Jedro

Ker je tožnica plačala kupnino za stanovanje, izračunano po višji vrednosti točke, je utemeljen njen zahtevek za vrnitev dela najemnine v obsegu, kolikor ta dajatev presega obveznosti lastnika stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici znesek 397.037,16 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Ugotovilo je, da je tožnica vložila zahtevo za privatizacijski odkup stanovanja v januarju 1993, tožena stranka pa je z njo sklenila prodajno pogodbo dne 9.2.1995. Prisojeni znesek se deloma nanaša na vrnitev preveč plačane kupnine zaradi razlike v vrednosti točke v času vložitve zahteve in obračunane vrednosti točke, deloma pa na del najemnine, ki jo je morala tožnica neutemeljeno plačevati, ker tožena stranka ni pravočasno z njo sklenila prodajne pogodbe.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo tisti del sodbe, s katerim je bila toženi stranki naložena vrnitev dela kupnine v znesku 219.463,28 SIT z zamudnimi obrestmi in plačilo pravdnih stroškov. V tem delu je vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu, glede najemnine, pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožena stranka vlaga proti tej sodbi revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek zavrne.

Navaja, da je bila po 117. členu Stanovanjskega zakona dolžna skleniti prodajno pogodbo, vendar le, če so bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Tožena stranka je bila dolžna preizkusiti, ali so pogoji izpolnjeni. Tožena stranka ni ravnala krivdno. Postavlja pa se tudi vprašanje obstoja škode. S sistemom točkovanja je bila uvedena valutna klavzula, ki je tožnici zagotovila ceno na 30. dan po vložitvi popolne zahteve. Realno je zato tožnica plačala manj, kot če bi bilo zahtevi takoj ugodeno.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Z drugostopenjsko sodbo je bila zavrnjena pritožba tožene stranke in potrjena sodba prve stopnje v delu, ki se nanaša na vrnitev najemnine, ne pa v delu, ki se nanaša na vrnitev dela kupnine, kot glede na napačen povzetek drugostopenjske odločitve očitno napačno misli tožena stranka. O vračilu dela kupnine je bilo odločeno z drugostopenjskim sklepom, s katerim je bilo pritožbi tožene stranke ugodeno. Vendar pa se revizijski razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija ugotovitev, da je prekršila kontrahirno obveznost, nanašajo tudi na drugostopenjsko sodbo. V zvezi s tem tožena stranka pravilno navaja, da nastane dolžnost lastnika stanovanja skleniti prodajno pogodbo po 117. členu Stanovanjskega zakona v 30 dneh po pravilno vloženi in popolni zahtevi upravičenca. Toda tožena stranka ni uspela s svojim stališčem, po katerem bi morala tožnica že ob vložitvi zahteve izkazati slovensko državljanstvo svojega moža N. C. Tožnica je namreč v skladu s prvim odstavkom 117. člena Stanovanjskega zakona zahtevo za odkup stanovanja podala v svojem imenu na podlagi pisne privolitve N. C. Njena zahteva je bila popolna. Tožena stranka je neutemeljeno pogojevala sklenitev prodajne pogodbe z državljanstvom N. C., saj lastninska pravica ni prešla nanj, temveč na tožnico, katere državljanstvo ni bilo vprašljivo. Z neutemeljeno zahtevo, da N. C. izkaže slovensko državljanstvo, se tožena stranka ni rešila svoje dolžnosti, da sklene s tožnico zahtevano prodajno pogodbo. S sklicevanjem na tako svoje stališče se ne more rešiti krivde za prekršitev kontrahirne dolžnosti. Utemeljeno sicer navaja, da je odškodninska odgovornost na podlagi 183. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) krivdna. Toda krivda se po prvem odstavku 154. člena ZOR predpostavlja. Zato se povzročitelj škode svoje odškodninske odgovornosti reši le, če dokaže, da ni kriv. Tožena stranka s sklicevanjem na svojo zahtevo, da C. izkaže državljanstvo pred sklenitvijo prodajne pogodbe, v tem ni uspela.

Tožena stranka ni sklenila prodajne pogodbe v 30-dnevnem roku, ki ga določa peti odstavek 117. člena Stanovanjskega zakona. Zamudo je skušala opravičiti z razlogom, ki ni utemeljen. Zato njena zamuda ni opravičljiva. Razloge zanjo je povzročila sama z vztrajanjem pri neutemeljeni zahtevi, da C. predloži potrdilo o državljanstvu. Zato je ravnala krivdno, ko ni pravočasno sklenila pogodbe, kar je tožnica utemeljeno zahtevala na podlagi 117. člena Stanovanjskega zakona. Glede na to je tožnici odškodninsko odgovorna.

Iz obravnavanega spisa je razvidno, da je bil s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1624/200 z dne 18.10.2000, zavrnjen tožničin zahtevek za plačilo razlike v kupnini, ki je nastala zaradi porasta vrednosti točke v času od vložitve njene zahteve do sklenitve pogodbe. Obveljala je torej cena po vrednosti točke, ki jo je določila tožena stranka po času, ko je sama (nepravilno) mislila, da je nastopila zanjo obveznost skleniti s tožnico prodajno pogodbo. Če bi bila kupnina določena po vrednosti točke, veljavne na 30. dan po tem, ko je tožnica vložila zahtevo za sklenitev pogodbe, bi to pomenilo zadostno varstvo tožničinih koristi in njena zahteva za vrnitev neprofitne najemnine ne bi bila utemeljena, ker bi to pomenilo dvojno varstvo. Treba je namreč upoštevati posebnosti ureditve privatizacijske prodaje po Stanovanjskem zakonu, posebno, da prodajalec ni svoboden pri odločitvi o prodaji, o ceni in o drugih pogojih prodaje. Ker pa je tožnica plačala kupnino za stanovanje, izračunano po višji vrednosti točke, je utemeljen njen zahtevek za vrnitev dela najemnine v obsegu, kolikor ta dajatev presega obveznosti lastnika stanovanja. Obseg škode pa je dejansko vprašanje, ki ni predmet revizijske presoje in ga tudi tožena stranka v reviziji ne načenja.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).