Jedro

Ker se starša otrok nista sporazumela, kdo od njiju bo uveljavljal posebno olajšavo za otroka (priznanje olajšave sta uveljavljala oba), je FURS ravnal pravilno, ko je tožnici na podlagi enajstega odstavka 114. člena ZDoh-2 priznal za vsakega otroka zgolj sorazmerni del olajšave - to je polovico zneska posebne olajšave iz prvega odstavka 114. člena ZDoh-2. Drugo polovico olajšave pa je organ priznal očetu otrok.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) tožnici odmerila dohodnino za leto 2014 v znesku 1.538,30 EUR ter ugotovila razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami v višini 325,62 EUR, ki jo je dolžna tožnica plačati v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe FURS pojasnjuje, da je bila tožnici z informativnim izračunom dohodnine za leto 2014 odmerjena dohodnina, zoper izračun pa je tožnica pravočasno ugovarjala in vložila dopolnjen informativni izračun dohodnine. Davčni organ je preveril navedbe tožnice v ugovoru ter na podlagi svojih navedb in podatkov davčnega zavezanca tožnici odmeril dohodnino za leto 2014 v skupnem znesku 1.538,30 EUR.

3. Pri izračunu je upošteval tudi posebno olajšavo za vzdrževana družinska člana, otroka A.A. in B.B. Ker se po določbi desetega odstavka 114. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) posebna olajšava za istega vzdrževanega družinskega člana prizna samo enemu zavezancu in ker se zavezanci niso sporazumeli, kdo izmed njih bo uveljavljal olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana, se je tožnici v skladu z določbo enajstega odstavka 114. člena ZDoh-2 priznal sorazmerni del olajšave za A.A. v višini 1.324,62 EUR, za B.B. pa v višini 1.218,46 EUR.

4. Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju ministrstvo) kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi odločbe ministrstvo pojasnjuje, da se v skladu z 114. členom ZDoh-2 rezidentom, ki vzdržujejo družinske člane, prizna zmanjšanje letne davčne osnove, ki znaša za prvega vzdrževanega otroka 2.436,92 EUR, za drugega pa 2.649,24 EUR. Za istega družinskega člana se v davčnem letu prizna posebna olajšava samo enemu zavezancu, drugemu pa le morebitna razlika do celotne višine olajšave. Če se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavljal posebno olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana, se prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave. Za otroka, za katerega zavezanec na podlagi sodne odločbe, sporazuma ali dogovora o preživljanju, sklenjenega po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih prispeva za njegovo preživljanje, lahko zavezanec uveljavlja posebno olajšavo. Če je prispevek zavezanca manjši od njemu pripadajočega dela posebne olajšave, ali če zavezanec ne prispeva za preživljanje otroka, se razlika do njemu pripadajočega dela ali celotni del njemu pripadajoče posebne olajšave prizna staršu, kateremu je otrok zaupan.

5. Kot pojasnjuje ministrstvo, iz podatkov v spisu izhaja, da je bila tožnici priznana olajšava za vzdrževana družinska člana, in sicer v višini 1.324,62 EUR za A.A. in 1.218,46 EUR za B.B., v preostalem delu pa je bila olajšava priznana očetu, ki je otroka tudi uveljavljal kot svoja vzdrževana družinska člana. Davčni organ je preveril, ali oče otrok plačuje preživnino in ugotovil, da je v letu 2014 plačal za oba otroka preživnino v višini 4.465,16 EUR. Po zakonski določbi ima zavezanec, ki za preživljanje otrok prispeva s plačevanjem preživnine, vsaj v višini njemu pripadajočega dela olajšave pravico do uveljavljanja sorazmernega dela olajšave, kolikor pa je njegov delež manjši od njemu pripadajočega dela posebne olajšave, se mu olajšava prizna v višini njegovega deleža. Ker je oče otrok, C.C., plačal preživnino v višini, ki presega njemu pripadajoč znesek olajšave, je po mnenju ministrstva tudi oče upravičen do sorazmernega dela olajšave. Navedeno pomeni, da je davčni organ tožnici priznal olajšavo za otroka v pravilni višini.

6. Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri meni, da bi ji morala biti posebna olajšava za vzdrževana družinska člana priznana v celotnem znesku, saj oče glede na okoliščine primera ni upravičen do sorazmernega dela olajšave. Kot navaja, namreč sama kot mati samohranilka skrbi za otroka, nad katerima ima polno skrbništvo. Očeta ni mogoče šteti za družinskega člana, oče pa ima tudi bistveno višje dohodke kot sama, preživnine za otroka pa tudi ne plačuje redno oz. v celotnem znesku. Glede na navedeno ter glede na dejstvo, da preživnina, ki jo plačuje oče za otroka, niti ne pokrije sorazmernega deleža potreb otrok, tožnica meni, da bi ji davčni organ moral priznati posebno olajšavo za otroka v celoti in ne zgolj v sorazmernem deležu. 7. Tožnica tudi predlaga, da se ji zaradi finančne stiske, v kateri se je znašla, omogoči obročno plačilo davčnega dolga, saj bi lahko s plačilom previsoko odmerjene dohodnine ogrozila preživljanje svoje družine.

8. Navedbe v tožbi tožnica ponavlja tudi v kasneje vloženih vlogah.

9. V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izpodbijani odločitvi ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožba ni utemeljena.

11. V upravnem sporu je med strankama sporno, ali je FURS pri odmeri dohodnine tožnici za leto 2014 pravilno upošteval posebno olajšavo za vzdrževana otroka, ki jo je tožnica uveljavljala v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine. Tožnica je namreč mnenja, da ji kot materi samohranilki posebna olajšava za otroka kot vzdrževana družinska člana pripada v polnem znesku - in ne zgolj v sorazmernem delu, kot meni to finančni organ.

12. Pravno podlago za odločanje v obravnavani zadevi predstavlja določba 114. člena ZDoh-2, ki v prvem odstavku določa višino posebne olajšave za otroke kot vzdrževane družinske člane (2.436,92 EUR letno za prvega vzdrževanega otroka in 2.649,24 EUR letno za drugega vzdrževanega otroka). V enajstem odstavku istega člena zakona pa so določena podrobnejša pravila za priznanje olajšave, v skladu s katerimi se v primeru, če se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavljal posebno olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana, prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave. Po izrecni določbi dvanajstega odstavka 114. člena ZDoh-2 lahko uveljavlja posebno olajšavo tudi zavezanec, ki na podlagi sodne odločbe, sporazuma ali dogovora o preživljanju prispeva za preživljanje otroka. Gre torej za tistega, ki k preživljanju otroka dejansko prispeva, in to v davčnem letu, za katero se odmerja dohodnina oziroma uveljavlja davčna olajšava.

13. Iz podatkov v upravnem spisu je razvidno, da je bil v letu 2014 dolžan k preživljanju otrok, ki sta zaupana v varstvo in vzgojo tožnici, prispevati tudi oče otrok. Obveznost preživljanja mu je bila namreč naložena s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. P 199/2008 z dne 12. 1. 2012. Da je oče v tem letu svojo preživninsko obveznost tudi izpolnil, pa izhaja iz potrdila D. d.d., v katerem banka potrjuje, da je bila v letu 2014 iz osebnega računa očeta otrok na račun tožnice kot skrbnice otrok nakazana preživnina v znesku 4.465,16 EUR.

14. Oče otrok, ki je torej v letu 2014 na podlagi sodne odločbe prispeval k preživljanju otrok, je tako po dvanajstem odstavku 114. člena ZDoh-2 upravičen do priznanja posebne olajšave iz prvega odstavka 114. člena ZDoh-2. Ker se starša otrok nista sporazumela, kdo od njiju bo uveljavljal posebno olajšavo za otroka (priznanje olajšave sta uveljavljala oba), je tudi po presoji sodišča FURS ravnal pravilno, ko je tožnici na podlagi enajstega odstavka 114. člena ZDoh-2 priznal za vsakega otroka zgolj sorazmerni del olajšave - to je polovico zneska posebne olajšave iz prvega odstavka 114. člena ZDoh-2. Drugo polovico olajšave pa je organ priznal očetu otrok.

15. Glede tožbenega očitka, da bi moral finančni organ tožnici priznati celoten znesek posebne olajšave, pa sodišče pojasnjuje, da bi bila tožnica, kateri sta otroka zaupana v varstvo in vzgojo, po ZDoh-2 do celotnega zneska olajšave upravičena le v primeru, ko bi bilo ugotovljeno, da oče otrok k njunemu preživljanju sploh ne prispeva (dvanajsti odstavek 114. člena ZDoh-2). Ker pa je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da je oče v letu 2014 svojo preživninsko obveznost izpolnil, FURS tožnici celotnega zneska olajšave glede na jasne določbe zakona ni mogel priznati.

16. Finančni organ pri odločanju o priznanju posebne olajšave za otroke kot vzdrževane družinske člane po zakonu tudi ne more presojati primernosti višine preživnine, določene s sodno odločbo. Ugotavljati mora namreč le, ali je bila preživnina v letu, za katerega se odmerja dohodnina, dejansko plačana oz. dana na razpolago otrokom.

17. Glede predloga tožnice, naj ji sodišče dovoli dohodnino plačati v več obrokih, pa sodišče pojasnjuje, da je o obročnem plačilu davka po 102. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) pristojen odločati davčni organ.

18. Ker je bil torej postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.