem stanju. Glede na opisane stroge ukrepe, ki jih je tožena stranka uporabljala za preprečitev alkoholiziranosti delavcev, je malo verjetno, da bi ga nadrejeni ali drugi delavci spregledali, v kolikor bi bil pod vplivom alkohola že pred 13.50 uro. Tožena stranka alkoholiziranost opisuje zgolj z opisi stanja, kar se ne more enačiti z rezultatom uradnega alkotesta. Brez znanstvenega dokaza tako ni mogoče delati zaključkov, kdaj naj bi oseba pričela uživati alkohol in so zaključki sodišča, da obstaja velika verjetnost, da je že pred 13.50 uro užival alkohol, nepodprti. Sodišče pri presoji pogoja iz 1. odstavka 110. člena ZDR ni upoštevalo dejstva, da sta mu vodja tehničnih storitev pri toženi stranki B.B. in nadrejeni Ž.G. zagotavljala, da je dober delavec, da ga ne želijo izgubiti in da ga delovno mesto čaka, če bo le pristopil k zdravljenju alkoholizma, kar kaže, da je nadaljevanje delovnega razmerja mogoče, da delodajalec ni izgubil zaupanja vanj in da tako ni pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tudi ni ustrezno izkazala alkoholiziranosti, saj ni ravnala v skladu s 6. odstavkom 3. člena Navodila za ravnanje v primeru suma alkoholiziranosti delavca ali prisotnosti prepovedanih drog, ker ga zaradi odklonitve alkotesta ni napotila v zdravstveno institucijo na odvzem telesnih tekočin. Potrebno bi bilo upoštevati tudi, da je kritičnega dne opravljal svoje delo v delavnici, kjer je stopnja tveganja drugačna. Zaključki sodišča o hudi malomarnosti so napačni. Ker je s pitjem alkohola pričel šele po opravljenem delu v garderobi, ni mogel pričakovati kakšnega koli nastanka škode ali škodljivih posledic, kar je pogoj za obstoj hude malomarnosti. Vedel je, da gre po 13.50 samo še domov, ven iz stavbe in nič več nazaj na delo. Nadalje navaja, da je predmetna kršitev, alkoholiziranost, povezana z opustitvijo ali kršitvijo ukrepov oziroma predpisov o varnosti in zdravja pri delu, pri čemer ima v primeru bolezni odvisnosti delodajalec obveznost delavca napotiti na preventivni zdravstveni pregled v skladu s Pravilnikom o preventivnih zdravstvenih pregledih, česar pa tožena stranka ni storila, čeprav je bila že pred uvedbo postopka zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi obveščena o njegovi bolezni oziroma odvisnosti. Po preventivnem zdravstvenem pregledu pooblaščeni zdravnik na podlagi rezultatov predlaga ukrepe za izboljšanje razmer na delovnem mestu oz. ukrepe za odpravo vzrokov, ki ogrožajo ali utegnejo ogrožati zdravje delavca, tudi npr. zdravljenje alkoholizma. Šele, če takega ukrepa ne bi spoštoval, se šteje, da delavec ogroža svojo varnost in zdravje in s tem huje krši obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče za ugotovitev le-tega ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal in ni presojalo njegovega bolezenskega stanja niti pomanjkljivega ravnanja tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zahtevku ugodi, podredno pa, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožniku iz razloga po 2. alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami), na podlagi katerega lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožniku je bilo očitano, da se je dne 10. 12. 2009 močno opil med delovnim časom.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), pa odgovarja: Pritožnik ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je dne 10. 12. 2009 konzumiral alkohol v prostorih delodajalca, oporeka pa naziranju sodišča prve stopnje, da tudi čas nahajanja v garderobi po koncu dela predstavlja delo. Vztraja na stališču, da konzumacija alkohola v garderobi, po končanem delu, ne pomeni niti uživanja alkohola med delovnim časom niti med delom in ne predstavlja kršitve pogodbe o zaposlitvi.

V pogodbi o zaposlitvi z dne 8. 1. 2007, sklenjeni med tožnikom in toženo stranko, je v 4. odstavku 15. člena določeno, da delavec ne sme prihajati na delo vinjen ali omamljen, na delo prinašati alkohola ali drugih substanc in na delu uživati alkohol oziroma druge omamne substance. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, česar pritožba tudi ne izpodbija, da je tožnikova delovna obveznost dne 10. 12. 2009 trajala od 6. do 14. ure, da morajo biti delavci v garderobi ob 5.50 uri, po končanem delu lahko v garderobo odidejo ob 13.40 uri, ob 14. uri pa lahko odidejo iz službe, da je tožnik navedenega dne prihod evidentiral od 5.39 uri in izhod ob 14.17 uri, pri čemer je bilo tik pred evidentiranjem izhoda na podlagi njegovega obnašanja in izgleda ugotovljeno, da je tožnik pod vplivom alkohola. Tožnik je ves čas postopka zatrjeval, da je alkohol konzumiral šele v garderobi, kamor je odšel po končanem delu ob 13.50 uri in da se čas po 13.50 ne more šteti med delo in zato kršitev prepovedi uživanja alkohola na delu ni podana. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prve stopnje, da prepoved uživanja alkohola na delu, kot jo je opredelila tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi, zajema tudi čas, ko se delavec po zaključenem delu nahaja v garderobi delodajalca in traja, vse dokler tožnik ne evidentira svojega izhoda. Zgolj dejstvo, da se je tožnik nahajal v garderobi po končani delovni obveznosti za tisti dan, torej po 14. uri, ga ne more razbremeniti dolžnosti spoštovanja določil pogodbe o zaposlitvi glede prepovedi uživanja alkohola na delu. Prepoved uživanja alkohola na delu se tudi po stališču pritožbenega sodišča nanaša na ves čas, ko se delavec nahaja na delu pri delodajalcu, torej od evidentiranja prihoda na delo do evidentiranja odhoda z dela. Takšno tolmačenje, kot ga navaja tožnik, bi delodajalcu onemogočalo izpolnjevanje ene izmed temeljnih obveznosti, kot mu jo nalaga ZDR v 43. členu, to je obveznost zagotavljanja varnih delovnih razmer. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožnik z nespoštovanjem prepovedi o uživanju alkohola na delu kršil 15. člen pogodbe o zaposlitvi in 33. člen ZDR, ki od delavca zahteva spoštovanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu. Vinjenost na delu vsekakor predstavlja hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zato je odpovedni razlog iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR podan.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni ustrezno dokazala alkoholiziranosti tožnika, ker ni ravnala v skladu s 6. odstavkom 3. člena Navodila v primeru suma alkoholiziranosti delavca ali prisotnosti prepovedanih drog, iz katerega izhaja, da je potrebno v primeru odklonitve alkotesta s strani delavca, slednjega napotiti v zdravstveno institucijo na odvzem telesnih tekočin. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je tožnik sprva pristal na preizkus alkoholiziranosti z alkotestom, nato pa je test odklonil, ker ni želel čakati pooblaščene osebe, ki bi opravila preizkus. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati, da tožnika ni napotila na odvzem tekočin. Alkoholiziranost je namreč mogoče dokazovati tudi na drug način. Vinjenost tožnika so kritičnega dne zaznale zaslišane priče, varnostnik, ki je tožnika zaradi suma alkoholiziranosti pridržal, tožnikov nadrejeni G.R. ter varnostni menedžer P.D., ki sta bila s strani varnostnika obveščena o sumu alkoholiziranosti. Sodišče prve stopnje utemeljeno sledi njihovi izpovedi, saj so vsi trije na zaslišanju izpovedovali o tožnikovem močnem zadahu, naslanjanju na zid, kalnem pogledu in nerazločnem govoru kot očitnih znakih alkoholiziranosti. Nenazadnje je tožnik uživanje alkohola tudi sam priznal že na zagovoru pred izredno odpovedjo (priloga B3) in tudi, ko je bil zaslišan kot stranka v postopku. Na podlagi navedenega so zaključki sodišča prve stopnje o tožnikovi alkoholiziranosti kritičnega dne pravilni.

Z ozirom na zgoraj navedeno stališče glede obveznosti spoštovanja prepovedi uživanja alkohola na delu, so tudi pritožbene navedbe, ki izpodbijajo zaključek sodišča prve stopnje, da obstaja velika verjetnost, da je tožnik že pred 13.50 uro užival alkohol, brezpredmetne. Kot že rečeno, je namreč tožnik s tem, ko je konzumiral alkohol v garderobi po opravljenem delu, kršil določila pogodbe o zaposlitvi o prepovedi uživanja alkohola na delu, zaradi česar so pritožbeni očitki, da tožena stranka ni z ničemer dokazala, da naj bi tožnik alkohol užival pred 13.50 uro, neutemeljeni.

Pritožba nadalje izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o tožnikovi stopnji krivde, to je, da je tožnik ravnal hudo malomarno, ker je spornega dne užival alkohol v prostorih delodajalca. V zvezi s tem navaja, da je pogoj za to obliko krivde obstoj voljnega elementa, zavedanja možnosti nastanka škode, kršitve ali posledic, ki pa jih tožnik ni mogel pričakovati, ker je s pitjem alkohola pričel šele po opravljenem delu v garderobi in je vedel, da gre po 13.50 uri samo še domov. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko je užival alkohol v prostorih tožene stranke, ravnal hudo malomarno, saj se je, kot je tudi sam navajal na zaslišanju, zavedal odvisnosti od alkohola, zaradi katere je nenazadnje pristopil tudi k zdravljenju. Zavedal se je tudi nevarnosti dela, ki ga je opravljal in tudi prepovedi v zvezi z uživanjem alkohola, ki so veljale pri toženi stranki. Tudi pritožbene navedbe, da se je tožnik spravil v alkoholizirano stanje po končanem delu v garderobi, zaradi česar ni mogel pričakovati nastanka škode, ne uspejo omajati zaključka sodišča prve stopnje o ugotovljeni hudi malomarnosti, še zlasti glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da se garderobe nahajajo ob delavnici in morajo iti delavci ob odhodu skozi delavnico.

Sodišče prve stopnje je pri presoji izpolnjevanja pogoja za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 110. člena ZDR, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno sprejelo razloge, kot jih je navedla tožena stranka v izredni odpovedi in katere je v postopku tudi natančneje obrazložila, kot razloge, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni možno. Tožnik je bil namreč zaposlen na delovnem mestu ključavničar montaže 1, ki je obsegalo dela, kjer je nevarnost nastanka hudih posledic povečana tudi ob popolnem psihofizičnem stanju (npr. vzdrževalni posegi na raznih napravah in žerjavih, sodelovanje na remontih naprav, peči in žerjavih, idr.). Pritožbeno sodišče s takšno presojo sodišča prve stopnje soglaša, pri čemer nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja dodatno utemeljuje tudi prepoved opravljanja dela, ki ga je tožena stranka podala tožniku, naslednjega dne po ugotovljeni kršitvi (priloga B9). Tožnikovi razlogi, ki jih navaja v pritožbi, da mu je bilo rečeno, da je dober delavec, da ga ne želijo izgubiti in da ga delovno mesto čaka, če bo le pristopil k zdravljenju alkoholizma, navedenega zaključka ne uspejo izpodbiti.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni presojalo bolezenskega stanja tožnika in v tej smeri izvajalo predlaganih dokazov ter v zvezi s tem ni ugotavljalo pomanjkljivega ravnanja tožene stranke, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da presoja ravnanja tožene stranke, kot to uveljavlja pritožba, ni predmet postopka presoje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne more vplivati na drugačno odločitev v predmetnem sporu.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).