Jedro

Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe verjetnost obstoja terjatve izkazoval z dejstvom, da je bila predhodna premestitev z delovnega mesta direktor urada A. na drugo delovno mesto policijski svetnik v Policiji, Služba generalnega direktorja Policije nezakonita, oziroma z dejstvom, da s položaja direktor urada A. ni bil zakonito razrešen. Dejstvo, da je bil z odločbo z dne 13. 10. 2020 postopek javnega natečaja za direktorja urada A. obnovljen in da je bila v tem okviru odločba o njegovem imenovanju odpravljena, je ocenil kot dejstvo, ki na presojo verjetnosti obstoja terjatve ne vpliva. Sodišče prve stopnje je pravilno zavzelo drugačno stališče, pri čemer ne gre za vprašanje vezanosti sodišča na (pravnomočno) upravno odločbo (vprašanje, ali lahko sodišče o tožnikovem položaju odloči drugače kot upravni organ), ampak za vprašanje, ali je tožnikova terjatev, če v času odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe ni imenovan na položaj direktorja urada A., verjetno izkazana. Odgovor na to vprašanje je negativen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se v zavarovanje nedenarne terjatve tožnika do toženke za reintegracijo na delovno mesto direktor urada A. in za priznanje vseh pravic na tem delovnem mestu od 21. 12. 2020 toženki prepove po določbah Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) na podlagi notranje seznanitve, ki je razvidna iz dopisa št. ... z dne 28. 1. 2022, ali katerekoli kasnejše notranje seznanitve kogarkoli razen tožnika za nedoločen čas premestiti na delovno mesto direktor urada A. v Policiji, Generalna policijska uprava, Uprava kriminalistične policije; da se začasna odredba izda za čas 60 dni po pravnomočni rešitvi tega delovnega spora I Pd 90/2021 pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani; da ugovor ne zadrži izvršitve začasne odredbe. Odločitev o stroških postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe je pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je treba upoštevati stališče pravne teorije (V. Rijavec, Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga, str. 132 in 133) in sodne prakse (odločbe VS RS II Ips 315/2005, II Ips 662/2009, II Ips 294/2010), da je sodišče vezano le na pravnomočno upravno odločbo. Pravnomočnost sanira morebitne procesne in vsebinske nepravilnosti, ne pa nezakonitosti v primeru nejasnega izreka odločbe ali odločbe, ki je sama s seboj v nasprotju. Takšna odločba je kot nična neupoštevna, kar velja tudi za odločbo št. ... z dne 13. 10. 2020. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je nanjo vezano. Zavzelo je zmotno stališče, da tožnik nima neomejene pravice do vrnitve na delovno mesto direktor urada A. v posledici nezakonite premestitve. Tožnik je bil s položaja direktorja urada A. nezakonito razrešen. Šteje se, da še vedno zaseda ta položaj, kar pa pomeni, da so vse premestitve na druga delovna mesta nezakonite. Z izdajo začasne odredbe bi se njegov položaj zavaroval. V nasprotnem primeru bo uveljavitev terjatve onemogočena. Sodno varstvo ne bo doseglo svojega namena. Z izdajo začasne odredbe toženki sploh ne bi nastale neugodne posledice. Drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje je zmotna, pa tudi neobrazložena. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni, tako da izda predlagano začasno odredbo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Prvi pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, kot jo je predlagal tožnik, je določen v prvem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.). Upnik mora izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Sodišče prve stopnje je tudi v delu, v katerem je presojalo nadaljnje pogoje za izdajo začasne odredbe, določene v drugem odstavku 272. člena ZIZ, razlogovalo o neobstoju neomejene pravice tožnika do vrnitve na delovno mesto direktor urada A. v primeru nezakonite premestitve (točka 14 obrazložitve). Navedeno razlogovanje se nanaša na pogoj obstoja terjatve, ne na oteženo ali onemogočeno uveljavitev terjatve oziroma neugodne posledice, ki bi z izdajo neutemeljene začasne odredbe nastale upniku, v primerjavi s tistimi, ki nastanejo dolžniku.

7. Za presojo, ali tožnikova terjatev iz naslova vrnitve na delovno mesto direktor urada A. in priznanje vseh pravic na tem delovnem mestu, verjetno obstoji, je bistveno vprašanje, ali ima tožnik položaj direktorja urada A. 49. člen Zakona o organizaciji in delu v Policiji (ZODPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 in nadalj.), ki je bil črtan z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol-G; Ur. l. RS, št. 172/2021), je določal, da direktorja urada A. imenuje in razrešuje generalni direktor policije, pri čemer se za postopek uporabljajo določbe zakona, ki ureja sistem javnih uslužbencev, torej ZJU o imenovanju in razrešitvi direktorja organa v sestavi.

8. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe verjetnost obstoja terjatve izkazoval z dejstvom, da je bila predhodna premestitev z delovnega mesta direktor urada A. na drugo delovno mesto policijski svetnik v Policiji, Služba generalnega direktorja Policije nezakonita (sodba in sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 828/2020 v zvezi s sodbo in sklepom VDSS Pdp 557/2021), oziroma dejstvom, da s položaja direktor urada A. ni bil zakonito razrešen. Dejstvo, da je bil z odločbo št. ... z dne 13. 10. 2020 postopek javnega natečaja za direktorja urada A. obnovljen in da je bila v tem okviru odločba o njegovem imenovanju odpravljena, je ocenil kot dejstvo, ki na presojo verjetnosti obstoja terjatve ne vpliva.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zavzelo drugačno stališče, pri čemer ne gre za vprašanje vezanosti sodišča na (pravnomočno) upravno odločbo (vprašanje, ali lahko sodišče o tožnikovem položaju odloči drugače kot upravni organ), ampak za vprašanje, ali je tožnikova terjatev, če v času odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe ni imenovan na položaj direktorja urada A., verjetno izkazana. Odgovor na to vprašanje je negativen.

10. Druge pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločbo št. ... z dne 13. 10. 2020, so kot pritožbene novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP), pa tudi neutemeljene. Odločba nima takšnih nejasnosti in nasprotij, da bi šlo za neobstoječo (nično) odločbo. Sodna praksa, ki jo izpostavlja, se ne nanaša na primerljiva dejanska in pravna vprašanja; v sklepu VS RS II Ips 315/2005 je šlo za vprašanje sodne pristojnosti, v sodbah II Ips 662/2009 in II Ips 294/2010 pa za vprašanje vezanosti sodišča na pravnomočno odločbo o nacionalizaciji oziroma odločbo Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje.

11. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena, in na neobstoj neugodnih posledic, ki bi z izdajo začasne odredbe nastale toženki, torej na izpolnjevanje enega od pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, so za odločitev ob neizkazanem obstoju terjatve nebistvene in se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspel (154. člen ZPP), toženka pa sama stroške odgovora na pritožbo na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP (priznanje za pravdo potrebnih stroškov).