Jedro

Poseben pravni pouk glede ekskulpacije lastnika vozila ne izhaja iz določb ZP-1, niti iz pravice do izjave.

Storilec ne more ovreči domneve iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP zgolj z zatrjevanjem razbremenilnih dejstev, temveč mora za svoje trditve predlagati (predložiti) dokaz. Dokazni predlog mora biti nedvoumen, jasen, opredeljen in substanciran.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Medobčinska inšpekcija, redarstvo in varstvo okolja, je storilki izdala plačilni nalog opr. št. Pn 22404-1303/2014 z dne 14. 3. 2014 zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in ji izreklo globo v višini 250,00 EUR in stransko sankcijo 3 kazenske točke. Okrajno sodišče v Celju je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani plačilni nalog.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju vlaga vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, da Vrhovno sodišče zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena v zvezi z 29. členom Ustave RS zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da je iz plačilnega naloga razvidno, da kršiteljici poleg pouka o pravici do pravnega sredstva, ni bil dan tudi pouk o možnosti, da za prekršek kot lastnica avtomobila ne bo odgovarjala le, če dokaže, da prekrška ni storila. Ob upoštevanju te okoliščine in vsebine zahteve za sodno varstvo, v kateri je kršiteljica zanikala storitev prekrška in konkretno navedla, kdo uporablja njen avtomobil, dejstvo, da ni navedla naslova obeh zatrjevanih uporabnikov avtomobila, ne pomeni, da ni šlo za dokazni predlog za njuno zaslišanje. Sodišče bi moralo dokaz z zaslišanjem storilkinega očeta in brata izvesti in nato v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali je izkazan razumen dvom glede domnevanega dejstva. Ker sodišče tega ni storilo, kršiteljici ni zagotovilo izvajanja dokazov v njeno korist, je bila kršena njena pravica do obrambe.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) poslalo storilcu. Odgovor je podal zagovornik kršiteljice, ki navaja, da v celoti soglaša z navedbami vrhovne državne tožilke v zahtevi za varstvo zakonitosti in se pridružuje nosilnemu stališču tožilke, da je kršiteljica v svoji zahtevi za sodno varstvo kot laična stranka dovolj določno podala dokazni predlog v zvezi z zatrjevanjem, da kritičnega dne ni vozila svojega osebnega vozila, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz z zaslišanjem njenega očeta in brata, nato pa v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali je izkazan razumen razlog glede domnevanega dejstva, da je lastnica avtomobila tudi storilka prekrška.

B.

4. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je dne 9. 3. 2014 bil storjen prekršek po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP z vozilom Citroen Xsara, reg. št. CE ... Lastnik vozila je S. K. Dne 14. 3. 2014 je Medobčinska inšpekcija, redarstvo in varstvo okolja izdalo plačilni nalog. Storilka je v zahtevi za sodno varstvo, ki jo je posredovala dne 17. 3. 2014, navedla, da tistega dne ni vozila tega avta in je bila doma, da pa avta sploh ne uporablja, saj ga je dala v uporabo bratu (D. M.) in očetu (V. M.). Okrajno sodišče je zahtevo za sodno varstvo s sodbo opr. št. ZSV 521/2014-0305, z dne 27. 1. 2015, zavrnilo kot neutemeljeno. Ocenilo je, da storilka ni podala dokaznega predloga oziroma ni zadostila dokaznemu standardu.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi bila opravljana meritev hitrosti s tehničnimi sredstvi. Po določbi prvega odstavka 8. člena ZPrCP se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 te določbe ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, ampak lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga predložitev razbremenilnih dokazov. Vrhovno sodišče je v več sodbah že sprejelo stališče, da storilec ne more ovreči domneve iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP zgolj z zatrjevanjem razbremenilnih dejstev, temveč mora, če želi pri sodišču vzbuditi dvom glede domnevanega dejstva, za svoje trditve predlagati (predložiti) dokaz(1). Po presoji Vrhovnega sodišča storilka v obravnavani zadevi tega ni storila. Vrhovno sodišče je že v več zadevah sprejelo stališče, da mora biti dokazni predlog nedvoumen, jasen, opredeljen in substanciran(2). Zgolj trditev, da je avto dan v uporabo družini in ga uporabljata oče in brat in da storilka navedenega dne ni vozila vozila, nikakor ni mogoče šteti kot jasen in nedvoumen dokazni predlog, temveč le kot obliko izpovedbe storilke.

6. Ni pravilna trditev vrhovne državne tožilke v zahtevi za varstvo zakonitosti o kršitvi drugega odstavka 155. člena ZP-1, ker da je potreben poseben pravni pouk glede ekskulpacije lastnika vozila, saj slednje ne izhaja iz določb ZP-1, niti iz pravice do izjave. Okrajno sodišče je zato v izpodbijani sodbi pravilno zaključilo, da storilka s podajo zgoraj navedenih trditev v zahtevi za sodno varstvo ni predlagala izvedbe nobenega dokaza oziroma ni zadostila dokaznemu standardu.

7. Po ugotovitvi, da uveljavljana kršitev 29. člena Ustave RS ni podana (prvi odstavek 424. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1), je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

(1) Glej sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 72/2014 z dne 21. 10. 2014, sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 78/2013 z dne 9. 7. 2013. (2) Glej sodba Vrhovnega sodišča RS, IV Ips 107/2013 z dne 28. 11. 2013, sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 90/2008 z dne 28. 10. 2008.