Jedro

O tožnikovem zahtevku za priznanje pravice do starostne pokojnine za sporno obdobje je bilo že pravnomočno odločeno. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da se dejansko stanje glede odločitve, ali tožniku gre pravica do starostne pokojnine za sporno obdobje v vmesnem času, od vloge tožnika z dne 23. 3. 2007 do nove vloge z dne 10. 9. 2012, ni spremenilo. Zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločbe tožene stranke.

Določbe MSVN niso neposredno uporabljive, saj ne gre za določbe, na katere bi se lahko posameznik pri uveljavljenju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči neposredno skliceval. MSVN tako tudi v tem primeru ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 9. 10. 2014 in sklep št. ... z dne 1. 8. 2014 (I. točka izreka) in sklenilo, da se tožba v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do starostne pokojnine od 1. 8. 1993 dalje po Sporazumu o vprašanju nasledstva - MSVN zavrže (II. točka izreka). Štelo je, da je bilo o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine za čas od 1. 8. 1993 do 30. 6. 2004 že pravnomočno odločeno ter da v določbah MSVN gre le za prevzem obveznosti s strani Republike Slovenije izplačevanja že priznanih pokojnin, ki jo tudi izpolnjuje. Pri pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev pa gre za druga vprašanja, urejena z ZPIZVZ neodvisno od MSVN že pred njegovo uveljavitvijo.

2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da ZPIZVZ ni enaka pravna podlaga za pokojnino kot MSVN. MSVN ne vsebuje nobenega dodatnega pogoja in na to trditev prvostopenjsko sodišče ne poda odgovora. Tožniku pokojnina po ZPIZVZ ni bila zavrnjena, temveč priznana in gre za absurdnost, da se tožnikova zahteva za priznanje pravice do pokojnine po MSVN zavrne. Sodišče ne odgovori na ugovor tožnika, da je z MSVN-jem Slovenija prevzela obveznost izplačila že priznanih pokojnin in je s tem podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka. MSVN in ZPIZVZ urejata isto vprašanje, in sicer pod kakšnim pogojem ima vojaški zavarovanec pravico do pokojnine, različno. Kako in v čem je ureditev različna pa bi moralo biti predmet tega odločanja. Meni, da je odločitev o zavrženju tožbenega zahtevka (pravilno: dela tožbe) popoln procesni absurd. Nesmiselno je razbitje izreka na dve ločeni odločitvi, da se en tožbeni zahtevek zavrne, drugi pa zavrže. Tožbeni zahtevek je bil vendar en, sam odpraviti odločbi tožene stranke o zavrženju zahteve za pokojnino po MSVN - ne pa dva, kot je to samovoljno, nelogično in protislovno skonturiralo sodišče. V 2. točki tožbe je bilo zgolj hipotetično in subsidiarno napisano, da se v tej tožbi za primer, da bi se sodišče spet vrnilo k nekdanji tezi prvostopnega organa ZPIZS, da je zahtevek po MSVN potrebno meritorno zavrniti. Pritožba nadalje meni, da je 9. točka obrazložitve, v kateri sodišče zatrjuje, da v MSVN ni z ustavo neskladnih določb in da sodišče zato ne bo sprožilo postopka za oceno njihove ustavnosti, v očitnem protislovju z izrekom in s tem, kar je bilo v 2. točki tožbe, čeprav le subsidiarno, res predlagano.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih posebej navaja pritožba.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom, upoštevajoč prvi odstavek 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 9. 10. 2014, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper sklep Območne enote A. z dne 1. 8. 2014. S sklepom Območne enote A. z dne 1. 8. 2014 je bila, glede na določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, zavržena zahteva tožnika z dne 10. 9. 2012 za priznanje pravice in izplačila starostne pokojnine za obdobje od 1. 8. 1993 do 30. 6. 2004. V postopku je bilo ugotovljeno, da se je o isti upravni zadevi že vodil upravni postopek in tudi sodni postopek, pri čemer je bila izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek pa se ni spremenilo.

6. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja naslednje dejansko stanje: - tožniku je bila z odločbo toženca št. ... z dne 24. 3. 2006, v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 1577/2001 z dne 20. 2. 2004 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 311/2004-7 z dne 5. 10. 2005, priznana pravica do starostne pokojnine na podlagi četrtega odstavka 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 - ZPIZVZ), od 1. 7. 2004 dalje; - tožniku se je na podlagi odločbe Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v C. (tujina) vojaška starostna pokojnina, ki mu je bila priznana od 1. 8. 1993 dalje, izplačevala do 30. 6. 2004; - tožnik je 23. 3. 2007 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 118/06 - ZPIZVZ-A) za čas od 1. 8. 1993 do 30. 6. 2004. Njegova zahteva je bila zavrnjena z odločbo toženca št. ... z dne 14. 1. 2008, ki je bila potrjena z drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 29. 1. 2009, s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Ps 505/2009 z dne 27. 1. 2011, ki je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 120/2011 z dne 5. 5. 2011 in zoper katero je bila zavrnjena revizija s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 200/2011 z dne 18. 6. 2012. Ugotovljeno je namreč bilo, da je tožnik državljanstvo Republike Slovenije pridobil na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije in ne na podlagi 40. člena istega zakona, zato ni upravičenec iz 1. člena ZPIZVZ-A oziroma drugega odstavka 15. člena ZPIZVZ; - tožnik je pri tožencu dne 10. 9. 2012 vložil novo vlogo, v kateri je zahteval priznanje in odmero pokojnine na podlagi suksicijskega sporazuma (MSVN) za obdobje od 1. 8. 1993 do vključno 30. 6. 2004, saj mu je bila od 1. 7. 2004 pokojnina že priznana z odločbo z dne 24. 3. 2006. Zahtevo tožnika z dne 10. 9. 2012 je tožnik zavrgel s sklepom št. ... z dne 1. 8. 2014, pritožba je bila zavrnjena z odločbo toženca št. … z dne 9. 10. 2014. 7. Pravilnost in zakonitost odločbe z dne 9. 10. 2014 in sklepa z dne 1. 8. 2014 sta predmet presoje tega sodnega spora.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča glede tega, ali je možno pravico do starostne pokojnine posebej uveljavljati na podlagi Zakona o ratifikaciji sporazumov o vprašanjih nasledstva (Ur. l. RS - MP, št. 20/2002 - MSVN), kakor so navedene v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in z obrazložitvijo sodišča v 8. točki. Navedeno je edino relevantno v predmetni zadevi.

9. Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami, ZUP), je tisto orodje, ki ga uporabljajo organi v predsodnem postopku, ko odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank iz sistema socialne varnosti. Uporabljajo ga kot primarni ali kot subsidiarni postopkovni zakon. V skladu z določbo 11. člena ZPIZ-2 se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo pri toženi stranki po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če ni z ZPIZ-2 določeno drugače. Glede predhodnega postopka ZPIZ-2 nima posebnih določb tako, da se v tem delu uporablja ZUP. Tožena stranka je tako tožnikovo vlogo z dne 10. 9. 2012 najprej preizkušala glede izpolnjevanja procesnih predpostavk za uvedbo postopka. Gre za formalne pogoje, ki jih mora izpolnjevati vloga stranke, da se začne obravnavati z vidika utemeljenosti zahteve. ZUP v 129. členu določa štiri procesne predpostavke za začetek upravnega postopka, vezane na preizkus zahteve, ki jo stranka vloži, ko uveljavlja pravico ali pravno korist z upravnega področja. Ena izmed procesnih predpostavk je določena tudi v 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP. Po citirani določbi je mogoče novo zahtevo zavreči, tako v primeru, kadar o isti upravni zadevi že teče postopek kot v primeru, kadar je o njej že pravnomočno odločeno, bodisi formalno bodisi materialno pravnomočno. Toženka je v predmetni zadevi štela, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno. Tožnik je že uveljavljal pravico in izplačilo starostne pokojnine za čas od 1. 8. 1993 do 30. 6. 2004, kar pa je bilo z odločbo toženke z dne 14. 1. 2008 zavrnjeno. Tožnik tudi v sodnem postopku ni uspel, kar je opisano v okviru ugotovljenega dejanskega stanja.

10. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da se dejansko stanje glede odločitve, ali tožniku gre pravica do starostne pokojnine za čas od 1. 8. 1993 do 30. 6. 2004 v vmesnem času, od vloge tožnika z dne 23. 3. 2007 do nove vloge z dne 10. 9. 2012, ni spremenilo.

11. Tožnik v tožbi in tudi v pritožbi navaja, da naj bi prišlo do spremembe pravne podlage ter se pri tem sklicuje na določila MSVN. Glede navedenega pravnega vprašanja obstaja ustaljena sodna praksa, tako pritožbenega kot revizijskega sodišča. Vrhovno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče glede neposredne uporabe MSVN (glej odločbe v zadevah Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 177/2009, VIII Ips 204/2009, VIII Ips 336/2008, VIII Ips 119/2013, itd.). Iz obširnih obrazložitev v teh odločbah izhaja, da določbe MSVN niso neposredno uporabljive, saj ne gre za določbe, na katere bi se lahko posameznik pri uveljavljenju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči neposredno skliceval. MSVN tako tudi v tem primeru ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pravno podlago za priznanje pokojnine tožniku predstavljajo določb ZPIZVZ, na podlagi katerih pa je bilo o njegovem zahtevku za priznanje pokojnine že pravnomočno in dokončno odločeno. Ob nespremenjenem dejanskem stanju in nespremenjeni pravni podlagi sta tako izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti.

12. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev pravil postopka, ker ni odgovorilo na vse ugovore tožnika v tožbi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje o odločilnih dejstvih navedlo razloge, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju ter podalo odgovore na vsa relevantna vprašanja v predmetni zadevi, ki se nanašajo na preverjanje pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke z dne 9. 10. 2014 in v zvezi s tem sklepa o zavrženju tožnikove vloge z dne 1. 8. 2014. 13. Tožnik je v tožbi zahteval odpravo odločb tožene stranke z dne 9. 10. 2014 ter z dne 1. 8. 2014 in priznanje pravice do starostne pokojnine od 1. 8. 1993 dalje po MSVN.

14. Upoštevajoč navedeno je upravičena pritožbena graja ravnanja sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v delu, kjer tožbeni zahtevek sploh ni bil postavljen kot navaja pritožba sama. Ravnanje sodišča, ko del tožbe zavrže (II. točka izreka) ni ustrezno in je nepotrebno, vendar to ne vpliva na rešitev predmeta zadeve, niti to ni v škodo samemu tožniku. Pritožba sama pove, kaj je jedro zadeve (presoja zakonitosti in pravilnosti izpodbijanih odločb), o tem pa je sodišče razsodilo v I. točki izreka.

15. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.