Jedro

Pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov, ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji zavrnila kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. V obrazložitvi je navedla, da je tožnik dne 30. 4. 2004 podal prošnjo za azil, v kateri je navedel, da je matično državo zapustil zaradi zaposlitve. V matični državi ni bil zaposlen, družino sta preživljala starejša brata, nekaj denarja pa so jim pošiljali sorodniki. Pred enim letom je dobil delovno vizo za 9 mesecev in je delal v A pri nekem zasebnem podjetju. Dne 24. 4. 2004 so ga prijeli policisti, ker je v Sloveniji bival nezakonito, saj mu je delovna viza potekla. Odpeljan je bil v Center za tujce v B, kjer je zaprosil za azil. Na vprašanje uradne osebe, ali je bil v matični državi kdaj preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali podobno, je odgovoril, da ne. Želi ostati v Sloveniji in se poročiti z dekletom, ki je slovenska državljanka. Tožena stranka se sklicuje na 1. in 2. alineo 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/00, 124/00, 67/01 in 98/03, v nadaljevanju ZAzil), ki omogoča pristojnemu organu, da takoj odloči o stvari in prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju, če se postopek zlorablja, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov, ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Navaja, da je preučila tudi prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v primerih domnevnih kršitev 3. člena EKČP v povezavi s slabo ekonomsko situacijo. Evropsko sodišče za človekove pravice je obravnavalo različne primere (npr. Francine Van Volshem v. Belgium, št. primera 1641/89 in Anna Pančenko v. Latvija, št. primera 4077/98), v katerih so predlagatelji skušali dokazati kršitev 3. člena EKČP. Sodišče je v vseh primerih razsodilo, da težke socialne okoliščine in slaba ekonomska situacija nista razlog za kršitev 3. člena EKČP, saj s tem ni dosežena minimalna stopnja dejanj, ki jih Evropsko sodišče označuje in definira kot dejanja mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja in kaznovanja. Tudi Resolucija o očitno neutemeljenih prošnjah za azil (London, 30. 11. in 1. 12. 1992) v 1. a členu (v povezavi s 6. členom) določa, da je prošnja za azil očitno neutemeljena, če je jasno, da prosilec ne izpolnjuje kriterijev, določenih v Ženevski konvenciji in njenem protokolu, v smislu, da prosilcu ne grozi strah pred preganjanjem, ki temelji na njegovi rasni, verski, narodnostni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi njegovega političnega prepričanja. Tožnik pa je v prošnji navedel, da je prišel iz ekonomskih razlogov, zaradi iskanja zaposlitve in boljših življenjskih možnosti. V obravnavanem primeru je očitno, da je tožnik zapustil matično državo zaradi iskanja zaposlitve, saj je prišel v Slovenijo legalno, z delovno vizo in je delal v gradbeništvu. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov, ter da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje, kar je razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v skladu z 2. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil. Poleg navedenega tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni zaprosil za azil leta 2003, takrat, ko je dejansko prišel v Slovenijo, ampak skoraj leto dni po tem, ko se je nahajal v Centru za tujce, katerega primarna naloga je odstranjevanje tujcev. Tožena stranka meni, da je tožnik prošnjo za azil podal z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev, kar pa se v skladu s 5. alineo 36. člena ZAzil šteje za zavajanje oziroma zlorabo postopka.

Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe določb materialnega prava in bistvenih kršitev določb procesnega prava. Navaja, da prihaja iz C, ZRJ, v Slovenijo pa je pribežal zaradi strahu pred preganjanjem. Tožena stranka nepravilno veže priznanje zaščite na preganjanje in ne sledi dikciji zakona, po kateri mora prosilec izkazati utemeljen strah pred preganjanjem, in ne da je bil preganjanju že izpostavljen. Glede na trenutno zaostreno situacijo v izvorni državi tožnika, njegova vrnitev ni primerna, tožena stranka pa se neupravičeno sklicuje na razloge in razmere ob zapustitvi matične države, in ne na okoliščine, kakršnim bi bil tožnik izpostavljen ob vrnitvi. Tožena stranka se neupravičeno in v nasprotju z načelom materialne resnice ne spušča v ugotavljanje okoliščin, v katere vrača tožnika, okoliščine pa so trenutno take, da bi vrnitev tožnika resno ogrozila njegovo osebno varnost in bi predstavljala nečloveško, ponižujoče ravnanje. Tožnik je za azil zaprosil naknadno, ko so se razmere na C ponovno začele zaostrovati, zaradi česar je nelogična trditev tožene stranke, da tožnik zlorablja postopek, ker ni za azil zaprosil takoj po prihodu v Slovenijo, pač pa šele aprila 2004. Takrat je namreč prišlo na C do hudih nemirov in tožnik je tudi zato zaprosil za zaščito. Zaposlitve nima, zato je navajanje, da ostaja v Sloveniji iz ekonomskih interesov, neutemeljeno. Če pa bi želel ostati zaradi sklenitve zakonske zveze s Slovenko, bi se poročil in si uredil status iz tega naslova, vendar pa je zaprosil za azil, ker vrnitev v dane razmere ni varna, torej iz varnostnih razlogov. Tožena stranka bi morala v postopku ugotoviti, kaj bi za tožnika pomenila vrnitev v danem trenutku in kakšne so razmere v matični državi, pri tem pa bi morala z gotovostjo ugotoviti, da tožniku ne grozi nevarnost preganjanja in da ne potrebuje zaščite. Okoliščine, v katerih potekajo množične kršitve človekovih pravic, obračunavanja, likvidacije, vsekakor niso takšne, da bi omogočale varno vrnitev. Tožena stranka bi morala presojati prošnjo glede na celoto razlogov, ki onemogočajo vrnitev, ne pa, da je svojo odločitev o očitni neutemeljenosti oprla na razlog, ki sploh ne more biti razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. Tožnik se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. Up 286/2002-2, ki določa, da mora pristojni organ tudi v primeru zavrnitve prošnje za azil po določbi 2. odstavka 35. člena ZAzil utemeljiti, da prosilec dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Tožena stranka bi morala tožnika zaslišati in po zaslišanju ugotoviti, ali lahko njegovo prošnjo zavrne kot neutemeljeno. Ker tega ni storila, je kršila postopkovna pravila, kršila pa je tudi načelo nevračanja (non-refoulment). Tožnik se nadalje sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. U 531/93-5, v kateri Vrhovno sodišče RS navaja, da je mogoče presojati, kdaj obstaja upravičen razlog, le na podlagi vseh relevantnih okoliščin vsakega konkretnega primera. Takšen upravičen razlog je po mnenju Vrhovnega sodišča RS podan tudi v primeru, ko obstaja več posameznih okoliščin, ki sicer vsaka za sebe ne predstavlja upravičenega razloga, vse skupaj pa so lahko upravičen razlog za pozitivno odločitev. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in prizna tožniku azil v Republiki Sloveniji oziroma zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v zvezi s tožbenimi navedbami, da je tožnik v Slovenijo prišel zaradi strahu pred preganjanjem, navaja, da je ob podaji prošnje za azil dne 30. 4. 2004 povedal, da je matično državo zapustil zaradi zaposlitve v Sloveniji in da v matični državi ni bil nikoli preganjan zaradi rase, vere, narodnosti ali političnega prepričanja. V zvezi z navedbami, da je C še vedno nemirno področje, navaja, da iz člankov, ki se kot priloga nahajajo v spisu, izhaja, da so se nemiri na C dogajali v času od 18. 3. 2004 do 19. 3. 2004 na območju D. Tožnik prihaja iz kraja E, občina S. Nemiri torej niso potekali v občini, kjer je živel tožnik. Iz preučene dokumentacije tudi izhaja, da so se nemiri po 19. 3. 2004 na območju D umirili. Enotam KFOR je uspelo vzpostaviti mir. Mednarodna skupnost mir na C vzdržuje z okrepljenimi silami. Na C pa prihaja človekoljubna pomoč. Osumljence, ki so na C organizirali nemire, so policisti mednarodne policije prijeli, in če bodo spoznani za krive, jim grozi kazen od enega do desetih let zapora. Tožena stranka na podlagi preučene literature z gotovostjo trdi, da so razmere na C varne in da se tožnik lahko vrne v svojo matično državo brez strahu za svoje življenje.

Državno pravobranilstvo RS je kot zastopnik javnega interesa prijavilo svojo udeležbo v tem upravnem sporu z vlogo št... z dne 1. 6. 2004. K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Republika Slovenija daje azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS - MP, št. 9/92 - v nadaljevanju Ženevska konvencija), ter azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS - MP, št. 7/94), v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa (2. in 3. odstavek 1. člena ZAzil). Azil je glede na navedeno moč podeliti le osebi, za katero se utemeljeno pričakuje, da bo v matični državi preganjana zaradi svoje rasne, verske, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi svoje politične opredelitve.

Sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da je prišel tožnik v Republiko Slovenijo zaradi zaposlitve dne 21. 6. 2003, za kar mu je bilo izdano tudi dovoljenje za začasno prebivanje, ki pa mu je dne 27. 1. 2004 poteklo. Zaradi nezakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji, kar je bilo ugotovljeno dne 17. 4. 2004, je bil tožnik z odločbo Sodnika za prekrške v A, št... z dne 18. 4. 2004, kaznovan zaradi prekrška, storjenega po 3. točki 1. odstavka 98. člena Zakona o tujcih. Dne 30. 4. 2004 je tožnik podal prošnjo za azil, iz katere prav tako izhaja, da je v Republiko Slovenijo prišel iz ekonomskih razlogov, ter da v matični državi ni bil preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in podobno. Glede na navedeno je po oceni sodišča tožena stranka utemeljeno zaključila, da so podani pogoji iz 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov, ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Odločanje na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil pa pomeni, da gre za t.i. "pospešeni postopek", v katerem se ne ugotavlja izpolnjevanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Ta postopek se razlikuje od postopka, v katerem mora tožena stranka ugotavljati pogoje za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ker se obravnavajo le pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, ki so taksativno našteti v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Kot neutemeljene zavrača sodišče tožbene ugovore, po katerih bi morala tožena stranka v azilnem postopku ugotavljati, ali so razmere na C za tožnika dovolj varne, da ne bo ogrožena njegova osebna varnost oziroma fizična in psihična integriteta in ga o tem tudi posebej zaslišati. Tožnik je bil pred podajo prošnje za azil seznanjen s pravicami in dolžnostmi prosilca za azil, pojasnil je razloge za vložitev prošnje, na podlagi katerih je tožena stranka utemeljeno zaključila, da ne morejo biti podlaga za priznanje azila po 2. oziroma 3. odstavku 1. člena ZAzil. Po presoji sodišča je zato tožena stranka pravilno ugotavljala le okoliščine, ki se nanašajo na razloge po 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tožbene navedbe v zvezi s stanjem v njegovi izvorni državi so zato v tem konkretnem primeru irelevantne. Sodišče zavrača navedbe v tožbi, po katerih tožena stranka ni ocenjevala sedanjih razmer v tožnikovi državi z vidika načela nevračanja (non-refoulment). Kot je razvidno iz podatkov spisa, je tožena stranka preučila tudi razmere na C, in ugotovila, da nemiri, ki so se tam dogajali v času od 18. 3. 2004 do 19. 3. 2004 niso bili na območju kraja E v občini S, od koder prihaja tožnik, pač pa so bili nemiri na območju D, vendar so se tudi tam sedaj umirili.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZAzil, v zvezi s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), K 2. točki izreka: Tožnik predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks. Sodišče je temu predlogu ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji), ker iz podatkov spisa izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je upoštevalo tudi njegov status.