Jedro

Šele po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, ki je zaradi neprikrajšanega nujnega deleža tožbeni zahtevek zavrnila, je tožeča stranka v pritožbenem postopku začela svoj tožbeni zahtevek utemeljevati tudi z vsebino darilne pogodbe z dne 16.2.1976. Tako ravnanje tožeče stranke pa je, kot je pravilno ugotovilo tudi pritožbeno sodišče, v nasprotju z določbami ZPP/77, saj predstavlja nedovoljeno spremembo tožbe (190. in 191. člen ZPP/99).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek (primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala zaradi kritja nujnega deleža razveljavitev darila, je bil pravnomočno zavrnjen že z delno sodbo Temeljnega sodišča v Murski Soboti, enote v Ljutomeru opr. št. P 2/85 z dne 16.5.1985, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. Cp 1112/85 z dne 10.10.1986 in sodbo Vrhovnega sodišča SR Slovenije opr. št. II Ips 15/97 z dne 10.4.1987), s katerim je tožeča stranka zahtevala, da mora tožena stranka iz naslova nujnega deleža vsakemu od tožnikov plačati po 500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz darilne pogodbe z dne 16.2.1996 (prav bi bilo 16.2.1976). V tej darilni pogodbi je dedni odpravek izrecno določen. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je v nasprotju z vsebino darilne pogodbe. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Dedni odpravek, ki je v darilni pogodbi ovrednoten s 15.000 tedanjih dinarjev, znaša valoriziran na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje 300.000 SIT. Vsaj do te višine bi zato moralo biti tožbenemu zahtevku ugodeno. Da zapustnik lahko odredi izplačilo dednega odpravka v denarju, pa določa 27. člen Zakona o dedovanju. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP/77, nasprotna stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (ZPP/99) pri odločanju v tej pravdni zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77).

Po uradni dolžnosti upoštevane (386. člen ZPP/77) bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve se upoštevajo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Tožeča stranka zatrjuje, da je zaradi neupoštevanja darilne pogodbe z dne 16.2.1976 podana bistvena kršitev postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, iz istega razloga (in dodatno še neupoštevanja določbe 27. člena Zakona o dedovanju - ZD), pa naj bi bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo.

Revizijske trditve o bistvenih kršitvah postopka in zmotni uporabi materialnega prava niso utemeljene.

V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP/77). Kakšen tožbeni zahtevek se v pravdnem postopku uveljavi in proti komu se naperi, odloča tožnik, ki mora v tožbi navesti tudi dejstva, na katera opira zahtevek in ponuditi dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (186. člen ZPP/77).

V obravnavani pravdni zadevi, ki se je začela že leta 1985, je tožeča stranka ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje izrečno izjavljala, da s tožbenim zahtevkom ne vtožuje obveznosti, ki jo ima tožena stranka na podlagi darilne pogodbe z dne 16.2.1976. Med dolgotrajnim postopkom pred sodiščem prve stopnje je tožena stranka tožeči stranki izpolnitev obveznosti iz darilne pogodbe z dne 16.2.1976 celo ponujala, čeprav pogodbena obveznost sploh še ni zapadla, vendar pa je tožeča stranka izpolnitev te obveznosti pogojevala tudi z izpolnitvijo obveznosti, ki se je vtoževala s tožbenim zahtevkom, kateremu pa je tožena stranka v celoti nasprotovala. Zaradi nesprejema obveznosti iz darilne pogodbe (ki med strankama ni bila sporna) in vztrajanja tožeče pri dodatni obveznosti toženih strank, ki se je zahtevala s tožbenim zahtevkom, je bil na zahtevo tožeče stranke izveden dolgotrajen in obsežen dokazni postopek, ki pa je pripeljal do ugotovitev, da nujni delež tožečih strank sploh ni bil prikrajšan. Šele po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, ki je zaradi neprikrajšanega nujnega deleža tožbeni zahtevek zavrnila, je tožeča stranka v pritožbenem postopku začela svoj tožbeni zahtevek utemeljevati tudi z vsebino darilne pogodbe z dne 16.2.1976 (pri čemer je v pritožbi prvostopnemu sodišču na zelo nekorekten način celo očitala, da je bilo celotno dokazovanje z izvedenci, pri katerih je vztrajala prav tožeča stranka, povsem odveč in da je sodišče z izvedbo teh dokazov le po nepotrebnem zavlačevalo s postopkom). Tako ravnanje tožeče stranke pa je, kot je pravilno ugotovilo tudi pritožbeno sodišče, v nasprotju z določbami ZPP/77, saj predstavlja nedovoljeno spremembo tožbe (190. in 191. člen ZPP/77).

Neupoštevanje pritožbenih trditev o obstoju darilne pogodbe z dne 16.2.1976 in (med strankama ves čas postopka nesporne) obveznosti toženih strank iz te pogodbe, ki so predstavljale v pritožbenem postopku nedovoljeno spremembo tožbe, zato ne predstavlja niti v reviziji izrečno zatrjevane bistvene kršitve postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, niti zmotne uporabe 27. člena ZD.

Odločitve o pravnomočni zavrnitvi s tožbo postavljenega tožbenega zahtevka pa tožeča stranka z revizijo sploh ne izpodbija. Zato je revizijsko sodišče pravilnost te odločitve preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP/77) in pri tem ugotovilo, da je ta odločitev, ob upoštevanju ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, da nujni delež tožečih strank sploh ni bil prikrajšan, materialnopravno pravilna.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija tožeče stranke ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP/77).