Jedro

Proizvodna zmogljivost naprave je pomembna zaradi vplivov, ki jih (lahko) ima na okolje, zato je treba pri tem izhajati iz maksimalne možne proizvodne obremenitve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevek tožeče stranke za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja glede emisij v vode za obratovanje komunalne čistilne naprave MEJA ŠENTILJ. Iz obrazložitve izhaja, da je tožeča stranka dne 29. 9. 2015 vložila vlogo za izdajo navedenega okoljevarstvenega dovoljenja, v vlogi pa navaja, da želi kot upravljavec znižanje nazivne velikosti naprave iz obstoječih 3000 populacijskih enot (PE) na 1000 PE, kar posledično pomeni, da naprava izpolnjuje vse pogoje, da zanjo ni treba pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja.

2. Prvostopni organ je v ugotovitvenem postopku na podlagi dokumentacije, ki jo je predložila tožeča stranka, na podlagi dokumentacije, ki jo je posredoval Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Maribor ter dokumentacije, pridobljene na podlagi obveznosti upravljavca glede poročanja o obratovalnem monitoringu ugotovil, da je bila predmetna komunalna čistilna naprava, zmogljivosti 3000 PE, konstruirana in zgrajena za obratovanje mejnega prehoda Šentilj v letu 1986. Konec devetdesetih let se je prenehal uporabljati en biodisk, ki je bil pred desetimi leti uporabljen za čistilno napravo Ceršak. V predmetni napravi sta še dva biodiska, od katerih se za čiščenje odpadnih voda uporablja samo eden za 1000 PE, drugi biodisk z zmogljivostjo 1000 PE pa se uporablja zaradi kontinuiranega delovanja in zaščite pred propadanjem, trenutno pa ne opravlja funkcije čiščenja odpadne vode. Na podlagi določb točke 8.4 3. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), drugega odstavka 23. člena Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo, 52. točke 4. člena Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode ter na podlagi zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev prvostopni organ ugotavlja, da je zmogljivost obravnavane naprave 2000 PE (glede na to, da je eden od biodiskov odstranjen), saj je to največja možna zmogljivost, s katero lahko naprava deluje, ne glede na to, ali dejansko deluje samo eden ali oba biodiska.

3. Glede na to, da gre za napravo, ki je opredeljena z velikostjo 2000 PE, je prvostopni organ odločil še o vlogi za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja. Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode, ki jo je v skladu s 47. členom te uredbe treba uporabiti v obravnavani zadevi, določa, da je treba za komunalno čistilno napravo zgrajeno pred 22. avgustom 2009, in ki je na ta dan obratovala, zagotoviti, da se njeno obratovanje prilagodi zahtevam iz drugega oziroma tretjega odstavka 10. člena te Uredbe najpozneje do 22. avgusta 2016, če gre za komunalno čistilno napravo, na kateri se čisti komunalna odpadna voda iz aglomeracije s skupno obremenitvijo, enako ali večjo od 2000 PE in se komunalna odpadna voda odvaja v vodotok iz 3. alinee drugega odstavka 10. člena te Uredbe.

4. Prvostopni organ ugotavlja, da iz dokumentacije pridobljene na podlagi obveznosti upravljavca glede poročanja o obratovalnem monitoringu, in sicer poročila o obratovalnem monitoringu za komunalno čistilno napravo Šentilj za leto 2015, ki ga je pripravila tožeča stranka, izhaja, da je na podlagi rezultatov opravljenih meritev z dne 7. 4. 2015, 22. 6. 2015, 7. 7. 2015, 27. 8. 2015, 6. 10. 2015. 2. 11. 2015 in 16. 11. 2015 ugotovljeno, da je presežena mejna vrednost za parameter amonijev dušik pri štirih meritvah in mejna vrednost za parameter BPK5 pri eni meritvi. Naprava tako glede na opravljen obseg meritev po določbi drugega odstavka 11. člena Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo, čezmerno obremenjuje okolje, saj več kakor 20 % izmerjenih vrednosti parametra amonijev dušik presega predpisano mejno vrednost in zato glede na 25. člen Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo prej navedena naprava ne izpolnjuje pogojev za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja glede emisij v vode.

5. Tožeča stranka se je zoper takšno odločitev pritožila, Ministrstvo za okolje in prostor pa je njeno pritožbo zavrnilo. Tudi drugostopni organ se strinja z ugotovitvami prvostopnega organa, da ima predmetna naprava zmogljivost obratovanja 2000 PE in da na podlagi izvedenih meritev v skladu z obratovalnim monitoringom naprave presega mejne vrednosti, kot je zgoraj navedeno, kar pomeni, da naprava čezmerno obremenjuje okolje, zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja iz 25. člena Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo.

6. Glede pritožbenih navedb v zvezi z zmogljivostjo predmetne čistilne naprave pa se drugostopni organ strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa, da znaša zmogljivost predmetne čistilne naprave 2000 PE, upoštevajoč pri tem točko 8.4 3. člena ZVO-1. Ugotovljeno je namreč bilo, da je dejanska zmogljivost čistilne naprave 2000 PE, tega s kolikšno zmogljivostjo naprava dejansko deluje pa pri tem ni mogoče upoštevati. Pri tem drugostopni organ pojasnjuje, da prvostopni organ ni prezrl dejanskega stanja glede zmogljivosti predmetne čistilne naprave, temveč je glede na navedbe tožeče stranke ugotovil, kakšna ta zmogljivost je. Pri tem je tudi pojasnil, zakaj je določil zmogljivost naprave v obsegu 2000 PE.

7. Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi opisuje komunalno čistilno napravo, kjer se odpadna voda v biološki stopnji čiščenja čisti na biodiskih. Diski so med seboj oddaljeni okrog 2 cm in so do polovice potopljeni v vodo. V obratovanju je en biodisk s kapaciteto 1000 PE. Prvotno je bila predmetna čistilna naprava konstruirana in zgrajena za obratovanje največjega mejnega prehoda v bivši državi Jugoslaviji, zato je bila kapaciteta čistilne naprave dimenzionirana za takratne potrebe vojske, policije idr. na 3000 PE. Konec devetdesetih se je en biodisk prenehal uporabljati in je bil uporabljen za čistilno napravo Ceršak. Drugi biodisk se dejansko prav tako ne uporablja in se občasno le v prazno vrti zaradi kontinuiranega delovanja in zaščite pred propadanjem. Dejansko torej čistilna naprava MEJA ŠENTILJ obratuje z enim biodiskom nazivne velikosti 1000 PE.

8. Razen tega tožeča stranka pojasnjuje, da v skladu z veljavno zakonodajo izvaja meritve v skladu s Pravilnikom o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu odpadnih voda in predhodnimi, ugotovljeno preseganje mejnih vrednosti pa je nastalo izključno zaradi nespoštovanja predpisov in sicer 20. člena Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo ter nereagiranja pristojnih inšpekcijskih organov glede vnosa nedovoljenih snovi. Na to je bila lastnica čistilne naprave, to je Občina Šentilj, ki je predmetno čistilno napravo zgradila, tudi opozorjena. Tožeča stranka se sklicuje na točko 8.4 3. člena ZVO-1 in pravi, da ZVO-1 določa več načinov ugotavljanja proizvodne zmogljivosti naprave in ne zgolj projektirane sposobnosti čiščenja komunalne odpadne vode pri največji obremenitvi. Vsaka sprememba v vrsti ali delovanju naprave ali njena razširitev, zaradi katere se proizvodna zmogljivost naprave poveča za prag, kadar je ta predpisan, se šteje za večjo spremembo v obratovanju naprave (8.3 točka 3. člena ZVO-1), veljati pa mora tudi nasprotno kot v obravnavnem primeru dveh nedelujočih biodiskov. Po stališču tožeče stranke to pomeni spremembo v delovanju naprave, česar pa upravna organa nista upoštevala, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno in posledično materialno pravo napačno uporabljeno. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in priglaša stroške upravnega spora.

9. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni upravni spis.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

12. Upravljavec mora pridobiti okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje druge naprave, ki ni določena s predpisom iz četrtega odstavka 68. člena tega zakona, ali za opravljanje dejavnosti, če je s predpisi iz 17., 19. ali 20. člena tega zakona določena obveznost pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja (prvi odstavek 82. člena ZVO-1). V obravnavanem primeru je to na podlagi 17. člena ZVO-1 izdana Uredba o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo, ki v drugem odstavku 22. člena določa, da mora za obratovanje ali vsako večjo spremembo v obratovanju komunalne ali skupne čistilne naprave, ki odvaja odpadno vodo neposredno ali posredno v vode, upravljavec naprave pridobiti okoljevarstveno dovoljenje. 25. člen te uredbe pa določa pogoje, pod katerimi se okoljevarstveno dovoljenje za delovanje takšne naprave izda.

13. Tožeča stranka v tožbi oporeka ugotovitvi upravnih organov, da ima komunalna čistilna naprava MEJA ŠENTILJ proizvodno zmogljivost 2000 PE. Proizvodno zmogljivost naprave določa točka 8.4 3. člena ZVO-1, ki pravi, da je proizvodna zmogljivost naprave največja možna količina vhodnih ali izhodnih snovi, kot so surovine, pomožna sredstva, izdelki ali polizdelki, ki v 24 urah na dan vstopajo v napravo ali izstopajo iz nje, če je ta zmožna obratovati na ta način. Lahko je opredeljena tudi posredno, in sicer s parametri, kot so prostornina, površina ali dimenzija naprave ali njenih delov, uporabljena moč ali energija, število mest ali osebkov v objektih za rejo živali in podobno. Navedena določilo je splošno in je namenjeno ugotavljanju proizvodnih zmogljivosti različnih naprav. Zato vsebuje več parametrov, ki naj omogočijo določitev zmogljivosti. Kot primarni je določena največja možna količina vhodnih ali izhodnih snovi, razen tega je lahko določena tudi posredno s parametri določenimi v drugem odstavku točke 8.4 3. člena ZVO-1, to je kadar na podlagi primarnih parametrov velikosti naprave ni mogoče določiti. Po presoji sodišča sta upravna organa pravilno upoštevala, da ima naprava dva biodiska, vsak z zmogljivostjo 1000 PE, kar pomeni, da ima naprava kot celota zmogljivost 2000 PE, saj je to največja možna količina, ki jo lahko obdela. Takšen zaključek pa izhaja tudi iz 52. točke 4. člena Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode, po katerem je zmogljivost komunalne čistilne naprave projektirana sposobnost čiščenja komunalne odpadne vode pri največji obremenitvi komunalne čistilne naprave in se izraža v PE. Največja projektirana obremenitev te čistilne naprave (glede na to, da ima dva biodiska) pa je 2000 PE. Na ta zaključek tožbene navedbe, da zaradi dejanskih potreb naprava deluje samo z obremenitvijo 1000 PE, ne vplivajo. Proizvodna zmogljivost je pomembna zaradi vplivov, ki jih (lahko) ima na okolje, zato je treba pri tem izhajati iz maksimalne možne proizvodne obremenitve. Ta pa je v obravnavanem primeru 2000 PE. Sklicevanje tožeče stranke na določbe ZVO-1, ki se nanašajo na spremembe v obratovanju naprave, je po obrazloženem neutemeljeno.

14. 25. člen Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo določa pogoje, pod katerimi se okoljevarstveno dovoljenje za delovanje takšne naprave izda. Naprava mora zagotavljati obratovanje in odvajanje odpadnih voda v skladu s to Uredbo, upravljavec naprave mora izvajati predpisane ukrepe za zmanjševanje emisije snovi in toplote ter ravnanje z odpadnimi vodami, naprava pa mora pri odvajanju odpadnih voda zagotavljati, da ne povzroča čezmerne obremenitve okolja (1., 2. in 3. alinea prvega odstavka 25. člena Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo).

15. Ugotavljanje čezmerne obremenitve za komunalne čistilne naprave opredeljuje drugi odstavek 11. člena Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo, ki pravi, da čistilna naprava čezmerno obremenjuje okolje, če od celotnega števila zaporednih meritev določenega s predpisom o obratovalnem monitoringu odpadnih voda: - več kakor 20 % izmerjenih vrednosti kateregakoli parametra onesnaženosti, za katere je v predpisih, ki urejajo emisijo snovi pri odvajanju odpadnih voda iz komunalnih čistilnih naprav, določena mejna vrednost emisije snovi presega predpisano mejno vrednost tega parametra ali ena od izmerjenih vrednosti kateregakoli od teh parametrov za več kakor 100 % presega to mejno vrednost ali - več kakor 20 % izmerjenih vrednosti kateregakoli parametra onesnaženosti, ki ni parameter iz prejšnje alinee, presega predpisano mejno vrednost tega parametra ali ena od izmerjenih vrednosti kateregakoli od teh parametrov za več kakor 50 % presega to mejno vrednost. 16. Dejstvo, da iz poročila o obratovalnem monitoringu izhaja, da je bila od celotnega števila opravljenih meritev, pri štirih meritvah presežena mejna vrednost za parameter amonijev dušik in pri eni meritvi mejna vrednost za parameter BPK5 med strankama ni sporno. Trditev tožeče stranke pa je, da je za to odgovorna lastnica čistilne naprave Občina Šentilj, katero je na to večkrat opozorila.

17. Glede tega sodišče ugotavlja, da razlog, zaradi katerega prihaja do dovoljenih prekoračitev mejnih vrednosti, ne vpliva na odločitev. Za odločitev je namreč bistvena ugotovitev, da obravnavana komunalna čistilna naprava presega mejne vrednosti določene v drugem odstavku 11. člena Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo in torej čezmerno obremenjuje okolje, zato je prvostopni organ na podlagi tretje alinee prvega odstavka 25. člena Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo vlogo tožeče stranke pravilno zavrnil. 18. Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

19. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je o stroških v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.