Jedro

Toženec je tožniku z začasno odločbo, ki jo izpodbija v tem sporu, priznal in odmeril starostno pokojnino. Nato je mu z odločbo dokončno in pravnomočno odmeril starostno pokojnino. Začasna odločba o starostni pokojnini zato ne obstaja več in za tožnika nima nobenih pravnih posledic. Od pravnomočnosti odločbe o starostni pokojnini dalje si svojega pravnega položaja v tem sporu ni mogel več izboljšati, saj ne more pridobiti več pravic, to je višje starostne pokojnine, kot mu je bila priznana s pravnomočno odločbo. Pravni interes za tožbo zoper dokončno odločbo v zvezi z začasno odločbo zato ni podan in se tožna zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo.

2. Proti sklepu se pritožuje tožnik zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev Ustave RS. Sodišče je pravnomočnost odločbe z dne 12. 6. 2014 ugotovilo zgolj na podlagi njegove izjave, toženec pa z vročilnico ne razpolaga. Zato sklep, da je odločba postala pravnomočna ni mogoč, sodišče pa v tej smeri ni izvedlo nobenega dokaza. Toženec v začasni odločbi z dne 23. 1. 2014 ne navaja razlogov za njeno izdajo, kot jih določa 221. člen Zakona o splošnem upravnem postopku. Opozarja, da se z odločbo, ki se izda o glavni stvari po končanem postopku, začasna odločba razveljavi, ne pa nadomesti, kot to izhaja iz izreka odločbe z dne 12. 6. 2014. Toženec je odločbo izdal že 12. 6. 2014 kljub temu, da je bila 11. 6. 2014 vložena tožba zoper začasno odločbo. Iz odločbe z dne 12. 6. 2014 sploh ne izhaja, zakaj v pokojninsko osnovo niso bile vštete nadure, od katerih so bili plačani tudi prispevki. Pričakoval je, da bo sodišče odločalo po vsebini, ob analogni uporabi 80. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Posledično je prišlo do kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave RS. Sklicuje se na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s prepozno vloženo zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V postopku s pritožbo zoper sklep se skladno s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo, razen določb o obravnavi pred sodiščem druge stopnje.

5. Po preizkusu zadeve v obsegu iz 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi, ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je tožbo zakonito zavrglo na podlagi 274. člena ZPP zaradi pomanjkanja pravne koristi.

7. Z začasno odločbo z dne 23. 1. 2014 je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 611,42 EUR na mesec od 1. 1. 2014 dalje. Iz odločbe je razvidno, da bo dokončna odmera pokojnine opravljena po 35. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 69/12 s spremembami). Z dokončno odločbo z dne 26. 5. 2014 je bila tožnikova pritožba zoper začasno odločbo z dne 23. 1. 2014 zavrnjena in hkrati v reviziji ta odločba potrjena. Zoper navedeno odločbo je tožnik 11. 6. 2014 vložil tožbo. Predmet tega socialnega spora je tako, ob predpostavki, da je zanj podana pravna korist, na podlagi 58. in 63. člena ZDSS-1 le presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe z dne 26. 5. 2014 v zvezi s prvostopenjsko začasno odločbo z dne 23. 1. 2014. 8. Toženec je 12. 6. 2014 izdal odločbo, s katero je tožniku priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 614,31 EUR na mesec od 1. 1. 2014 dalje in odločil, da se s to odločbo nadomesti začasna odločba z dne 23. 1. 2014, ki jo tožnik izpodbija v tem sporu.

9. Odločba z dne 12. 6. 2014 je do izdaje izpodbijanega sklepa 11. 11. 2015 nedvomno postala pravnomočna. Pritožba zoper to odločbo namreč ni bila vložena. Iz odločbe z dne 12. 6. 2014 je razvidno, da je bila odpremljena takoj naslednji dan, to je 13. 6. 2014. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajal, da je odločbo z dne 12. 6. 2014 prejel in proti njej ni vložil pritožbe. Tudi v pritožbi zoper sklep tožnik ne navaja, da se je zoper odločbo z dne 12. 6. 2014 pritožil. To pa ne izhaja niti iz upravnega spisa toženca.

10. Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, ima zavarovanec na podlagi 170. člena ZPIZ-2 pravico do pritožbe. Pritožba zoper prvostopenjsko odločbo se mora skladno z 235. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 24/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se v postopku uveljavljanja pravic iz obveznega zavarovanja uporablja po 11. členu ZPIZ-2, vložiti v roku 15 dni od njene vročitve. Na to je bil tožnik v pravnem pouku odločbe z dne 12. 6. 2014 tudi opozorjen.

11. Odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, je po 1. odstavku 224. člena ZUP dokončna. Po 225. členu ZUP postane odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, pravnomočna.

12. Ker pritožba zoper odločbo z dne 12. 6. 2014 sploh ni bila vložena, je zaključek sodišča prve stopnje, da je že postala pravnomočna, pravilen, tožnikove pritožbene navedbe, da njene pravnomočnosti ni mogoče ugotoviti pa neutemeljene.

13. Toženec je torej z odločbo z dne 12. 6. 2014 tožniku dokončno in pravnomočno odmeril starostno pokojnino. Začasna odločba z dne 23. 1. 2014 zato več ne obstaja in za tožnika nima več nobenih pravnih posledic. Z odločbo z dne 12. 6. 2014 je bilo pravnomočno urejeno sporno razmerje, zaradi katerega je potekal ta socialni spor. Pomeni, da si tožnik od pravnomočnosti odločbe z dne 12. 6. 2014 dalje svojega pravnega položaja v sporu ni mogel več izboljšati, saj ne more pridobiti več pravic, to je višje starostne pokojnine, kot mu je bila priznana s to pravnomočno odločbo. Pravni interes za tožbo zoper dokončno odločbo z dne 26. 5. 2014 v zvezi s prvostopenjsko začasno odločbo z dne 23. 1. 2014 zato ni podan. Takšna je v istovrstnih primerih tudi sodna praksa pritožbenega sodišča.(1)

14. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora za to imeti pravni interes. Kadar pravni interes ni podan, predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe v skladu z določbo 274. člena ZPP tožbo zavrže. 15. Iz navedenih razlogov vsebinska obravnava dokončne odločbe z dne 26. 5. 2014 ni več možna, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Prav tako ni mogoče vsebinsko obravnavati pravnomočne odločbe z dne 12. 6. 2014. Smiselna uporaba 80. člena ZDSS-1,(2) za katero se neutemeljeno zavzema tožnik v pritožbi, ni možna. Tožnik zato tudi neutemeljeno uveljavlja kršitve 14., 22. in 23. člena Ustave RS. Prav tako ni utemeljeno njegovo sklicevanje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi A. proti Sloveniji, ki v tem sporu ni uporabljiva, ker gre za povsem drugačno dejansko in pravno stanje.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

(1) Glej na primer sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 157/2015 z dne 2. 4. 2015 in opr. št. Psp 153/2015 z dne 23. 4. 2015. (2) Po 80. členu ZDSS-1 mora zavod, če v primeru molka organa po vložitvi tožbe izda upravni akt, to sporočiti sodišču, pri katerem je vložena tožba. Sodišče zahteva od tožeče stranke, da v 15 dneh sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi, oziroma ali jo razširja tudi na izdani upravni akt.