Jedro

Tožnikov avtomobil nedvomno ima hibo, pomanjkljivost. Vendar sodeč po dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč ta ni takšne narave, da bi lahko imela za posledico odstop od prodajne pogodbe in kondikcijo plačane kupnine. Dejstvo, da zaradi pokanja oziroma klikanja sklopke ne trpita ne uporabnost ne varnost avtomobila in je sporno vozilo mogoče brez težav uporabljati v skladu z njegovim namenom, razkriva, da gre za malenkostno, nepomembno napako oziroma neskladje s pogodbo. Tovrstne napake pa v skladu z načelom de minimis non curat lex kljub eventualnim nevšečnostim, ki jih utegnejo povzročiti, nimajo vpliva ne na veljavnost prodajne pogodbe ne na zahtevke, ki bi temeljili na njeni razvezi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu njegove revizijske stroške v znesku 590 €.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo 23.405,94 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi in hkratno vrnitev avtomobila ... tožencu, ki je ta avtomobil prodal tožniku.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje stališču sodišč, da pokanje oziroma klikanje stikala sklopke na tožnikovem avtomobilu ne predstavlja napake, ki bi vplivala na delovanje avtomobila, in da ta z vidika uporabnosti in varnosti deluje brezhibno. Meni, da gre za hibo, ki ima naravo napake oziroma okvare stvari v smislu 459. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kar sta ugotovila tudi dva pooblaščena servisa tožene stranke, ko sta napako skušala odpraviti z zamenjavo delov. Zato bi se morali sodišči bolj kot z brezhibnostjo delovanja avtomobila ukvarjati z vprašanjem, ali je imel avtomobil s takšno hibo vse lastnosti in odlike, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane. Gre torej za lastnosti in odlike, ne pa za vprašanje uporabnosti oziroma neuporabnosti vozila, zaključi. 4. Toženec v odgovoru na revizijo obrazloženo nasprotuje revizijskim očitkom in predlaga zavrnitev revizije.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožnik je leta 2003 pri enem od toženčevih pooblaščenih proizvajalcev in serviserjev kupil nov avtomobil ... Po približno devetih mesecih in nekaj več kot 31.000 prevoženih kilometrih je pričelo pokati oziroma klikati pedalo sklopke. Na tožnikovo zahtevo so hibo na servisu zaznali in pedalo zamenjali. A ni nič zaleglo, klikanje ob pritiskanju na sklopko se je nadaljevalo. Po neuspešnem drugem poizkusu odprave neprijetnosti (pri drugem pooblaščenem serviserju je bila diagnosticirana na enak način kot prvikrat in tudi terapija naj bi bila enaka – zamenjava pedala sklopke – vendar rezervnega pedala tedaj ni bilo na zalogi), ki se je zavlekel preko 45-dnevnega roka iz 20. člena Zakona o varstvu potrošnikov (Ur. l. RS, št. 14/2003 – v nadaljevanju ZVPot), je tožnik od toženca zahteval nov brezhiben avtomobil. Ker ga ni dobil, je v tej pravdi uveljavljal protivrednost vozila enake znamke in enakega tipa.

8. Dejstveni substrat sodb sodišč druge in prve stopnje je osredinjen v spoznanje, da moteči zvok, t.i. klik, ki vsakokrat nastane ob pritisku na sklopko, ne vpliva na tehnično brezhibnost, uporabnost in varnost vozila, saj s tem niso motene vitalne funkcije normalnega delovanja in tudi ne redna uporaba vozila, njegov vpliv na koncentracijo pri vožnji pa je z vidika varnosti zgolj sekundarnega pomena. Ker sta sodišči ugotovili tudi, da je tožnik avtomobil vseskozi normalno uporabljal (v času sojenja je z njim napravil že okoli 95.000 km) in da je intenzivnost neprijetnega zvoka mogoče odpraviti z rednim podmazovanjem pedala in stikala sklopke, sta tožnikov zahtevek za nov enakovrsten avtomobil oziroma za plačilo njegove vrednosti zavrnili kot nesorazmeren.

9. S takšno presojo soglaša tudi revizijsko sodišče. Smisel instituta obvezne garancije, relikta iz preteklosti, ki se je kljub drugače zasnovanemu sistemu jamčevanja za (pravilno) izpolnitev t.i. potrošniške prodajne pogodbe na ravni Evropske Unije v slovenskem pravnem redu ohranil vse do danes(1), razkriva njegovo polno ime. Gre za norme, ki naj zagotovijo, da bo nek izdelek tehnične narave pravilno deloval, tj. da ga bo mogoče uporabljati v skladu z njegovim temeljnim poslanstvom. Bistvo garancije je torej v jamstvu, da se, preprosto rečeno, kupljena stvar ne okvari oziroma pokvari. Hibe, ki se na stvari pojavijo, je treba zato presojati skozi prizmo funkcionalnosti, ki predmetu nakupa vdihuje smisel. Vsaka hiba oziroma pomanjkljivost, nevšečnost, ki se v zvezi z rabo pojavi, zato sama zase ne more biti razlog, ki kupcu daje zahtevek za zamenjavo. Hiba mora biti resna, tj. take narave, da onemogoča redno, normalno in utemeljeno pričakovano rabo stvari.(2) Če funkcionalnost, ki je bistvo stvari, ni okrnjena niti malo, če torej stvar deluje nemoteno, je zahtevek za zamenjavo celotne stvari pretiran. To velja še posebej, kadar je mogoče s primernim tretmajem (v konkretnem primeru z občasnim podmazovanjem pedala in kontaktov sklopke) hibo in nevšečnosti, ki iz nje izvirajo (pokanje oziroma klikanje pedala), omiliti na raven neopaznosti.

10. Zgrešen je nadalje revizijski očitek, ki zadeva domnevno ignoranco sodišč do zatrjevane stvarne napake iz 3. točke 459. člena OZ oziroma, pravilneje, stvarne napake iz 3. točke drugega odstavka 37. člena ZVPot(3). Preprosto zato, ker zakonski dejanski stan te določbe (stvarno napako opredeljuje kot neobstoj kakšne lastnosti in odlike, ki je bila med kupcem in prodajalcem izrecno oziroma molče dogovorjena) predvideva podrobnejšo, specificirano zagotovitev prodajalca ali dogovor pogodbenikov o lastnosti ali odliki, ki odstopa (je ali boljša ali slabša) od lastnosti, ki so običajne za stvari take vrste.(4) Takšnega dogovora oziroma zagotovila pa, kot je na str. 3–4 izpodbijane sodbe razložilo pritožbeno sodišče, tožnik ni dokazal. Slednje je tudi razumljivo, saj je z utemeljevanjem svojega zahtevka primarno na garancijskem varstvu tožnik vseskozi zatrjeval prav nasprotno, tj. da sporni avtomobil zaradi hibe, ki jo ima, nima lastnosti, za katere meni, da so za avtomobile te vrste običajne, normalne.

11. Tožnikov avtomobil nedvomno ima hibo, pomanjkljivost. Vendar sodeč po dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč ta ni takšne narave, da bi lahko imela za posledico odstop od prodajne pogodbe in kondikcijo plačane kupnine. Dejstvo, da zaradi pokanja oziroma klikanja sklopke ne trpita ne uporabnost ne varnost avtomobila in je sporno vozilo potemtakem mogoče brez težav uporabljati v skladu z njegovim namenom, razkriva, da gre za malenkostno, nepomembno napako oziroma neskladje s pogodbo. Tovrstne napake pa v skladu z načelom de minimis non curat lex kljub eventualnim nevšečnostim, ki jih utegnejo povzročiti, nimajo vpliva ne na veljavnost prodajne pogodbe(5) ne na zahtevke, ki bi temeljili na njeni razvezi (četrti odstavek 37. člena ZVPot v zvezi s tretjim odstavkom 458. člena OZ in šestim odstavkom 3. člena Direktive).

12. Ker po povedanem uveljavljani revizijski razlog ni podan, je Vrhovno sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

13. Tožnik, ki je v postopku pred revizijskim sodiščem izgubil, mora v skladu s kriterijem uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) povrniti tožencu stroške revizijskega postopka. Te je sodišče priznalo in odmerilo na podlagi stroškovnika v odgovoru na revizijo ter tako revidenta zavezalo k plačilu 590 € zadevnih stroškov.

Op. št. (1): Več o implementaciji Direktive 1999/44 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in s tem povezanih garancijah (v nadaljevanju Direktiva) glej D. Možina, Potrošniška prodajna pogodba v evropskem in slovenskem pogodbenem pravu, GV Revije, Podjetje in delo, 2/2004, str. 310 in nasl. Op. št. (2): Primerjaj npr. sodbo II Ips 185/97 z dne 27. 11. 1997. Op. št. (3): Z vidika pogodbenega razmerja, kot je predmetno, predstavlja ZVPot v odnosu do OZ specialen predpis. Glede odgovornosti prodajalca za stvarne napake se določbe slednjega uporabljajo le, če ZVPot ne določa drugače (četrti odstavek 37. člena ZVPot).

Op. št. (4): Primerjaj N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 140 in S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, veliki komentar zakona o obligacijskih razmerjih, III. knjiga, ČZ Uradni list SR Slovenije, Ljubljana, 1985, 1436–1439. Op. št. (5): Več o tem D. Možina, Potrošniška prodajna pogodba v evropskem in slovenskem pogodbenem pravu, GV Revije, Podjetje in delo, 2/2004, str. 310 in nasl.