Jedro

Tožnikova dolžnost navesti vrednost spornega predmeta že v tožbi, če je pravica do revizije odvisna od take navedbe, je določena tudi v drugem odstavku 186. člena ZPP in drugem odstavku 40. člena ZPP. Če tožnik tega ne stori, si pravice do revizije ne zagotovi. Navedeno pomanjkljivost bi bilo mogoče odpraviti le še v okoliščinah in na način iz tretjega odstavka 40. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razvezalo darilno pogodbo, ki sta jo dne 30.4.1986 sklenili pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo, ob reševanju pritožbe pa v obsodilnem delu tako spremenilo, da se tudi ta tožbeni zahtevek zavrne.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa tako ugoditev reviziji, da se izpodbijana sodba spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da se sodba sodišča druge stopnje v celoti, sodba sodišča prve stopnje pa v zavrnilnem delu razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Tožnica je zahtevala razveljavitev darilne pogodbe in vrnitev darila, ker je po sklenitvi darilne pogodbe prišlo do razveze zakonske zveze pravdnih strank. Narava takega spora je premoženjskopravna. Ker pa se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, je glede na določbo tretjega odstavka 382. člena ZPP odgovor na vprašanje o dovoljenosti revizije odvisen od vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi. Tožnikova dolžnost navesti vrednost spornega predmeta že v tožbi, če je pravica do revizije odvisna od take navedbe, je določena tudi v drugem odstavku 186. člena ZPP in drugem odstavku 40. člena ZPP. Če tožnik tega ne stori, si pravice do revizije ne zagotovi. Navedeno pomanjkljivost bi bilo mogoče odpraviti še v okoliščinah in na način iz tretjega odstavka 40. člena ZPP, vendar je v obravnavani pravdni zadevi situacija drugačna.

Tožnica v dne 5.4.1994 vloženi tožbi ni ocenila vrednosti spornega predmeta. Toženec na navedeno pomanjkljivost ni opozoril niti v odgovoru na tožbo, pa tudi ne na prvem naroku za glavno obravnavo dne 3.11.1994, na katerem je sicer prišlo do mirovanja postopka. Po prejemu predloga za nadaljevanje je bil 25.5.1995 opravljen naslednji narok, na katerem je sodišče po podajanjih obeh pravdnih strank sprejelo dokazni sklep, nato pa narok preložilo za nedoločen čas. Šele ob razpisu tretjega naroka za dne 29.10.1996, torej več kot dve leti po vložitvi tožbe in po dveh že opravljenih narokih, je sodišče tožnico (očitno zaradi dolžnega plačila takse za tožbo) pozvalo, naj sporoči vrednost spornega predmeta. To je tožnica storila z vlogo z dne 30.9.1996, v kateri je vrednost spornega predmeta označila z zneskom 1.800.000,00 SIT. Tožnica te ocene ni povzela niti v pritožbi, niti v reviziji. Sodišče o oceni vrednosti spora ni izdalo nobenega sklepa, ni je povzelo v uvodu svoje sodbe, tega ni storilo niti sodišče druge stopnje. Tako ostaja le tožničin odgovor z dne 30.9.1996 na poziv sodišča tik pred zadnjim narokom za glavno obravnavo v tej pravdni zadevi. Te vloge ni mogoče šteti za oceno vrednosti spora zaradi zagotovitve pravice do revizije v smislu drugega odstavka 186. člena ZPP in ker do nje tudi ni prišlo v okoliščinah in na način iz tretjega odstavka 40. člena ZPP, si tožnica z opisanim ravnanjem ni zagotovila pravice do revizije.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe.