Jedro

Očitek v zvezi z izvršljivostjo sodbe je zgrešen, saj gre glede njenega obsodilnega dela o glavni stvari le za ugotovitveno sodbo, ki po svoji naravi ni izvršljiva v smislu izvršilnega postopka, saj se z njo toženi stranki ne nalaga obveznost. Za takšen očitek toženka tudi nima pravnega interesa (kot nujnega pogoja za dovoljenost revizije), ker se problem (ne)izvršljivosti tiče tožeče stranke. Če pa revizija cilja na (nepotrebni) del izreka pod 2. prvostopenjske sodbe, "ker je toženka dolžna priznati", pa velja opozoriti, da velja dolžnost podati izjavo volje za izpolnjeno že s pravnomočnostjo odločbe, s katero je bila naložena takšna obveznost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki med njuno izvenzakonsko skupnostjo pridobili dvosobno približno 70 m2 veliko stanovanje v večstanovanjski hiši v S. in da je njun delež na njem enak. V presežku (glede višine deležev in glede vknjižbe tožnikovega solastninskega deleža) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Kot pravilno je sprejelo predhodno ugotovitev o obstoju izvenzakonske zveze pravdnih strank, temelječo tudi na izpovedi toženke o šestletnem skupnem življenju, dane v zadevi P 31/97, in na tamkajšnjih ugotovitvah. Ni bilo sporno, za katero stanovanje gre.

Proti tej sodbi je toženka vložila revizijo zaradi "absolutno bistvenih kršitev postopka" in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno razveljavitev. Trdi, da je sodba prvostopenjskega sodišča neizvršljiva, saj se po njenih podatkih stanovanja ne da identificirati, in ni res, da med strankama ni sporno, za katero stanovanje gre. Slednje se sploh ni ugotavljalo. Toženka v stanovanjskem objektu s številko ... v S. ni ne lastnica ne solastnica nobenega stanovanja, le tega pa po podatkih zemljiške knjige ni mogoče identificirati. Materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, ker med strankama ni šlo za dlje časa trajajočo življenjsko skupnost, marveč le za običajno skupnost, ki se je pogosto prekinjala s tožnikovimi odhodi v tujino in življenjem pri drugih ženskah.

Sodišče je revizijo vročilo tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Očitek v zvezi z izvršljivostjo sodbe je zgrešen, saj gre glede njenega obsodilnega dela o glavni stvari le za ugotovitveno sodbo, ki po svoji naravi ni izvršljiva v smislu izvršilnega postopka, saj se z njo toženi stranki ne nalaga obveznost (prvi odstavek 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Za takšen očitek toženka tudi nima pravnega interesa (kot nujnega pogoja za dovoljenost revizije - drugi odstavek 374. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ker se problem (ne)izvršljivosti tiče tožeče stranke. Če pa revizija cilja na (nepotrebni) del izreka pod 2. prvostopenjske sodbe, "kar je toženka dolžna priznati", pa velja opozoriti na določbo prvega odstavka 238. člena ZIZ, po kateri velja dolžnost podati izjavo volje za izpolnjeno že s pravnomočnostjo odločbe, s katero je bila naložena takšna obveznost. Res se spornost obstoja stanovanja v pravdi ni obravnavala, saj to ni bilo potrebno, ker toženka kakšnega takšnega ugovora ni podala ne neposredno ne posredno (npr.: da ima več stanovanj, da ni kupila obravnavanega stanovanja po privatizacijskih predpisih stanovanjskega zakona, da ne prebiva v njem ipd.). Z ničemer podprto revizijsko trditev, da ni resnično, da med strankama ni sporno, za katero stanovanje gre, je treba oceniti kot zlorabo procesnih pravic (prvi odstavek 11. člena ZPP). Zato na to trditev ne bo drugega odgovora.

Glede revizijske trditve o "neizpodbitnem dejstvu, da toženka ni ne lastnica ne solastnica nobenega stanovanja v stanovanjskem objektu ... v S.", pa je treba spet opozoriti na pomanjkanje pravnega interesa. Če pa tu morda meri na to, da ne gre za (so)lastninsko pravico, ker le-ta ni vpisana v zemljiški knjigi, velja pojasniti, da gre v primerih ustvarjanja skupnega premoženja za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah po samem zakonu (prvi odstavek 20. člena in 21. člen Zakona o temeljnih lastninsko-pravnih razmerjih ter drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR).

Ne gre torej za nobeno izmed postopkovnih kršitev (ki jih revizija pravno ne opredeli), niti ne za "absolutno bistveno kršitev postopka", "ker sta sodišči odločili o skupnem premoženju strank, katerega se iz podatkov v zemljiški knjigi sploh ne da identificirati". Ni predpisa, ki bi terjal le takšno podlago za identifikacijo nepremičnine v pravdi. Sicer bi pomenilo, da pravde o nepremičninah, ki niso vpisane v zemljiški knjigi, ne bi bile dovoljene.

Ob na nižjih stopnjah sojenja ugotovljenih dejanskih okoliščinah, na katere je vezano revizijsko sodišče (tretji odstavek 370. člena ZPP), je pravilna pravna presoja, da je šlo med strankama za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost v smislu 12. člena ZZZDR. Da je zadoščeno tej zakonski določbi, ni nujno potrebno, da morata ženska in moški nepretrgoma živeti skupaj, če so izpolnjeni ostali pogoji (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 302/94!). Zato tožnikova občasna odsotnost zaradi dela v Nemčiji ne odvzema nekdanji zvezi pravdnih strank lastnosti izvenzakonske skupnosti. Revizijska trditev, da je šlo le za občasno skupnost, je dejanske narave in zato v reviziji nedovoljena (že omenjeni tretji odstavek 370. člena ZPP), sicer pa ta trditev nasprotuje toženkini izpovedbi, da sta "s tožnikom dejansko živela skupaj do Božiča 1996".

Reviziji tako ni bilo mogoče pritrditi v nobenem pogledu. Zato jo je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).