Jedro

Obravnavana vozila, ki so registrirana na toženko, dejansko pa predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank, je do izteka njihovega prometnega dovoljenja za vožnje uporabljal tožnik. Toženka ga je vsako leto pooblastila, da je lahko sam podaljšal registracijo navedenih vozil, po začetku postopka razveze pa mu je pooblastilo preklicala in pristojni UE izrecno prepovedala podaljšanje njihove registracije. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je s tem neposredno posegla v njegovo dejansko oblast nad vozili, zaradi česar jih ni mogel več uporabljati v javnem prometu, saj je motilno vsako dejanje, ki spreminja dotedanji način izvrševanja posesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (I., II. in V. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) naložilo vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja nad motornimi vozili Renault Clio, št. šasije ..., z reg. št. ..., Audi A8. št. šasije ... z reg. št. ... in Renault Trafic, št. šasije ... z reg. št. ... tako, da v roku dveh dni od pravnomočnosti sklepa prekliče svojo izjavo pri Upravni enoti S. (v nadaljevanju: UE) glede prepovedi registracije navedenih vozil in tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) omogoči njihovo uporabo v cestnem prometu in mu izda soglasje za podaljšanje prometnega dovoljenja, ter ji hkrati prepovedalo tožnika v bodoče motiti v posesti navedenih vozil tako, da bi prepovedala podaljšanje njihovega prometnega dovoljenja. Hkrati je zavrnilo tožnikova predloga za izdajo začasne odredbe in toženki naložilo plačilo njegovih stroškov postopka v višini 169,93 EUR.

2. Zoper ugodilni del sklepa in zoper stroškovno odločitev se po pooblaščenki pravočasno pritožuje toženka. Sodišče nepravilno enači pojme "dejanska oblast vozila" in "uporaba v javnem prometu na podlagi veljavnega prometnega dovoljenja". Medtem, ko prva kategorija temelji na posesti, temelji druga na ugotovljeni pravici do uporabe, namen posestnega varstva pa ni varovanje pravice do uporabe, ampak posesti, ki v tem primeru ni bila motena. Tožnik ima namreč vozila v svoji dejanski oblasti tako, da z njimi fizično razpolaga oz. jih uporablja, to, da jih ne more uporabljati v javnem prometu, pa ne predstavlja motenja. Sodišče mu je posestno varstvo nudilo iz naslova ugotovljene pravice do uporabe in ne iz naslova tega, da bi bila njegova posest vozil motena - kar nikoli ni bila. Pravno zmotno je tudi stališče, da je z izrecno prepovedjo UE neposredno posegla v posest oz. dejansko oblast tožnika nad vozilom, zaradi česar jih po izteku veljavne registracije v letu 2017 ni mogel več uporabljati v javnem prometu. Obrazložitev, da je zlorabila formalno lastništvo spornih vozil, ki so sicer njuna skupna last, na način, da je prepovedala podaljšanje prometnih dovoljenj, ne vzdrži kritične presoje, to pa tudi sicer ni obrazloženo in ni mogoče preizkusiti. Pavšalna in arbitrarna je tudi obrazložitev, da je očitno zaradi zamer v zvezi z razveznim postopkom prepovedala podaljšanje prometnih dovoljenj, saj sodišče ne pojasni, na čem temelji takšna ugotovitev in v zvezi s tem tudi ni izvajalo nobenih dokazov, zlasti ne z zaslišanjem strank, zato gre za enostranski in neresničen zaključek. S sklepom o začasni odredbi v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Kopru P 352/2016 je sodišče tožniku prepovedalo razpolagati s predmetnimi vozili, jih odtujiti in obremeniti, ker je presodilo, da obstaja konkretna nevarnost, da bo to storil, enako pa bi tudi v obravnavani zadevi sodišče moralo presojati tudi okoliščine podaljšanja prometnega dovoljenja, saj s tem, ko vozila, ki predstavljajo njuno skupno premoženje in so predmet pravdnega postopka, uporablja, zmanjšuje njihovo vrednost in ji neposredno povzroča škodo.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo le-tej nasprotuje, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je obravnavana vozila, ki so registrirana na toženko, dejansko pa predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank, do izteka njihovega prometnega dovoljenja februarja in marca 2017 uporabljal tožnik, in sicer za vožnje v svoje zasebne namene in za potrebe svoje samostojne podjetniške dejavnosti. Toženka je tožnika vsako leto pooblastila, da je lahko sam podaljšal registracijo navedenih vozil, v letu 2017 pa mu je pooblastilo preklicala in pristojni UE izrecno prepovedala podaljšanje njihove registracije. Stranki, ki sta v postopku razveze zakonske zveze, skupnega premoženja še nista razdelili.

6. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, saj je zaključilo, da je tožnik do izteka veljavnosti prometnih dovoljenj za obravnavana vozila imel le-ta v dejanski posesti tako, da jih je uporabljal za vožnje v javnem prometu na podlagi izdanih prometnih dovoljenj, katerih podaljšanje je do tedaj vsakoletno dovolila toženka kot formalna lastnica vozil in da je toženka z zgoraj opisanim dejanjem neposredno posegla v to dejansko oblast, zaradi česar tožnik vozil po izteku registracije v letu 2017 ni več mogel uporabljati v javnem prometu. Pritožbeno sodišče s tem zaključkom soglaša, pri čemer glede na pritožbene navedbe le še poudarja, da je motilno vsako dejanje, ki spreminja dotedanji način izvrševanja posesti, v obravnavanem primeru pa je tožnik posest izvrševal tako, da je z vozili vozil v javnem prometu in ne tako, da jih je imel parkirana. Drži zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka s svojim dejanjem tožniku onemogočila uporabo vozil v javnem prometu in s tem posegla v oz. motila njegovo posest.1 S pritožbeno trditvijo, da mu vozil ni odvzela oz. jih odpeljala in da torej ne gre za motilno dejanje, zato ne more uspeti.

7. Uspeti ne more niti s sklicevanjem na začasno odredbo, izdano v pravdi P 352/2016, ki med strankama poteka zaradi delitve skupnega premoženja, in sicer že zato ne, ker se prepoved odtujitve in obremenitve, ki je bila z začasno odredbo izrečena tožniku2, nanaša na druga, ne pa na obravnavana vozila.

8. Glede na neutemeljenost pritožbe in ker izpodbijani sklep nima niti pomanjkljivosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v povezavi s 366. členom in 424. členom ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v povezavi s 424. členom ZPP).

9. Ker toženka s pritožbo ni uspela, tožnik pa z navedbami v odgovoru nanjo ni v ničemer prispeval k njeni rešitvi in zato ne gre za stroške, ki bi bili potrebni za pravdo, je pritožbeno sodišče odločilo, da sta dolžna kriti sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v povezavi s 154., 155. in 424. členom ZPP).

1 Razlog, zakaj je to storila in dejstvo, ali je pri tem zlorabila svoje formalno lastništvo ali ne, ni pomembno, zato razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s tem in pritožbeni očitki, ki z le-temi polemizirajo, niso odločilni in jih pritožbeno sodišče zato ne bo vsebinsko obravnavalo (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). 2 Kot je razvidno iz sklepa P 352/2016 z dne mu ob tem ni bila izrečena tudi prepoved uporabe, kot zmotno trdi pritožba.