Jedro

Tožnik, na katerem je dokazno breme, se ne more opirati le na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč je lahko uspešen le, če ponudi navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost, ali pa dokaže obstoj drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 22.8.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke in A.A. proti odločbi Upravne enote Maribor z dne 22.7.2004, s katero je bilo odločeno, da se B.B., rojen 7.1.1907 v Mariboru, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve zakona od državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945 ni štel za jugoslovanskega državljana. Tožena stranka je ugotovila, da ni sporno, da je B.B. živel v tujini in da je prvostopni upravni organ na podlagi navedb v zahtevku za denacionalizacijo in izjave predlagatelja pravilno ugotovil, da se je imenovani nahajal v tujini pred 4.12.1948. Kot dokaz nemške narodnosti B.B. je prvostopni upravni organ upošteval njegovo članstvo v Kuturbundu. Podatek, da je bil član te organizacije, izhaja iz arhivskega gradiva Arhiva Republike Slovenije, tožena stranka pa je ocenila, da dokazna vrednost arhivskega gradiva ni sporna. Lastno opredelitev B.B. za nemško narodnost pa je tožena stranka ocenila kot najbolj trden dokaz oziroma dokaz, ki ima največjo težo, saj gre za posameznikovo lastno opredelitev. Glede tretjega pogoja, to je nelojalnega ravnanja, tožena stranka pojasnjuje, da tožeča stranka po njenem mnenju ni uspela dokazati okoliščin, s katerimi bi ovrgla domnevo nelojalnosti, in torej tudi ne izpodbiti domneve nelojalnosti, saj je le oporekala verodostojnosti arhivskega gradiva ter neupoštevanju odločbe zaplembene komisije. Prvostopni organ je tudi obrazložil, da so bili za ugotovitev državljanstva v zakonu določeni posebni organi in da zaplembena komisija ni bila pristojna za ugotavljanje državljanstva.

Sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje državljanstva B.B. (rojenega 7.1.1907 v Mariboru) kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije. Sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da je upravni organ pravilno uporabil materialno pravo za svojo odločitev. Po drugi svetovni vojni je bilo vprašanje državljanstva najprej urejeno z Zakonom o državljanstvu DFJ (ZDrž DFJ, Uradni list DFJ, št. 64/45). Z zakonom o potrditvi in spremembi zakona o državljanstvu DFJ z dne 23.8.1945 je bilo spremenjeno tudi ime zakona v Zakon o državljanstvu FLRJ (ZDrž, Uradni list FLRJ, št. 54/46 z dne 5.7.1946, ki velja od dneva objave - 42. člen), tožeča stranka pa zmotno meni, da gre za napačno uporabo zakona. V ZDrž je bilo v 35. členu določeno, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28.8.1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48 z dne 4.12.1948) pa je uveljavil nov drugi odstavek 35. člena, ki je določal, da se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Novela zakona je po svoji vsebini imela retroaktivni učinek, to je bila odločitev suverene države in odraz tedanje mednarodne situacije. Tudi po mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije je uporaba teh določb z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva dopustna (odločba US, št. U-I-23/93), odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije pa so obvezne (tretji odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču). Pravilna je tudi odločitev oziroma ugotovitev pogoja bivanja v tujini. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da je prvostopni organ svojo odločitev, da je imenovani živel v tujini pred 4.12.1948, oprl na izjavo Dr. G.G. z dne 30.4.1995. Sodišče je poudarilo, da retroaktivni učinek drugega odstavka 35. člena novele ZDrž ne pomeni, da so morali biti vsi trije pogoji iz navedene določbe podani že pred uveljavitvijo ZDrž DFJ, temveč je treba to vprašanje presojati glede na naravo pogojev. Dva izmed njih sta morala biti po naravi stvari podana že med vojno (narodnostna pripadnost in nelojalno ravnanje). Glede tretjega pa zakon tega niti izrecno niti posredno ne določa, kar pomeni, da je pravno učinkoval, če je bil podan ob uveljavitvi novele ZDrž, torej 4.12.1948. Po mnenju sodišča prve stopnje je upravni organ pravilno ugotovil, da je bil imenovani nemške narodnosti, ker to izhaja iz članstva v Kulturbundu, poleg tega pa tožeča stranka za nasprotne trditve ni ponudila nobenih dokazov. Po mnenju sodišča prve stopnje tudi ni nikakršnega dvoma, da se podatki glede članstva v Kulturbundu nanašajo na B.B., rojenega 1907, in ne na njegovega očeta B.B.st., rojenega 31.10.1864 in umrlega 31.8.1925. Tožeča stranka po presoji sodišča prve stopnje tudi ni izkazala obstoja okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale domnevi o nelojalnosti, saj je le oporekala verodostojnosti arhivskega gradiva ter neupoštevanju odločbe zaplembene komisije, ni pa predlagala nikakršnega dokaza o kontinuiranem lojalnem ravnanju imenovanega.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge absolutne bistvene kršitve postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne uporabe dejanskega stanja. Glede napačne uporabe materialnega prava se tožnik v celoti sklicuje na svoja izvajanja v tožbi. V nadaljevanju poda svoje mnenje, da je pričela novela ZDrž veljati dne 4.12.1948 in ni imela povratne veljave in je takšna uporabe tega predpisa v nasprotju s samim zakonom, kakor tudi s takrat veljavno ustavo in pomeni nedopustno diskriminacijo, saj se predpis v današnjih postopkih uporablja (tudi ob upoštevanju tretjega odst. 63. člena Zakona o državljanstvu - ZDen, Uradni list RS, št. 27/91, 56/92, 13/93, 31/93, 24/95, 20/97, 23/97, 65/98, in 76/98) drugače, kot se je uporabljal v času njegove veljave pred 50 leti. Navaja stališča pravnih teoretikov takratnega časa dr. Svetolika Jovanoviča in akademika dr. Iva Krbeka. Konstrukt retroaktivne veljavnosti ZDrž (1948) je očitno napravljen zaradi sprejema ZDen. Da je šlo dejansko za odvzem državljanstva v letu 1948 govori tudi dejstvo, da je večina teh ljudi, za katere se sedaj trdi, da niso pridobili jugoslovanskega državljanstva v letih 1945/1946, vpisanih v krajevne volilne imenike. Po mnenju tožnika je bil kršen 15. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Novela ZDrž iz leta 1948 je prinesla odvzem državljanstva osebam nemške narodnosti in je že v času uveljavitve pomenila kršitev temeljnih človekovih pravic. Splošna deklaracija o človekovih pravicah je po 8. členu Ustave Republike Slovenije postala del pravnega reda Republike Slovenije, zato se novela ZDrž iz leta 1948 tudi sedaj ne bi smela uporabljati, ker pomeni njena uporaba kršitev temeljnih človekovih pravic. Sodišču prve stopnje očita, da se do zatrjevane kršitve človekovih pravic v napadeno sodbi sploh ne opredeli, kar je po mnenju tožnika samo po sebi absolutna bistvena kršitev pravil postopka, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik meni, da je bilo dejansko stanje glede nemške narodnosti B.B. in njegovega članstva v Kulturbundu ugotovljeno zmotno. Temelji na dveh zmotnih ugotovitvah, da je B.B. kot član Kulturbunda podal pristopno izjavo, s katero je izjavil, da se prišteva k nemški narodnosti, in da so bili člani Kulturbunda samo osebe nemške narodnosti. Tožena stranka z navedeno pristopno izjavo ne razpolaga, o njenem obstoju sklepa le na podlagi podatkov, ki sta jih posredovala Pokrajinski arhiv Maribor in Arhiv Republike Slovenije. Kot v tožbi oporeka verodostojnosti arhivskega gradiva. Da bi stranka izjavila, da je domači govorni jezik nemščina, je novota, ki jo v sodbi navaja sodišče. Sodišču prve stopnje tožnik očita, da je tudi v pogledu nelojalnosti napačno ugotovilo dejansko stanje. Dejstvo je, da je B.B. na podlagi prvega odstavka 35. člena ZDrž DFJ z dnem 28.8.1945 pridobil državljanstvo Demokratske federativne Jugoslavije in ker je nesporno na dan 6.4.1941 imel domovinsko pristojnost v občini na območju Slovenije, je s tem dnem na podlagi prvega odstavka 37. člena ZDrž DFJ pridobil tudi državljanstvo federalne enote LR Slovenije in oboje državljanstev do svoje smrti obdržal, saj v nobenem oziru ni bil nelojalen državljan in mu dne 4.12.1948 državljanstvo tudi ni moglo biti odvzeto.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena v letu 2006, ravnati po drugem odstavku 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je po drugem odstavku 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se je gibal tudi preizkus podanih revizijskih razlogov.

V obravnavani upravni zadevi gre za ugotavljanje državljanstva (po tretjem odstavku 63. člena ZDen) kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije in kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen.

Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v prvem odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva, je ureditev ZDrž, ki določa v drugem odstavku 35. člena novele iz leta 1948 oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so kumulativno podani trije pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž je bilo odrečeno državljanstvo FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu Reichu.

Glede na revidentove navedbe je neutemeljen očitek, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker je uporaba novele ZDrž iz leta 1948 imela nedovoljen retroaktivni učinek. Pravilno je ta ugovor zavrnilo že prvostopno sodišče in se je pri tem utemeljeno sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97, v nadaljevanju Odločba Ustavnega sodišča), s katero je to v 41. in naslednjih, zlasti 45. točki odločilo, da je uporaba drugega odstavka 35. člena ZDrž z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva dopustna. Na obrazložitev iz navedene ustavne odločbe se sklicuje tudi revizijsko sodišče v obravnavani zadevi in je na tem mestu zato ne ponavlja.

Neutemeljen je tudi revidentov nadaljnji očitek, da je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ker se v sodbi ni izrecno opredelilo do zatrjevanih kršitev človekovih pravic iz 15. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah z uporabo ZDrž. Upravno sodišče Republike Slovenije se je namreč v izpodbijani sodbi s pravilnim sklicevanjem na Odločbo Ustavnega sodišče Republike Slovenije, v kateri je to ocenilo skladnost predmetne določbe ZDrž z Ustavo Republike Slovenije in mednarodnimi pogodbami ter konvencijami, smiselno opredelilo tudi do teh vprašanj. Zato neizrecna opredelitev do zatrjevanih kršitev po presoji revizijskega sodišča ni vplivala na odločitev v obravnavani zadevi.

Sicer pa tudi revizijsko sodišče meni, da je nepravilno revidentovo mnenje, da so bile z ZDrž iz leta 1948 kršene temeljne človekove pravice, ki izhajajo iz 15. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Ta člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah prepoveduje le samovoljni in ne vsakršen odvzem državljanstva. Za odvzem državljanstva osebam nemške narodnosti je obstajal razlog, in sicer njihova nelojalnost. V obravnavani zadevi je pomemben tudi čas sprejetja navedene deklaracije, ki je bila sprejeta 10.12.1948 ( npr. Andrassy, Međunarodno pravo, 9. izdanje, Zagreb 1987, str. 240). Novela ZDrž je bila uveljavljena 4.12.1948 (3. člen novele ZDrž), torej pred sprejetjem Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Jugoslovanskega zakonodajalca Splošna deklaracija o človekovih pravicah ni zavezovala že zato, ker je bila sprejeta kasneje kot novela ZDrž. Ko je slovenski zakonodajalec sprejel ZDen, pa ZDrž že ni več veljal, čeprav še vedno učinkuje prav v zvezi z denacionalizacijo. Sicer pa je kot že rečeno tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v prej navedeni odločbi izrecno odločilo, da uporaba drugega odstavka 35. člena ZDrž (v besedilu novele ZDrž) ni v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije.

Revident nadalje izpodbija ugotovitev, da je bil B.B. nemške narodnosti in da je bil član Kulturbunda. Tako nacionalna pripadnost kot tudi članstvo v organizaciji so dejstva, tako da je revident z izpodbijanjem ugotovitev o dejstvih izpodbijal ugotovitev dejanskega stanja, to pa ni dovoljen revizijski razlog (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

Revident je tudi menil, da je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede nelojalnega ravnanja kot tretjega pogoja po drugem odstavku 35. člena novele ZDrž. Nelojalnost kot pravno nedoločni pojem je kot takšen del materialnega prava, katerega uporabo pa revizijsko sodišče preizkusi tudi po uradni dolžnosti.

Pri tem revizijsko sodišče poudarja, da je v tretjem odstavku 63. člena ZDen določeno, da pri ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Po stališču iz Odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije vsebuje določba drugega odstavka 35. člena novele ZDrž v povezavi z določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti. Ni pa je dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega (46. do 49. točka navedene ustavne odločbe, zlasti 48. točka). Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik imel možnost predlaganja dejstev in okoliščin, s katerimi bi izpodbil zakonsko domnevo nelojalnosti oziroma dokazoval lojalnost B.B., vendar kot to pravilno izhaja iz izpodbijane sodbe, ni ponudil dokazov o ravnanju imenovanega, ki bi izpričevali njegovo lojalnost, oziroma ni dokazal obstoja drugih okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale domnevi nelojalnosti. Tožnik, na katerem je v obravnavanem primeru dokazno breme, se tudi po presoji revizijskega sodišča ne more opirati le na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, kot je tožniku že pravilno pojasnilo prvostopno sodišče, temveč je lahko uspešen le, če ponudi navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost, ali pa dokaže obstoj drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Tudi po presoji revizijskega sodišča tožniku zato ni uspelo izpodbiti domneve nelojalnosti. Preizkus materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pa je pokazal, da ji ni mogoče ničesar očitati.

Ker zatrjevani dopustni revizijski razlogi in drugi razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v skladu z 92. členom ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in s tem potrdilo izpodbijano sodbo.