Jedro

Če obdolženec šele v pritožbi prizna storitev očitanega kaznivega dejanja in šele v pritožbi razkrije identiteto sostorilcev, v postopku na 1. stopnji pa je ves čas zanikal udeležbo pri očitni goljufiji in je kot sostorilca navedel izmišljeno osebo, takšno priznanje ne more pomeniti olajševalne okoliščine, ker ni z ničemer pripomoglo k boljši ugotovitvi dejanskega stanja in k skrajšanju kazenskega postopka na 1. stopnji.

Izrek

Pritožba obdolženega G. K. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi G. K. je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka 60.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po I. odstavku 217. v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika. Izrečena je bila kazen eno leto in deset mesecev zapora. Z upoštevanjem kazni tri mesece zapora, določene v preklicani pogojni obsodbi, ki je bila izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 9.4.1999, opr. št. K 225/98, je bila izrečena enotna kazen dve leti zapora. Vanjo je bil vštet čas, prebit v priporu od 29.3.2000 od 9.00 ure dalje. Posameznim oškodovancem so bili prisojeni priglašeni premoženjskopravni zahtevki bodisi samo v glavnici ali tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi; s presežkom so bili nekateri oškodovanci napoteni na pravdo. Obdolžencu je bilo naloženo v plačilo še 5.000,00 SIT na račun pridobljene premoženjskopravne koristi. V plačilu so mu bili naloženi stroški kazenskega postopka v znesku 90.620,00 SIT ter 60.000,00 SIT povprečnine, kakor tudi stroški za postavljeno zagovornico, o čemer da bo izdan poseben sklep. Razen tega je dolžan posameznim oškodovancem povrniti še potne stroške. Končno je bila obdolžencu odvzeta zasežena štampiljka . ..., telefon .... Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženec po zagovornici zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer pa spremembo ter znižanje izrečene kazni.   Pritožba ni utemeljena.   Sodišče druge stopnje ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena. Predvsem temelji na pravilni oceni izpovedb vseh oškodovancev, ki so opisali vsa pravno pomembna dejstva. Ker spadaja v ta okvir tudi telefonski pogovori, ki pomenijo poleg časopisnih oglasov tudi način storitve, je razumljivo, da je moralo sodišče prve stopnje oceniti tudi te, kakor so jih opisali posamezni oškodovanci. Sklepanje na morebitno prepoznavo obdolženčevega glasu s strani tistih oškodovancev, ki obdolženca niso slišali na glavni obravnavi, ne pomeni prav nobene kršitve. Prepoznava glasu kar po sedmih oškodovancih je pač takšno predvidevanje dovoljevala. Sicer pa prepoznava po glasu ni bil edini dokaz. Zato s tem sodišče prve stopnje, ko je ocenilo izpovedbe vseh 19 oškodovancev, ni moglo kršiti dokaznih pravil oziroma napraviti formalno sporne obrazložitve izpodbijane sodbe. Sostorilstvo je dokazano prav s pomočjo teh izpovedb. Sodba je izrecno obrazložila sostorilca z neznancem, ki ga je obdolženec lažno imenoval A. D., kar je sodišče prve stopnje ob dokazni preverki utemeljeno zavrnilo. Dogovor s sostorilcem izhaja iz opisanih telefonskih pogovorov posameznih oškodovancev z dvema moškima in z obdolženčevim sprejemanjem denarja, ki so ga posamezni oškodovanci poslali po pošti ali pa izročili v roke obdolžencu. Vse to pa je v razlogih izpodbijane sodbe primerno obrazloženo. Sicer pa je obdolženec s tem, ko je šele v pritožbi identificiral kot sostorilca H. K. ter M. J., tako priznal udeležbo pri tem kaznivem početju, kakor tudi sprejem gotovine v približnem znesku 1,000.000,00 SIT. V pritožbi je opisal tudi vlogo posameznika, zlasti pa tudi svojo. S tem, ko je v izpodbijani sodbi naveden samo eden sostorilec poleg obdolženca, dejansko stanje ni moglo biti zmotno ugotovljeno, saj vse do pritožbe tudi ta sostorilec ni bil identificiran. Obdolženec je obsojen za udeležbo, ki mu je bila dokazana, zato vloga ostalih dveh sostorilcev, opisana v pritožbi, za to zadevo ni več pomembna. V pritožbi razkrita udeležba ostalih dveh sostorilcev bo pomembna samo v kazenski zadevi zoper njiju. Sicer sodišče druge stopnje poudarja, da je izpodbijana sodba pravilna ne glede na pritožbene navedbe. Dejansko stanje, vsebovan v krivdoreku izpodbijane sodbe, je pravilno in popolno ugotovljeno. Izrečena kazen povsem ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam. Sodišče prve stopnje ni očitalo obdolžencu, da je vedel za slabe premoženjske razmere posameznih oškodovancev. Upravičeno pa je štelo kot obteževalno okoliščino to dejstvo, o katerem so izpovedali posamezni oškodovanci pred sodiščem. Višina pridobljene premoženjske koristi kaže na brezobzirnost obdolženčevega početja, saj mu je šlo samo za denar oškodovancev in ga morebitne njihove težave sploh niso zanimale. V pritožbi poudarjeno delno priznanje in opravičilo posameznim oškodovancem ne moreta pomeniti olajševalne okoliščine. Obdolženec je priznal samo tisto, kar je počel v neposrednih stikih s posameznimi oškodovanci, in kar je bilo tako nesmiselno zanikati. Sicer pa je njegov zagovor tudi v teh primerih temeljil na zanikanju goljufivega početja. V pritožbi navedeno priznanje in ovadba ostalih dveh sostorilcev zato na izrečeno kazen ne moreta imeti nobenega vpliva. Enako velja glede pritožbeno zatrjevane zasvojenosti z mamili. Slej kot prej gre za obteževalno in ne za oljaševalno okoliščino. Sodišče druge stopnje tako ni našlo podlage za spremembo izrečene kazni v obdolženčevo korist. Glede na obrazloženo tako pritožbi ni moglo ugoditi. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi neuspeha s pritožbo mora obdolženec plačati povprečnino, ki pomeni edini strošek tega pritožbenega postopka. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve, trajanja pritožbenega postopka ter obdolženčevih premoženjskih razmer.