Jedro

Ni bistveno, da drugi toženec ni imel formalnega statusa delodajalca, ki zagotavlja delo delavcev in da posledično prvi toženec ni imel formalnega statusa uporabnika v smislu določb 59. do 63. člena ZDR-1. Bistvena je dejanska vsebina teh razmerij, ki kaže na prikrit položaj delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev (drugi toženec) oziroma prikrit položaj uporabnika, h kateremu tak delodajalec napoti svoje delavce (prvi toženec).

Izrek

Za odločanje v tem sporu je pristojno Delovno sodišče v Mariboru.

Obrazložitev

1. Tožnik je na Delovno sodišče v Mariboru vložil tožbo, s katero je od prvega toženca A. A. in drugega toženca B. B., zahteval, da mu nerazdelno na račun njegovega pooblaščenca plačata znesek 13.500,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode, ki jo je utrpel na delu pri prvemu tožencu, h kateremu ga je kot delodajalec napotil drugi toženec. Navedel je, da prvi toženec, kot imetnik stroja za vrtanje lukenj, odgovarja po načelu objektivne odgovornosti. Drugi toženec odgovarja za utrpljeno škodo zaradi opustitve obveznosti iz Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011), saj tožnika ni poslal na predhodni preventivni zdravstveni pregled in ga do dne poškodbe tudi ni usposobil za varno opravljanje dela. Tožnik solidarno odgovornost obeh tožencev uveljavlja ob sklicevanju na določbo četrtega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, 83/2001), ki določa, da če je k nastanku škode prispeval kdo tretji, odgovarjata zanjo oškodovancu solidarno z imetnikom nevarne stvari.

2. Delovno sodišče v Mariboru se je s sklepom Pd 67/2021 z dne 17. 8. 2021 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v sporu med tožnikom in prvim tožencem. Sklenilo je, da bo po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v Mariboru, kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Navedlo je, da iz kompetenčnega dejanskega stanja izhaja, da je bil drugi toženec v času spornega dogodka tožnikov delodajalec in da je bil prvi toženec v poslovnem odnosu z drugim tožencem na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju. Tožnik v času škodnega dogodka ni bil zaposlen pri prvem tožencu, niti ni bil k njemu napoten kot delavec delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku. Na podlagi druge in tretje alineje prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je delovno sodišče pristojno le za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom. Prvi toženec ni tožnikov delodajalec in tudi ne uporabnik, h kateremu bi bil delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom.

3. Okrajno sodišče v Mariboru pristojnosti ni sprejelo in je dne 17. 9. 2021 predlagalo, da vrhovno sodišče odloči v sporu o pristojnosti. Navaja, da je Delovno sodišče v Mariboru svojo odločitev oprlo zgolj na (ne)obstoj formalnih aktov, to je pogodbe o zaposlitvi oziroma pogodbe o napotitvi k drugemu delodajalcu, čeprav je treba presojati dejansko razmerje med delavcem in delodajalcem, ne pa zgolj izpolnitve obličnosti. Tožnik je bil napoten na delo k prvem tožencu in je delo opravljal po njegovih navodilih. Zato je bilo razmerje med njima v dejanskih in temeljnih pravnih elementih povsem primerljivo razmerju, kot če bi bil napoten k prvemu tožencu kot delavec delodajalca, ki se ukvarja z dejavnostjo posredovanja delavcev. Izostanek sklenitve pisne pogodbe o napotitvi delavca drugega toženca na delo k prvemu tožencu oziroma prikritje tega razmerja s pogodbo, ki nosi drugačni naziv, ne jemlje pravne narave dejanski napotitvi tožnika k prvemu tožencu. Prvega toženca je zato šteti za dejanskega delodajalca tožnika, h kateremu je bil ta napoten na delo. Tožnik je postavil solidarni zahtevek in zahteval solidarno jamstvo tožencev. Enotno tožbo gradi na istem dejanskem stanju in za ugoditev zahtevku ponuja isto pravno podlago (odškodninsko odgovornost), zato gre za materialno sosporništvo iz prvega odstavka 191. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Iz gramatikalne razlage pogojev materialnega sosporništva izhaja, da je namenjeno tistim položajem, ko so stranke v takšni povezavi, da ne bi bilo življenjsko in pravno logično, če bi ugotavljanje in ocenjevanje iste dejanske podlage opravilo dvoje ali več sodišč. V posebni delovni spor je vselej dovoljeno pritegniti osebo, za katero bi bil sicer predpisan splošni postopek, če izpolnjuje pogoje za materialnega sospornika. Ni pa dovoljeno obratno, saj bi bile s tem negirane posebnosti postopka pred delovnim sodiščem.

4. Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno Delovno sodišče v Mariboru.

5. V sporu o pristojnosti kot tožena stranka sedaj nastopa samo družba A. A., d. o. o., to je prvi toženec po tožbi z dne 19. 3. 2021, saj se je Delovno sodišče v Mariboru samo glede njega izreklo za stvarno nepristojno in je zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v Mariboru le v delu, ki se nanaša na to stranko. Kljub temu zaradi jasnosti revizijsko sodišče v tem sklepu še naprej uporablja poimenovanje iz tožbe, to je prvi toženec za družbo A. A., d. o. o., in drugi toženec za družbo B. B., d. o. o. 6. Delovno sodišče je kot specializirano sodišče pristojno za odločanje le v tistih sporih, za katere je tako izrecno določeno v zakonu. Delovno sodišče je v skladu z b. točko prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi naslednik; v skladu s c. točko prvega odstavka 5. člena ZDDS-1 pa tudi za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah in obveznostih iz razmerji med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom. Izven teh določb bi bilo delovno sodišče glede prvega toženca v tem sporu lahko pristojno le še na podlagi določbe točke h. prvega odstavka 5. člena ZDDS-1 torej, če bi takšno pristojnost določal kakšen drug zakon, kar pa v tem primeru ni podano, in česar tudi nobena od strank ne zatrjuje.

7. V tem kompetenčnem sporu je bistveno, ali je pri tolmačenju določbe točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, prvega toženca mogoče šteti za delodajalca oziroma ali ga je v okviru tolmačenja točke c) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 mogoče šteti za uporabnika, kateremu je bil tožnik napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom.

8. Procesne določbe ZDSS-1 o stvarni pristojnosti delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih pri uporabi izrazov delovno razmerje, delavec in delodajalec izhajajo predvsem iz opredelitev teh pojmov v materialnem pravu (ZDR-1, ZJU), čeprav se na te predpise neposredno ne sklicujejo. Tako je določbo točke a prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 o tem, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v delovnih sporih o sklenitvi, obstoju, trajanju in prenehanju delovnega razmerja treba presojati v okviru opredelitve delovnega razmerja kot pogodbenega razmerja med delavcem in delodajalcem, pri čemer se status delavca in s tem varstvo po tem zakonu priznava tudi osebam, ki niso sklenile pisne pogodbe o zaposlitvi ali pa so sklenile navidezno pogodbo civilnega ali gospodarskega prava, ki prikriva dejansko delovno razmerje, med strankama pa je sporen obstoj takšnega razmerja. Obratno seveda pomeni, da je pravo moralo slediti realnosti in ne zgolj formalno izraženi volji strank tudi pri opredelitvi delodajalca1. Tudi teorija poudarja, da v nekaterih pogodbenih razmerjih, v katerih so delodajalske pristojnosti (v različnem razmerju) razdeljene med dva ali več pravnih subjektov, priznavanje delodajalskega položaja le tistemu, ki je z delavcem v formalnem pogodbenem razmerju, ni ustrezno, saj ne upošteva dejanskih delodajalskih pristojnosti, ki jih ima drugi subjekt.2 Vendar tudi ob upoštevanju takšnih izhodišč tristranskega razmerje med tožnikom in obema tožencema po svoji vsebini ni mogoče šteti za razmerje med delavcem in dvema delodajalcema, pri čemer bi bil eden formalni, drugi pa (tudi) dejanski delodajalec, ki bi skupno ali pa v določenem deležu izvajala funkcijo delodajalca v razmerju do tožnika. Navedeno pomeni, da pristojnosti delovnega sodišča glede prvega toženca ni mogoče utemeljevati na določbi točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1.3

9. Pač pa je navedeno tristransko razmerje, kot utemeljeno opozarja Okrajno sodišče v Mariboru, po vsebini, ne pa tudi formalno, enako razmerju med 1) delavcem, 2) delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu in 3) uporabnikom. Pri tem je bil, kot bo podrobneje razloženo v nadaljevanju, tožnikov delodajalec B. B., d. o. o. (drugi toženec) v dejanski vlogi delodajalca, ki posreduje delo delavcev, družba A. A. d. o. o., (prvi toženec) pa v dejanski vlogi uporabnika, h kateremu je bil tožnik napoten na delo. Ob takšnem izhodišču je spor med tožnikom in prvim tožencem treba opredeliti kot spor med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom, saj je dejanski vsebini razmerja treba dati prednost pred formalno obliko, ki je prikrivala dejansko razmerje.

10. Tožnik je v zvezi z dejanskim razmerjem med njim in obema tožencema v tožbi podal zadostne trditve in zanje predložil tudi ustrezne dokaze. Tako v tožbi navaja, da ga je drugi toženec napotil na delo k prvemu tožencu, kar je tipična pristojnost, ki jo ima delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu. Na dejansko napotitev tožnika na delo k uporabniku (prvemu tožencu) kaže tudi navedba tožnika v pripravljalni vlogi z dne 21. 4. 2021, da sta oba toženca sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju, v kateri prvi toženec nastopa kot naročnik, drugi toženec pa kot izvajalec ter da se je drugi toženec s to pogodbo zavezal, da bo prvemu tožencu nudil storitve z ustrezno usposobljenim delavskim kadrom ter da je tožnik od prvega dne dela, to je od 4. 6. 2019, delo opravljal pri prvemu tožencu. Tožnik je pri tem poudarjal, da je iz 5. člena pogodbe razvidno, da je njen predmet dejansko bila tako imenovana „izposoja“ delavcev, saj je ta člen določal, da se prvi toženec obvezuje, da bo potrebe po delovni sili javil drugem tožencu poimensko oz. v številu najmanj tri dni pred pričetkom del, naročila za tujino pa morajo biti, zaradi pridobitve obrazca A1, posredovana drugem tožencu najmanj 10 dni pred odhodom.

11. Celotna vsebina pogodbe o poslovnem sodelovanju kaže na to, da je šlo pri njej dejansko za posredovanje dela delavcev uporabniku, čeprav pogodba zavajujoče govori o izvajanju storitev s področja pomoči pri raziskovalnem vrtanju, pomoči pri pilotiranju in sidranju ter pri raznih pomožnih gradbenih delih. Bistvena je določba 2. člena, da se izvajalec (to je drugi toženec) s to pogodbo zavezuje naročniku (to je prvemu tožencu) nuditi storitve z ustrezno usposobljenim delavskim kadrom, pri čemer se je naročnik v 5. členu zavezal, da bo potrebo po delovni sili javil izvajalcu poimensko oziroma po številu najmanj tri dni pred pričetkom del (danes na pojutrišnjem), v 6. členu pa, da bo na delovnem nalogu vodil evidenco delovnih ur. Izvajalec potrjuje, da so vsi delavci pri njemu zaposleni v skladu z zakonom v delovnih razmerjih in imajo opravljene preizkuse iz varstva pri delu ter zdravniške preglede (10. člen), kar je prav tako obveznost agencije, ki posreduje delo delavcem. Takšna pogodba o poslovnem sodelovanju po vsebini ustreza dogovoru med uporabnikom in delodajalcem za zagotavljanje dela (62. člen ZDR-1). Iz navedb tožnika o okoliščinah poškodbe prav tako izhaja, da je tožnik na delovišču delo opravljal po navodilih in pod nadzorom prvega toženca, h kateremu je bil napoten s strani drugega toženca. Vse medsebojne obveznosti iz navedene pogodbe so neposredno povezane z osrednjo obveznostjo drugega toženca, da prvemu tožencu zagotovi zahtevano število usposobljenih delavcev, kar je obveznost, ki je tipična pri agencijskem zagotavljanju dela delavcev uporabnikom. Iz tega izvira obveznost uporabnika (to je prvega toženca), da za napotene delavce zagotovi delo in ga tudi organizira.4 Tipična obveznost uporabnika je tudi, da napotenim delavcem zagotavlja varnost in zdravje pri delu, kar izhaja iz pogodbenih določb, da bo prvi toženec za delo na gradbišču zagotovil osebna zaščitna sredstva (drugi odstavek 4. člena pogodbe) in da ima pravico, da z gradbišča takoj odstrani delavca, ki ne bo upošteval normativov in ukrepov iz naslova varstva pri delu (9. člen pogodbe).

12. Ni bistveno, da drugi toženec ni imel formalnega statusa delodajalca, ki zagotavlja delo delavcev in da posledično prvi toženec ni imel formalnega statusa uporabnika v smislu določb 59. do 63. člena ZDR-1. Bistvena je dejanska vsebina teh razmerij, ki kaže na prikrit položaj delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev (drugi toženec) oziroma prikrit položaj uporabnika, h kateremu tak delodajalec napoti svoje delavce (prvi toženec). Dejanski vsebini razmerja je treba dati prednost pred formalno obliko, ne le ko gre za materialnopravno presojo pravic in obveznosti iz takega razmerja, temveč tudi ko gre za vprašanje s tem povezane stvarne pristojnosti. Navedeno pomeni, da je na podlagi c točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 v tem sporu tudi glede prvega toženca podana stvarna pristojnost delovnega sodišča. 13. Ta zadeva ni primerljiva z zadevama VIII R 3/2016 in VIII R 15/2018, v katerih je prav tako šlo za poškodbo pri delu in delavca, ki ga je delodajalec napotil k drugemu delodajalcu, kjer se je poškodoval in je bilo v obeh sporih odločeno, da je za tega drugega delodajalca podana stvarna pristojnost sodišča splošne pristojnosti in ne delovnega sodišča. V sklepu VIII R 3/2016 z dne 8. 3. 2016 je bilo odločilno, da med tožnikom in obema tožencema (delodajalcem in njegovim kooperantom) ni bilo razmerja iz 57. do 62. člena prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), zato spora ni bilo mogoče uvrstiti med primere iz c. točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Sodišče je zaključilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri delodajalcu, ki s prvim tožencem ni bil v razmerju, opredeljenem v navedenih določbah ZDR, kar pomeni da ni šlo za delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu in tudi ne za uporabnika, kateremu je tak delavec napoten. Pri sklepu VIII R 15/2018 z dne 6. 11. 2018 pa je bilo bistveno, da med toženo stranko, h kateri je bil tožnik napoten na delo in delodajalcem tožnika ni bil sklenjen dogovor v smislu 62. člena ZDR-1. 14. Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 25. člena ZPP odločilo, da je tudi glede tožbenega zahtevka zoper prvega toženca v tem sporu podana stvarna in krajevna pristojnost Delovnega sodišča v Mariboru.

15. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Glej dr. Darja Senčur Peček: Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, Lexpera in GV Založba, 2019, stran 44. 2 Glej dr. Darja Senčur Peček: Franšizing in delovna razmerja. Delavci in delodajalci, 2-3/2018, stran 243. 3 V skladu s to določbo je delovno sodišče pristojnost za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. 4 Drugi odstavek 2. člena pogodbe o poslovnem sodelovanju določa, da bodo izvajalčevi zaposleni pri naročniku (to je prvemu tožencu) opravljali delo v skladu s potrebno dinamiko in obsegom, ki jo določa naročnik.