Jedro

Sodišče je vezano na trditveno podlago tožbe, saj odloča v mejah postavljenih zahtevkov (1. odstavek 2. člena ZPP) in praviloma ugotavlja le dejstva, ki jih stranke navajajo (7. člen ZPP). Vse navedeno velja smiselno tudi za predlog stranke za izdajo začasne odredbe, v katerem mora predlagatelj določno navesti dejstva in po potrebi predlagati dokaze, s katerimi utemeljuje izdajo začasne odredbe, ki predstavlja sredstvo zavarovanja njenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, po kateri bi morala toženka izročiti tožniku ključe stanovanja in mu omogočiti uporabo njegovih osebnih stvari pod pretnjo denarne kazni, v nasprotnem primeru pa bi ji sodišče izreklo kazen 1.000,00 EUR, ki bi se izvršila z rubežem njene plače pri njenem delodajalcu.

Proti navedeni odločitvi je vložil pritožbo tožnik in uveljavljal vse pritožbene razloge. V pritožbi pojasnjuje, da je odločitev prvostopnega sodišča napačna, ker iz tožbenih navedb izhaja verjetnost zahtevka, saj je tožnik navedel, da je v stanovanju bival in za to predložil dokaze in tudi navedel, da nima drugega stanovanja. Iz tega izhaja, da mu zagotovo nastaja velika škoda, ko nima kje stanovati. Po drugi strani pa je izkazana tudi verjetnost zahtevka, zato je predlog v celoti utemeljen in bi sodišče moralo izdati začasno odredbo. Pritožnik zato predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi s stroškovno posledico. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče lahko v zavarovanje nedenarne terjatve izda začasno odredbo, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (1. odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanji ZIZ) in če je izpolnjen eden od pogojev, določenih v 2. odstavku 272. člena ZIZ. Predpostavke iz 2. odstavka so, da je verjetno izkazana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Začasno odredbo je ob upoštevanju določbe 3. odstavka 272. člena ZIZ, mogoče izdati tudi v primeru, ko upnik ne dokaže nevarnosti, vendar pa izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odstavek 270. člena ZIZ).

Sodišče je vezano na trditveno podlago tožbe, saj odloča v mejah postavljenih zahtevkov (1. odstavek 2. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in praviloma ugotavlja le dejstva, ki jih stranke navajajo (7. člen ZPP). Vse navedeno velja smiselno tudi za predlog stranke za izdajo začasne odredbe, v katerem mora predlagatelj določno navesti dejstva in po potrebi predlagati dokaze, s katerimi utemeljuje izdajo začasne odredbe, ki predstavlja sredstvo zavarovanja njenega zahtevka. V postopku zavarovanja se namreč glede na določbi 232. in 15. člena ZIZ smiselno uporabljajo določbe ZPP.

V obravnavanem primeru tožnik uveljavlja zahtevek zaradi motenja posesti, v katerem v ugotovitvenem delu zahteva, da se ugotovi, da ga je toženka motila v zadnji mirni posesti soposesti stanovanja na naslovu C. s tem, ko je tožniku odvzela ključe stanovanja in mu onemogočila souporabljati stanovanje. V dajatvenem zahtevku zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja, torej da je toženka dolžna izročiti tožniku ključe stanovanja in mu omogočiti souporabo in soposest tega stanovanja ter se ji prepoveduje v bodoče izvrševati taka ali podobna motitvena dejanja. V zvezi s predlagano začasno odredbo je tožnik trdil, da ima v stanovanju svoje osebne stvari, do katerih ne more, zato predlaga takojšnjo izdajo začasne odredbe, da je toženka dolžna tožniku izročiti ključe stanovanja in mu omogočiti uporabo njegovih osebnih stvari pod pretnjo denarne kazni.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je predpostavka iz 1. odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost obstoja terjatve) izpolnjena, zato so drugačne pritožbene navedbe protispisne. Glede na gornji povzetek tožnikovih navedb v zvezi s predlagano začasno odredbo pa je pravilna tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožnik ni niti zatrjeval, še manj pa s potrebno stopnjo verjetnosti izkazal katerokoli od citiranih predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ. Pritožbene trditve, da mu zagotovo nastaja velika škoda, ker nima kje stanovati, predstavljajo pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče po določbi 1. odstavka 337. člena ZPP v zvezi s členoma 15 in 239 ZIZ ne sme upoštevati. V predlogu za izdajo začasne odredbe namreč kaj takega ni trdil, saj je le navedel, da so v stanovanju ostale njegove osebne stvari, do katerih ne more, ker mu je toženka vzela ključe stanovanja.

Ker navajanje novih dejstev v pritožbenem postopku ni dovoljeno, tožnik pa v predlogu ni postavil ustreznih trditev, da bi bilo mogoče predlogu ugoditi, saj po citiranih določbah 272. člena ZIZ izdaja začasne odredbe ni mogoča, če niso niti zatrjevani razlogi, iz katerih se lahko izda, je odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Temelji namreč na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, pravilni uporabi določb ZIZ in ZPP, v postopku pa sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s členoma 15 in 239 ZIZ pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Stroški, ki so nastali v postopku izdaje začasne odredbe, predstavljajo del pravdnih stroškov, o katerih pa bo sodišče prve stopnje odločilo s končno odločbo.