Jedro

Do pomotoma nakazanih sredstev stečajni dolžnik ni bil upravičen, za takšno nakazilo tudi ni bilo pravne podlage, zaradi česar tudi vrnitev teh sredstev oziroma njihovo prenakazilo nazaj na stanovalkin račun, ne bo pomenilo plačila ali izpolnitve v breme stečajne mase, o kakršnem je govora v 353. čl. ZFPPIPP. Zato tudi sklep sodišča kot podlaga za plačilo za takšen primer v zakonu ni predviden.

Izrek

Pritožba stečajnega upravitelja se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrglo predlog stečajnega upravitelja za izdajo sklepa, s katerim naj se dovoli prenakazilo denarnih sredstev (ki so bila s strani tretjega pomotoma nakazana na račun stečajnega dolžnika).

Proti navedenemu sklepu je stečajni upravitelj vložil pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in napačne uporabe procesnega prava. Navaja, da je sodišču predlagal izdajo sklepa, s katerim naj se dovoli prenakazilo denarnih sredstev v višini 510,33 EUR. Gre za denarna sredstva, ki jih je stanovalka po začetku stečajnega postopka (pomotoma, namesto drugemu upniku) nakazala na račun stečajnega dolžnika. Sklicuje se na 1. odst. 357. čl. ZFPPIPP, v katerem je določeno, da sme upravitelj opraviti plačilo ali izpolniti drugo obveznost, ki je strošek stečajnega postopka samo, če sodišče da soglasje za to izpolnitev. V drugem odstavku istega člena so taksativno zapisani primeri, ko soglasje ni potrebno. Ker v konkretnem primeru ne gre za dejansko stanje, ki ga ureja navedeni drugi odstavek, je po mnenju upravitelja soglasje sodišča potrebno. Upravitelj bo nedvomno opravil izplačilo, hkrati pa bo nedvomno izpolnil obveznost, ki je nastala po začetku stečajnega postopka in je strošek stečajnega postopka. Uvrstiti ga je mogoče med občasne stroške stečajnega postopka, kot jih opredeljuje ZFPPIPP v 8. točki 3. odst. 355. člena. Pri tem še dodaja, da po ZFPPIPP stroške stečajnega postopka ne predstavljajo zgolj „stroški v računovodskem smislu“, temveč tudi „obveznosti v računovodskem smislu“, kar je razvidno iz ostalih točk 355. člena ZFPPIPP.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožnik sicer korektno citiral nekatere določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur.l. RS, št. 126/2007 s sprem.); tako je v njegovem 357. čl. (1. odst.) dejansko določeno, da sme upravitelj opraviti plačilo ali izpolniti drugo obveznost, ki je strošek stečajnega postopka, samo, če sodišče da soglasje za to izpolnitev, in da so v 2. odst. 357. čl. ZFPPIPP taksativno določeni primeri, ko soglasje ni potrebno (pri čemer drži, da v predmetni zadevi ne gre za nobenega od tam naštetih primerov).

Vendar pa ZFPPIPP v pododdelku 5.9.1.: „Splošno pravilo o plačilih v breme stečajne mase“ v 353. čl. določa, da sme upravitelj opraviti plačilo ali drugo izpolnitev v breme stečajne mase samo na podlagi sklepa sodišča v skladu z oddelkom 5.9. tega zakona, če ni v zakonu za posamezen primer drugače določeno. Iz navedenega zakonskega določila torej izhaja, da mora biti sklep sodišča izdan za vsa tista plačila, ki so opravljena v breme stečajne mase (razen v zakonu določenih izjem). V obravnavanem primeru pa je pritožnik v predlogu navajal, sodišče prve stopnje pa je to povzelo v izpodbijanem sklepu, da gre za opravo prenakazila tistih denarnih sredstev z računa stečajnega dolžnika, ki jih je stanovalka pomotoma nakazala na račun stečajnega dolžnika (šlo pa je dejansko za poravnavo njenih obveznosti do drugega upnika). Torej do teh pomotoma nakazanih sredstev stečajni dolžnik ni bil upravičen, za takšno nakazilo tudi ni bilo pravne podlage, zaradi česar tudi vrnitev teh sredstev oziroma njihovo prenakazilo nazaj na stanovalkin račun, ne bo pomenilo plačila ali izpolnitve v breme stečajne mase, o kakršnem je govora v 353. čl. ZFPPIPP. Zato tudi sklep sodišča kot podlaga za plačilo za takšen primer v zakonu ni predviden.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 4. odst. 128. čl. ZFPPIPP, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (pravno dosledno bi moralo sodišče prve stopnje v takšnem primeru predlog upravitelja zavrniti, vendar izpodbijana odločitev ni sprejeta v škodo pritožnika).