Jedro

50 % pogodbena letna obrestna mera, upoštevaje okoliščine primera, ni v nasprotju z moralo, zato do navedene višine sodišče daje pravno varstvo tožnici.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: »1. Tožena stranka M. R. je dolžna plačati tožeči stranki mag. Ma. B. znesek 144.699,34 EUR v roku 15 dni.

2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne«.

V preostalem delu se pritožba zoper sodbo zavrne.

Pritožba zoper popravni sklep se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 915,25 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 520.369,73 EUR ter pravdne stroške v znesku 10.099,37 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka.

Toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) ter predlaga višjemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi (2). Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo temeljnih načel kot so: načelo enake vrednosti dajatev, načelo čezmernega prikrajšanja in načelo prepovedi zlorabe pravic. Celotno posojilo je leta 1996 znašalo manj kot 50.000,00 EUR, sedaj pa mora toženka vrniti 520.000,00 EUR, kar je nemoralno. Inflacija je bila v letih 1994 in 1995 zanemarljiva, zato dogovorjena obrestna mera v višini 6 % mesečno občutno odstopa od bančnih obrestnih mer, saj se posojilna pogodba glasi na devizne zneske. Kavza pogodbe na strani tožnice je bila nesorazmeren dobiček, saj tožnica denarja ni takoj potrebovala. Terjatev tožnice je zastarala, saj je tožbo vložila 28. 8. 2001 in ne 17. 7.2001, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, kar izhaja tudi iz štampiljke prvega sodišča o prejemu tožbe. Nepravilne so ugotovitve glede pisne pripoznave dolga v dopisu z dne 15. 4. 2001. Če sodišče šteje, da toženka ni bila kot fizična oseba v poslovnem odnosu s tožnico in da priložena izjava ni nedvoumna, je bilo pretrgano zastaranje za pravno osebo in ne za toženko. Družba G. je kapitalska družba d.o.o. in ne osebna družba d.n.o., zato je potrebno ločevati pravno osebo od fizične osebe. Izjava z dne 15. 4. 2001, ki jo je dala toženka kot fizična oseba za pravno osebo, je brez štampiljke pravne osebe, zato na samo pretrganje zastaranja ne more vplivati. Zastaranje bi s svojim priznanjem pretrgala le pravna oseba G. d.o.o., vendar tega ni storila. Toženka odgovarja za dolgove družbe G. d.o.o. kot univerzalna naslednica pravne osebe, po njenem prenehanju na podlagi četrtega odstavka 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (3), vendar ne za terjatve, ki so zastarale. Sodišče prve stopnje postopka zoper pravno osebo ni prekinilo, tožnica pa ni predlagala nadaljevanja. Nepravilni so zaključki prvega sodišča, da takšno postopanje ni bilo potrebno, ker je bila že pred tem vložena tožba zoper toženko. Toženka ni ravnala s premoženjem pravne osebe v svojo korist, saj ničesar ni porabila za sebe, ob tem, da tožnica ni dala ustreznih navedb, da gre za spregled pravne osebnosti. V pogodbah je bilo določeno, da se obresti mesečno pripisujejo, kar je bilo storjeno z aneksi, kar je nedopustno, saj obrestovanje obresti ni dovoljeno. K pogodbam so se sklepali aneksi, zato je šlo za iste in ne za nove pogodbe.

Toženka vlaga pritožbo tudi zoper popravni sklep, v katerem navaja le, da je s popravnim sklepom sodišče prve stopnje skrajšalo zavrženi del teka zamudnih obresti, toženka pa se pritožuje iz razloga, ker ima slabe izkušnje s tožnico.

Pritožba zoper sodbo je deloma utemeljena, pritožba zoper popravni sklep ni utemeljena.

Katere bistvene kršitve postopka naj bi storilo sodišče prve stopnje, ki bi se odražale v nepravilni odločitvi sodišča prve stopnje pritožba ne pove, pritožbeno sodišče pa po uradnem preizkusu v okviru določbe drugega odstavka 350. člena ZPP ugotavlja, da prvo sodišče ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, v njej so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni in skrbno obrazloženi in zaradi katerih je sodišče prve stopnje sledilo tožbenemu zahtevku (4). Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je bilo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja le, da je prvo sodišče nepravilno materialnopravno ocenilo listinske dokaze tudi glede na trditveno podlago pravdnih strank, saj je štelo anekse k pogodbam kot nove pogodbe, zmoten pa je tudi materialnopravni zaključek, da so dopustne 6 % mesečne pogodbene obresti, ker niso v nasprotju z moralo.

Iz (dejanskih in materialnopravnih) ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da: je tožnica posodila toženki 33.000 DEM, 15.000 ATS, 570,00 SFR dne 27. 2. 1993, 19.700,00 DEM dne 13. 4. 1993, 1.000,00 DEM dne 18. 5. 1993, 1.300,00 DEM dne 15. 6. 1993, 1.100,00 DEM in 6.500,00 DEM 7. 7. 1993, 5.000,00 DEM dne 29. 9. 1993, 3.500,00 DEM dne 5. 11. 1993, 2.500,00 DEM dne 20. 12. 1993, 3.000,00 DEM dne 3. 3. 1994, 4.000,00 DEM dne 4. 1. 1994, 1.200,00 DEM dne 28. 3. 1994, 3.000,00 DEM dne 16. 6. 1994, 44.000,00 DEM dne 15. 7. 1994, 6.000,00 DEM dne 27. 1. 1995, 1.000,00 DEM dne 10. 2. 1995 in 4.000,00 DEM dne 12. 4. 1995; je bila dogovorjena pogodbena mesečna obrestna mera v višini 6 %, ki se je dne 1. 9. 1995 znižala na 4 %; je tožnica posodila denar iz razloga, da bi ohranila realno vrednost prihrankov; je tožnica toženki zaupala, ker je vedela, da se ukvarja s finančnim inženiringom, računovodskimi posli in da imata z možem gradbeno dejavnost in ker je denar posojilodajalcem vračala; je pogodbena podlaga obveznosti nastala med tožnico kot posojilodajalko in družbo G. d.o.o. kot posojilojemalko, saj tožnica ni dokazala, da je toženka osebno pristopila k dolgu ali prevzela dolg; je bila toženka edina družabnica (5) in direktorica družbe G. d.o.o. Ljubljana; je bila družba izbrisana iz sodnega registra dne 29. 6. 2005 na podlagi 29. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod), zato je bil pravdni postopek na podlagi sklepa z dne 27. 2. 2007) zoper družbo ustavljen; toženka kot univerzalna naslednica družbe odgovarja za dolgove družbe po izbrisu družbe iz sodnega registra po določbi četrtega odstavka 27. člena ZFPPod; je toženka s premoženjem družbe razpolagala v nasprotju z zakonom, saj je ravnala s premoženjem družbe (z izročenimi posojili) kot svojim lastnim; je zastaranje terjatve pretrgalo delno plačilo z dne 22. 8. 1996 v znesku 40.000 ATS, kakor tudi pisna pripoznava dolga v dopisu z dne 15. 4. 2001; je dogovorjena obrestna mera na letni ravni glede valute DEM za petinpolkrat (od 1. 9. 1995 triinpolkrat) presegala obrestno mero, po kateri je SKB v letih 1993 in 1994 posojala devizna sredstva pravnim osebam (13,25 % letna obrestna mera; letna obrestna mera po pogodbi je bila 72 % oziroma po znižanju 48 %); se je medbančna letna obrestna mera za DEM (FIBOR) v letu 1993 gibala med 5,5 % in 9 %, v letu 1994 pa med 5 % in 6 %; aneksi k pogodbi niso dogovor o obrestovanju zapadlih pogodbenih obresti ampak nove pogodbe (6); je bila toženka v zamudi s plačilom celotnega posojila od 31. 7. 1995, glede na določbe aneksa št. 23; je tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 119.316,42 EUR za čas od 2. 5. 1995 do 30. 7. 1995 pravnomočno zavrnjen s sodbo z dne 8.10. 2007. Tožnica je vložila tožbo dne 17. 7. 2001, kar izhaja iz štampiljke sodišča prve stopnje o prejemu tožbe in ne 28. 8.2001 kot zmotno zatrjuje pritožba. Terjatve iz posojilnih pogodb zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let (371. člen Zakon o obligacijskih razmerjih (7)). Na podlagi aneksa št. 23 je bila družba dolžna vrniti tožnici celotno posojilo skupaj z obrestmi do 30. 7. 1995. Terjatev tožnice zoper družbo ni zastarala, ker je prišlo do pretrganja zastaranja. Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. Dolg lahko pripozna dolžnik ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje (prvi in drugi odstavek 387. člena ZOR). Družba je dne 22. 8. 1996 na račun terjatve plačala 40.000 ATS, v dopisu z dne 15. 4. 2001, pa je toženka kot direktorica pripoznala dolg, zato ni zastarala terjatev tožnice zoper družbo in posledično tudi ne zoper toženko kot univerzalno naslednico družbe. Toženka odgovarja za obveznosti družbe tudi iz naslova spregleda pravne osebnosti (tretja alineja 6. člena Zakona o gospodarskih družbah (8)), saj so neutemeljene (pavšalne) pritožbene navedbe, da toženka ni ravnala s posojili tožnice, ki so bili dani družbi kot z lastnim premoženjem, kar potrjujeta izvedeniški mnenji, iz katerih izhaja, da toženka prejetega denarja iz posojilnih pogodb ni položila na račun družbe, ampak je z njim sama razpolagala. Toženka v ugovoru zastaranja opredeljeno ni navedla, kdaj naj bi terjatev tožnice iz naslova spregleda pravne osebnosti zastarala, zato je prvo sodišče takšen ugovor toženke utemeljeno zavrnilo.

Odgovornost toženke izhaja iz dveh pravnih podlag: na podlagi tretje alineje 6. člena ZGD (9) in na podlagi četrtega odstavka 27. člena ZFPPod. Tožnica je glede obeh pravnih podlag podala ustrezne navedbe (10), zato so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene. Tožnica je že pred izbrisom družbe zatrjevala, da za obveznosti družbe odgovarja toženka (prej drugotožena stranka) kot ustanoviteljica in zastopnica družbe po ZFPPod, zato so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnica zahtevek zoper družbenico uveljavljala iz identičnih razlogov, ki so kasneje pripeljali do izbrisa družbe, zato bi bilo v nasprotju z namenom zakona, da bi se morala tožnica ob objavi izbrisa družbe in v (zakonu) navedenem roku posebej v tej pravdi sklicevati na določbe četrtega odstavka 27. člena ZFPPod in prvega odstavka 394 ZGD, v zvezi z odločbama Ustavnega sodišča U-I-117/07 z dne 20. 4. 2007 in U–I- 135/00 z dne 23. 5. 2002. Nično je pogodbeno določilo, ki določa, da bodo od obresti, ki zapadejo v plačilo, začele teči obresti, če ne bodo plačane (prvi odstavek 400. člena ZOR (11)). Zmotni so materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje, da aneksi predstavljajo nove pogodbe in ne nedopustnega obrestovanja zapadlih neplačanih pogodbenih obresti. Iz prvega člena aneksov izhaja, da »se pravdni stranki dogovorita, da se obresti pripisujejo glavnici«, vendar ta zapis ne dopušča zaključka, da je med strankama obstajalo soglasje, da gre za nove posojilne pogodbe in ne le za obrestovanje mesečnih zapadlih (in neplačanih) obresti. Označba dogovora kaže, da ne gre za novo pogodbo, saj se uporablja oznaka »aneks«, kar pomeni dodatek k obstoječim posojilnim pogodbam (12). Vsi aneksi imajo določbo, da ostajajo določila iz osnovnih posojilnih pogodb nespremenjena. V posojilni pogodbi z dne 27. 2. 1993 je dogovorjeno, da se bodo obresti obračunavale mesečno (13), enako določbo pa vsebujejo tudi aneksi, kar dodatno kaže na nedopusten dogovor o obrestovanju neplačanih obresti. Odločilna pa je okoliščina, da tožnica ni zatrjevala, da aneksi predstavljajo nove pogodbe, prav nasprotno, iz njenih navedb izhaja (14), da je bilo v aneksih zajeto kumulativno stanje posojila na dan podpisa aneksa, ki je zajemalo posojilo po kreditni pogodbi, naknadno prejete zneske posojil ter obračunane pogodbene obresti. Tožnica ni dokazala in tudi ni zatrjevala, da aneksi predstavljajo nove posojilne pogodbe, ker je šlo za novo dogovarjanje in za svobodno voljo družbe, da si sposodi denar v višini neplačanih obresti od tožnice (15) .

Aneksi so bili sklenjeni iz razloga, ker so se mesečno prištevale glavnici pogodbene obresti.

Tožnica je sklenila posojilne pogodbe s pravno osebo, zato ne gre za posojilno razmerje med fizičnimi osebami. Za presojo pogodbenega razmerja se zato uporablja drugi odstavek 399. člena ZOR. Po navedeni določbi naj bi najvišjo pogodbeno obrestno mero med drugimi (16) določil poseben zakon, ki pa ni bil sprejet. Ker je bila pogodbena obrestna mera v posojilni pogodbi določena, ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 399. člena ZOR (17). Pravilni so zaključki prvega sodišča, da posojilna pogodba med tožnico in družbo (18) ni oderuška, saj niso bili ugotovljeni subjektivni elementi iz prvega odstavka 141. člena ZOR. Prvo sodišče je ugotovilo, da družba posojil ni potrebovala, ker bi bila v stiski zaradi nelikvidnosti svoje dejavnosti oziroma da bi izplačala plače svojim zaposlenim ipd., posojila je sprejela kot del njene temeljne dejavnosti. Družba je obljubila višje obresti, da bi dobila večje vsote denarja. Iz navedenega razloga je v postopku sporno le, ali je posojilna pogodba glede višine pogodbenih obresti nična, ker nasprotuje morali (prvi odstavek 103. člena ZOR v zvezi s prvim odstavkom 105. člena ZOR) in če je odgovor pritrdilen, kakšna je najvišja (še) dopustna pogodbena obrestna mera, za katero sodišče daje tožnici pravno varstvo, ker je v skladu s splošnimi načeli obligacijskih razmerij in zato ni v nasprotju z moralo.

Pogodbeni dogovori, ki so v nasprotju z moralo so nični in stranke ne zavezujejo. Če je ničen le del pogodbenega določila, ni nična tudi sama pogodba. Pogodbena določba je v nasprotju z moralo in zato nična, če odločilno posega v temeljna načela in bi bilo za veljavni pravni red pravno nepravično (nedopustno), če bi takšen dogovor veljal in zavezoval pogodbeni stranki oziroma bi bil deležen sodnega varstva. Pravna (temeljna) načela so pravni standardi, ki so podlaga za zakonska pravna pravila, še pomembnejšo vlogo pa odigrajo, ko gre za pravne praznine (19). Svobodno urejanje obligacijskih razmerij je omejeno z načelom enake vrednosti dajatev in z načelom vestnosti in poštenja. Iz zakonske določbe 10. člena ZOR izhaja, da udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z moralo. Pogodbena določba, ki je v nasprotju z moralo, je (pravno) nepravična. Ni pa vsaka pogodbena določba, ki je nepravična, tudi nična. Pri sodnem odločanju ni možno ocenjevati pravičnosti izven okvira prava, kar velja tudi v primeru odločanja, ko gre za pravne praznine. Tudi v teh primerih arbitrarno odločanje ni dopustno, zato je potrebno v okviru temeljnih in moralnih načel ter glede na primerljive zakonske predpise, ob upoštevanju sodne prakse najti odgovor, kakšna je pravno pravična porazdelitve dobrin in bremen.

Pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da družba posojila ni potrebovala zaradi izrednih okoliščin, saj je bilo sprejemanje posojil ena izmed njenih temeljnih dejavnosti. Več posojila kot je dobila, več je tudi obljubila. Družba je bila gospodarsko pravna oseba, ki je bila ustanovljena z namenom pridobivanja dobička v tržnih pogojih, obljubljala je nerealno visoke dobičke, da je pridobivala kapital za svojo dejavnost, zato se tudi ne more sklicevati na nepoznavanje denarno finančnih tokov. Toženka ni navedla, da družba ne bi mogla ustvariti dohodka s plasiranim denarjem od tožnice, ki bi vsaj pokril obljubljeno odmeno (dogovorjene obresti). Ker je posojilojemalka pravna oseba, se za njo pričakuje večja skrbnost in informiranost pri sprejemanju odločitev (18. člen ZOR) (20). Če se upoštevajo le navedena dejstva, je mogoče sprejeti zaključek prvega sodišča, da dogovorjena pogodbena mesečna obrestna mera v višini 6 % ni v nasprotju z moralo in zato v tem delu pogodba ni nična. Vendar se ob pravilni uporabi materialnega prava izkaže, da je potrebno upoštevati še druge kriterije, ki jih je prvo sodišče ugotovilo, zmotno pa je štelo, da niso pravno pomembni.

Temeljno podlago (ne)dopustnosti obrestnega pogodbenega dogovora daje odločba Ustavnega sodišča RS U-I-202/1993 z dne 6. 10. 1994, v kateri je izraženo stališče, da dogovor o obrestih, ki v razmerah razmeroma stabilne valute v kratkem času dosežejo znesek posojene glavnice, ne glede na to ali so podani elementi oderuštva, očitno krši splošna načela, med njimi tudi načelo pogodbene avtonomije strank z omejitvami iz 10. člena ZOR in načelo vestnosti in poštenja iz 12. člena ZOR. Ustavna odločba je bila sprejeta v času, ko sta pravdni stranki sklepali posojilne pogodbe in anekse, kar pomeni, da so bile pogodbene obresti dogovorjene v razmerah razmeroma stabilne valute, obračun obresti pa tudi pokaže, da so obresti v zelo kratkem času dosegle glavnico. Obresti od zneska 5000 DEM, ki je bil posojen dne 29. 9. 1993, so dosegle glavnico februarja 1995 (21). Dogovorjena obrestna mera na letni ravni (72 %) je za petiinpolkrat presegala obrestno mero, po kateri je ena izmed največjih bank v Republiki Sloveniji (22) posojala devizna sredstva pravnim osebam (13,5 %), za fizične osebe pa se je obrestna mera glede na vrsto valute in posamezno obdobje med letom 1993 – 1995 gibala med 6 – 7% (23), medbančna letna obrestna mera za DEM (FIBRO) v letu 1993 se je gibala med 5,5% in 9 %, v letu 1994 pa med 5 % in 6%. Pomembne so tudi naslednje okoliščine; da je bila posojilna pogodba sklenjena v tuji valuti, glede pogodbenega rizika pa, da je tožnica družbi in toženki zaupala, ker je vedela, da družba denar vrača posojilojemalcem, šlo je za »družinsko« družbo, saj sta bila ustanovitelja mož in žena, slednja pa je bila tudi edina zastopnica družbe (24). Tudi subjekti pogodbenega razmerja ter njihov položaj v blagovnem prometu, so okoliščine, ki so relevantne za presojo ali so pogodbene obresti v nasprotju z moralo.

Pritožbeno sodišče je upoštevalo sodno prakso, ki sicer ni določila najvišje dopustne pogodbene obrestne mere med subjekti pogodbenega razmerja, ki niso fizične osebe, ni pa dopustila 180 % letnih pogodbenih obresti (25) ,

dopustila pa je letne pogodbene obresti v višini: 22,5 % (26), 35,6 % (27), TOM + 23 % (28), dopuščene so bile tudi dogovorjene (zamudne) obresti za glavnico v tuji valuti, če so bile po preračunu v SIT nižje od zakonsko zamudnih obresti (29). Dopuščene so bile 10 % mesečne pogodbene obresti v posojilni pogodbi, ki je bila sklenjena aprila 1991, iz obrazložitve sodbe pa izhaja (30), da je 10 % mesečna obrestna mera res visoka in bi bila v stabilnih monetarnih lahko v nasprotju z moralnimi načeli, vendar je potrebno upoštevati razmere v času, ko je bila pogodba sklenjena. Posojilne pogodbe med tožnico in družbo so bile sklenjene v tuji valuti, ki je ohranjala realno vrednost, zato revalorizacija zaradi ohranitve vrednosti denarja ni (bila) potrebna. Pritožbeno sodišče opozarja tudi na načelno stališče, sprejeto na skupni seji Zveznega sodišča dne 30. in 31. 10. 1984 v Beogradu, po katerem nimajo sodne zaščite pogodbene obresti, katerih obrestna mera presega obrestno mero zamudnih obresti predpisano za obveznosti iz gospodarskih pogodb in zvišano za 8 %. Navedeno stališče je sodna praksa kasneje s spremembami ZOR opustila (31). Sedaj veljavna ureditev v OZ uveljavlja domnevo oderuških obresti za pogodbene in pogodbeno dogovorjene zamudne obresti, če za več kot 50 % presegajo predpisane zamudne obresti (prvi odstavek 377. člena OZ), kar pomeni, da domneva oderuštva velja z obrestno mero večjo od 12 % letno, takšna domneva pa ne velja za gospodarske pogodbe (drugi odstavek 377. člena OZ). To pa še ne pomeni, da pogodbena obrestna mera pri gospodarskih pogodbah po OZ ne more biti v nasprotju z moralo, pomeni le, da je potrebno upoštevati vse relevantne okoliščine konkretnega primera in sicer: subjekte pogodbenega razmerja, za kakšne (oblike) družbe gre, kaj je predmet njihove dejavnosti, položaj na trgu, tržni in pogodbeni rizik, ekonomske razmere in razlogi zaradi katerih je bila sklenjena posojilna pogodba s pogodbeno obrestno mero, ki je po mnenju pogodbene stranke v nasprotju z moralo. Potrebno je upoštevati tudi kakšno funkcijo opravljajo obresti. Primarno gre za odmeno za uporabo denarja, sekundarno za revalorizacijski učinek (TOM) in na koncu za kaznovalni učinek, ko pride do zamude; ta učinek pa ne velja (oziroma naj ne bi veljal) pri pogodbenih obrestih. Odločilna kriterija za določitev najvišje pogodbene obrestne mere sta zato le prva dva, saj zadnji velja le v primeru zamude, vseeno pa le vsi kriteriji skupaj lahko pokažejo, ali je pogodbena obrestna mera v nasprotju z moralo. Iz izpisa seznama obrestnih mer zamudnih obresti (32) za sporno obdobje (33) izhaja, da je obrestna mera realnih obresti znašala 30 % letno (za februar in marec 1993), nato pa 25 %, revalorizacijske obresti pa so se gibale med 0 % do 1,7 % mesečno (oziroma izjemoma so bile 2,9 % v novembru 1993). Pritožbeno sodišče je napravilo obračune za vse posojene zneske (34) ter upoštevaje že navedene relevantne okoliščine ugotovilo, da 50 % pogodbena letna obrestna mera (35), glede na že opisane okoliščine konkretnega primera, ni v nasprotju z moralo, zato do navedene višine sodišče daje pravno varstvo tožnici.

Tožnica je posodila 99.800 DEM, 15.00 ATS in 570 SFR (36). Konverzija na dan 1. 5. 1995 za posojene zneske iz DEM v SIT znaša 8.126.963,50 SIT, za ATS 173.584,50 SIT, za SFR 56.196,47 SIT (37), skupaj 8.356.744,47 SIT (oznaka za glavnico A). Pogodbene obresti (po 50 % letni obrestni meri) od posojil v DEM od dneva danega posojila do 1. 5. 1995 znašajo 82.324,93 DEM (6.703.924,86 SIT), za ATS 16.294,52 (188.565,07 SIT) in za CHF 619,19 (61.046,12 SIT), skupaj 6.953.535,82 SIT (oznaka za glavnico B) (38). Pravnomočno je bilo odločeno, da tožnica ni upravičena do zakonitih zamudnih obresti pred 31. 7. 1995 (39). Zakonite zamudne obresti od glavnice 8.356.744,47 SIT za obdobje od 31. 7. 1995 do 21. 8. 1996 znašajo 2.570.279,62 SIT (40) (oznaka za glavnico C), od glavnice 7.850.354,47 SIT (oznaka glavnice A1) (41) za obdobje od 22. 8. 1996 do 16. 7. 2001 znašajo 15.557.402,08 SIT (42)(oznaka za glavnico Č), od glavnice 14.803.890,29 SIT (seštevek A1 + B) od 17. 7. 2001 do 31. 12. 2001 pa znašajo 1.774.179,19 SIT (43) (oznaka za glavnico D). Tožnici pripadajo zakonite zamudne obresti od neplačanih pogodbenih obresti od dneva vložitve tožbe (drugi odstavek 279. člena ZOR) in ne že od 1. 5. 1995 kot je to zahtevala v tožbi. Po seštevku glavnic (A1 + B + C + Č + D) je vsota 34.705.751,41 SIT, od katere je potrebno odšteti znesek 30.000,00 SIT (44), kar predstavlja znesek 34.675.751,41 SIT oziroma 144.699,34 EUR. Tožnica po 1. 1. 2002 ni več upravičena do zamudnih obresti, ker so te dosegle glavnico in velja prepoved ultra alterum tantum na podlagi 376. člena OZ.

Pritožba je bila deloma utemeljena, zato je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 2. in 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP.

Pritožba zoper popravni sklep ni utemeljena, saj je sodišče le popravilo očitno pisno napako v izreku sodbe z dne 8. 10. 2007, kjer je bil po pomoti zapisan datum 5. 2. 1995 namesto 2. 5. 1995, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je razveljavilo odločitev prvega sodišča tudi glede povrnitve pravdnih stroškov ter enovito odločilo o stroških postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Sodišče prve stopnje je v sodbi priznalo tožnici pravdne stroške v višini 10.099,37 EUR (nobena pravdna stranka ne izpodbija izračuna navedenih stroškov), pritožbeno sodišče pa je priznalo toženki pravdne stroške v višini 9.034,22 EUR in sicer: za vlogo 19. 4. 2002 1.400 točk, narok 26. 4. 2002 350 točk, narok 21. 6. 2002 700 točk, trajanje 50 točk, narok 13. 6. 2003 350 točk, ugovora z dne 21. 7. 2003 in 10. 11. 2003 skupaj 1.400 točk, vloga 11. 2. 2004 1.050 točk, 13. 9. 2004 1.050 točk, dopis 4. 2. 2005 20 točk, narok 9. 6. 2005 700 točk, vloga 14. 11. 2005 1.050 točk, narok 16. 2. 2006 700 točk, kar je 8.820 točk povečano za 10 % (882 točk za zastopanje dveh strank), kar skupaj znese 9.702 točk. Toženka je tudi upravičena do povrnitve stroškov za narok 8. 10. 2007 700 točk, za pritožbo 25. 3. 2008 1.750 točk, za vlogo 15. 12. 2008 1.050 točk, za narok 22. 12. 2008 700 točk in za trajanje 50 točk, za narok 29. 1. 2009 700 točk in za pritožbo 1. 7. 2009 1.750 točk, kar skupaj znese 6700 točk. Upoštevati je potrebno tudi DDV (od 16.402 točk), kar znese 3280,4 točke, skupaj 19.682,40 točk oziroma 9.034,22 EUR. Tožnica je zmagala v pravdi z 52 % (zahtevala je 28.592.988,00 SIT, uspela je z zneskom 7.850.354,47 SIT in z pogodbenimi obrestmi v višini 6.953.536,05 SIT, skupaj 14.803.890,52 SIT), zato je upravičena do stroškov v višini 5.251,67 EUR, toženka pa do višine 4336,42 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov je toženka dolžna plačati tožnici pravdne stroške v višini 915,25 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) Toženka v pritožbi ni predlagala ali naj pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali naj sodbo spremeni in v kakšnem obsegu.

(3) V nadaljevanju ZFPPod.

(4) Razen v obrestnem delu ter glede zneska 125,19 EUR, ki je bil plačan dne 25. 4. 2002. (5) Skupaj z možem A. R. sta bila ustanovitelja družbe, ki je 31. 1. 1993 izstopil iz družbe.

(6) Podrobneje glej priloge A 2 – A 41 (kreditna pogodba, aneksi in blagajniški prejemki).

(7) V nadaljevanju ZOR, ki se uporablja na podlagi določbe 1060 in 1062. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ.

(8) V nadaljevanju ZGD.

(9) Glej tudi obrazložitev v točki 6. (10) Glej tožbene navedbe ter prvo pripravljalno vlogo tožnice z dne 17. 4. 2002 točka V. (11) Glej tudi prvi in drugi odstavek 279. člena ZOR.

(12) Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da je odločilen pogodbeni namen, ki sta ga zasledovali pogodbeni stranki in ne oznaka pogodbe.

(13) In na ta način se bodo neplačane obresti pripisovale glavnici in skupaj z glavnico obrestovale.

(14) Glej npr. tožbo točka III.

(15) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 41/2001 z dne 13. 9. 2001. (16) Prvi dostavek 399. člena ZOR določa najvišjo pogodbeno obrestno mero med posamezniki, drugi odstavek 399. člena pa uporablja izraz »med drugimi osebami«, kar pomeni, da se navedena določba nanaša na pogodbene obresti, ki so dogovorjene med fizično in pravno osebo ali med pravnima osebama.

(17) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 62/959. (18) V nadaljevanju posojilna pogodba.

(19) Kar velja za konkretno pravdno zadevo, saj ni bil sprejet poseben zakon, ki bi določil najvišjo dovoljeno pogodbeno obrestno mero za pogodbene stranke, ki niso fizične osebe - drugi odstavek 399. člena ZOR.(20) Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 901/2008.(21) Glej prilogo 1; posojilo 5.000,00 DEM je bilo izbrano naključno; na dan 1. 3. 1995 so obresti od navedenega posojila znašale 5.109,04 DEM.(22) SKB banka.(23) Glej podatke NLB d. d. stran 364 – 366 sodnega spisa.(24) Tožnica ni zatrjevala drugih posebnih okoliščin, ki bi vplivale na njeno odločitev glede dogovora o višini pogodbene obrestne mere. (25) Sklep Višjega sodišča v Mariboru Cpg 439/94. (26) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 62/95. (27) Sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 43/2009.(28) Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 119/2007.(29) Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 100/2000.(30) Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 13/94.(31) Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 16/93.(32) Glej izpis seznama obrestnih mer zamudnih obresti Vrhovnega sodišča RS; priloga 2.(33) Od februarja 1993 do maja 1995.(34) Pritožbeno sodišče povzema izračun obresti (glej prilogo 3) le za posojilo v višini 5000 DEM, ki je bilo izročeno dne 29. 9. 1993 in obrestovano do 1. 5. 1995 po letni obrestni meri 72 %, kar predstavlja znesek 5.710,68 DEM (za ostala posojila glej prilogo 1), po letni obrestni meri 50 % znašajo obresti 3.965,75 DEM (za ostala posojila glej prilogi 4 in 5), za zakonite zamudne obresti od zneska 5000 DEM pa 3.471,96 DEM. Pritožbeno sodišče ni priložilo sodbi obračunov za zakonite zamudne obresti še od ostalih posojenih zneskov, v prvi vrsti zaradi obsežnosti in preglednosti gradiva, ki je priloženo sodbi in ker je takšen obračun brez večjih težav dostopen vsakomur. (35) Glej prilogo 4 in 5 - obračun obresti po 50 % letni obrestni meri.(36) Podrobneje glej točko 5 te sodbe – dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.(37) Toženka pred sodiščem prve stopnje ni oporekala navedbam tožnice (tožba stran 3 točka III), da se upošteva srednji tečaj pri konverziji tujih valut v SIT na dan 1. 5. 1995 ter tudi ni v zvezi s tem zatrjevala odločilnih dejstev.(38) Glej podrobneje izračun obresti za DEM prilogo 4 in 5, za ATS in CHF prilogo 4.(39) Glej sodbo sodišča prve stopnje I P 1915/2001 z dne 8. 10. 2001 stran 330 sodnega spisa in popravni sklep z P 2943/2008 – I z dne 22. 12. 2009 stran 421 sodnega spisa.(40) Glej prilogo 6 A.(41) Upoštevano delno plačilo v višini 40.000,00 ATS (506.390,00 SIT) z dne 22. 8. 1996.(42) Glej prilogo 6 B.(43) Seštevek glavnice A1 + B, glej izračun obresti priloga 7.(44) Delno plačilo toženke z dne 25. 4. 2002.