Jedro

Obstoj družinske skupnosti je vprašanje dejanske narave, odvisno od vsakokratne presoje vseh okoliščin primera. V danem primeru pritožnik izhaja iz medsebojne navezanosti kot je značilna za zakonsko zvezo ali njej podobno izvenzakonsko oziroma drugo skupnost, medtem ko za družinsko skupnost v smislu obravnavanega kaznivega dejanja zadostuje življenjska skupnost oseb iz 2. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki traja dlje časa z vsakdanjimi odnosi pri opravljanju gospodinjskih del, obedovanjih, vzdrževanju prostorov ter kljub nesoglasjem in sporom do katerih v takšni skupnosti potem prihaja.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega J.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 168,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje s sodbo II K 24867/2018 z dne 8. 1. 2020 obdolženega J.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Obdolženemu je po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen šest mesecev zapora ter za drugo tri mesece zapora, nakar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženi oproščen vrnitve in plačila teh stroškov, dolžan pa je plačati morebitne priglašene oškodovankine stroške.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni in obdolženca obtožbe oprosti ali da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik, ki neugotovljenih odločilnih dejstev v pritožbeni obrazložitvi neposredno ni konkretiziral, nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede dokazanosti družinske skupnosti, ki po njegovem v času dejanj ni bila podana. Obdolženi in oškodovanka sta na istem naslovu zgolj prebivala, si občasno kuhala, se ukvarjala z vzrejo zajcev ter opravljala vzdrževalna in druga tekoča dela. Razen tega je sodišče prve stopnje prezrlo oškodovankin prispevek, kot je bil nakazan v izvedenskem mnenju in izpovedbi izvedenca psihiatrične stroke ter bi ga zato moralo podrobneje raziskati. Nasilje enega nad drugim partnerjem še ne pomeni, da je lahko eden kaznovan, ko nasilje v fizični ali psihični obliki izvajata praktično oba in ko se je treba tako imenovanemu „grešnemu kozlu“ nujno izogniti.

5. Obstoj družinske skupnosti je vprašanje dejanske narave, odvisno od vsakokratne presoje vseh okoliščin primera (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 33325/2014 z dne 14. 2. 2019). V danem primeru pritožnik izhaja iz medsebojne navezanosti kot je značilna za zakonsko zvezo ali njej podobno izvenzakonsko oziroma drugo skupnost, medtem ko za družinsko skupnost v smislu obravnavanega kaznivega dejanja zadostuje življenjska skupnost oseb iz 2. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki traja dlje časa (prim. Filipčič K., Novak B., Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika KZ-1, II. knjiga, Ur. list, Ljubljana, 2019, stran 262.) z vsakdanjimi odnosi pri opravljanju gospodinjskih del, obedovanjih, vzdrževanju prostorov ter kljub nesoglasjem in sporom do katerih v takšni skupnosti potem prihaja. Povzeto merilo je bilo po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izpolnjeno, saj sta obdolženi in oškodovanka, čeprav le še formalno mož in žena, po zagovoru in izpovedbi eden za drugega kuhala, skupaj obedovala, oškodovanka je dodatno prala in čistila, po pritožbeni obrazložitvi pa sta se „ukvarjala z vzrejo zajcev ter opravljala vzdrževalna in druga tekoča dela.“ Pomembno je tudi, da za oškodovanko kljub formalni veljavi zakonska zveza ni bila povsem izgubljena, saj je po njeni izpovedbi v takšni zvezi vztrajala, hkrati pa je hotela ohraniti tudi dom in družino. Pomeni, da obdolženi in oškodovanka v obravnavnem obdobju nista živela vsak zase ali eden od drugega izolirano, temveč še zmeraj toliko povezano, da ugotovljena družinska skupnost med njima niti po presoji sodišča druge stopnje ne more biti dvomljiva.

6. Enako velja za po sodišču prve stopnje ugotovljeno oškodovankino spravljanje v podrejen položaj. Ne samo zaradi oškodovankine izpovedbe, ki je v tej zvezi zelo določna, ampak še zaradi izpovedbe prič J.D. in P.K., po katerih je jasno, da je bila oškodovanka v razmerju do obdolženega podrejena in da mu v opisanem obnašanju ni bila kos oz., da mu ni parirala. Raziskovanje oškodovankinega prispevka, nakazanega v izvedenskem mnenju izvedenca psihiatrične stroke je zato, in ker je bila oškodovankina izpovedba posredno potrjena še z izpovedbo priče A.A., nepotrebna. Še zlasti, ker je navedeni prispevek za dogajanje pred 3. 6. 2018 nakazan v smislu posplošene življenjske izkušnje, ker je bila (nenazadnje) oškodovanka tista, ki je bila 3. 6. 2018 lahko telesno poškodovana in ker se je tedaj, zanesljivo ne po lastni volji v spalni srajci zatekla k sosedom.

7. Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, sodišče druge stopnje pa jo je bilo dolžno samo preizkusiti glede na uveljavljani izpodbojni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je bila obdolženemu izrečena zgolj kazenska sankcija opozorilne narave, v kateri sta bili obe določeni kazni odmerjeni po teži dejanj in obdolženčevi krivdi, kakor tudi, da dolžina preizkusne dobe glede na zasledovani cilj izrečene vrste kazenske sankcije ni čezmerna. Odločba o kazenski sankciji je torej pravilna in je v obdolženčevo korist ni bilo spreminjati.

8. Po obrazloženem, in ker sodišče druge stopnje pri preostalem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti je o pritožbi zagovornika obdolženega J.K. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

9. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in številkah 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife. Je posledica pritožbenega neuspeha ter obdolženčevih premoženjskih razmer, kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.