Jedro

Namen začasnih odredb je bil omogočiti sočasen potek postopkov lastninjenja podjetij in denacionalizacije.

Začasne odredbe so imele smisel le v primeru, ko je bil postopek denacionalizacije med lastninskim preoblikovanjem podjetja še v teku. V primeru, ko se je denacionalizacijski postopek med lastninskim preoblikovanjem podjetja že končal, se je lahko prenos delnic opravil še na podlagi odločbe organa, ki je odločal o denacionalizacijskem zahtevku.

Denacionalizacijski upravičenec lahko v postopku lastninskega preoblikovanja pridobi največ toliko delnic, kolikor bi jih moralo biti za zavarovanje njegovega zahtevka prenešenih na Sklad, pri čemer lahko od Sklada terja le toliko delnic, kolikor jih je bilo na Sklad za zavarovanje njegovega zahtevka tudi dejansko prenešenih.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta alternativno postavljena zahtevka za izročitev delnic oziroma plačilo odškodnine v celoti utemeljena. Tako je odločilo, ker je ocenilo, da je protipravno ravnanje tožene stranke (ki naj bi, s tem ko je neupravičeno razpolagala z delnicami v korist drugih denacionalizacijskih upravičencev, prekoračila pooblastila kot hranitelj delnic) tožnicama onemogočilo pridobitev še preostalih 2.963 delnic. Ker je bilo ugotovljeno, da ima tožena stranka še vedno preostanek 2.963 delnic, je alternativno postavljenima zahtevkoma ugodilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišči naj bi zmotno uporabili materialno pravo, s tem ko sta šteli, da podjetje v postopku lastninskega preoblikovanja za zavarovanje denacionalizacijskih upravičencev ni moglo samo, brez z začasno odredbo začetega postopka, izločiti delnic in jih prenesti na Sklad za razvoj. Ker sodišče prve stopnje ni želelo izvesti dokaza z vpogledom v privatizacijski spis družbe M. d. d., s katerim bi se preverila verodostojnost listine „Razporeditev kapitala v otvoritveni bilanci“, je kršilo določbe pravdnega postopka. Prav tako bi morala tožeča stranka, ki je trdila, da listina ni pristna in verodostojna, za to predlagati tudi dokaze. V tem primeru pa je sodišče zgolj sledilo trditvam tožeče stranke. Predlaga, da se reviziji ugodi, sodbi obeh sodišč razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je utemeljena.

Dejansko stanje

6. Sodišče prve in druge stopnje sta pri odločanju izhajali iz naslednjega relevantnega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): - zoper družbo M. d. d. sta se vodila dva denacionalizacijska postopka zaradi vrnitve podržavljenih podjetij. Prvi, že pokojni denacionalizacijski upravičenec, je bil A. J. (lastnik kamnoseškega podjetja J. A.), drugi, prav tako pokojni, pa A. P. (lastnik podjetja A. d. o. o.), - tožnici (edini pravni naslednici po pokojnem A. J.) sta za zavarovanje njunega zahtevka za denacionalizacijo predlagali izdajo začasno odredbe. Ministrstvo za gospodarske dejavnosti je dne 19. 9. 1995 izdalo odločbo, na podlagi katere je moral zavezanec M. d. d. za zavarovanje njunega zahtevka, izdati in na Sklad RS za razvoj (v nadaljevanju Sklad) prenesti navadne delnice v višini 550.000 USD, - pristojna upravna enota je 13. 3. 1995 na podlagi poravnave z dne 27. 6. 1994 izdala odločbo, s katero je zavezancu M. d. d. naložila, da za pravne naslednike drugega upravičenca A. P. (D. L. P., A. I., M. S.) prenese na Sklad navadne delnice v višini 59.672,82 USD, - Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju Agencija) je 11. 9. 1996 izdala soglasje za vpis zavezanca M. d. d. v sodni register, - na Sklad je bilo za zavarovanje zahtevkov denacionalizacijskih upravičencev preneseno 30.280 delnic, - tožnicama je že bilo izročeno 27.317 delnic, - upravna enota je 27. 2. 2002 na podlagi poravnave z dne 7. 1. 2002, sklenjene med tožnicama in zavezancem, v kateri je zavezanec priznal, da tožnicama pripada 30.280 delnic, naložila Skladu prenos 30.280 delnic v začasno upravljanje skrbniku, odvetniku tožnic J. Z..

Glede zmotne uporabe materialnega prava

7. Stališče sodišč prve in druge stopnje, da je lahko podjetje v okviru lastninskega preoblikovanja preneslo delnice na Sklad le na podlagi začasne odredbe, je po oceni revizijskega sodišča materialnopravno zmotno.

8. Namen začasnih odredb je bil omogočiti sočasen potek postopkov lastninskega preoblikovanja podjetja in denacionalizacije in na ta način pospešiti lastninsko preoblikovanje podjetij. Če je bil vložen predlog za izdajo začasne odredbe in ga je podjetje pripoznalo(1) oziroma je bilo o predlogu za izdajo začasne odredbe odločeno, je podjetje zavarovani del premoženja izločilo iz lastninjenja, preostali del premoženja (družbeni kapital) pa se je lastninil po ustreznem zakonu. Začasne odredbe so tako po eni strani varovale pravice nekdanjih lastnikov in njihovih dedičev do denacionalizacije, po drugi strani pa pravico podjetij do lastninjenja.

9. Iz povedanega logično sledi, da so imele začasne odredbe smisel le v primeru, ko je bil postopek denacionalizacije med lastninskim preoblikovanjem podjetja še v teku. V primeru, ko pa se je denacionalizacijski postopek med postopkom lastninskega preoblikovanja podjetja že končal, ni bilo nobene potrebe, da bi bila izdana še začasna odredba oziroma sklenjen sporazum. V takem primeru se je namreč lahko prenos delnic opravil že na podlagi odločbe organa, ki je odločal o denacionalizacijskem zahtevku. Odločba je namreč nudila upravičencu večje varstvo kot pa začasna odredba. Prav to se je zgodilo v obravnavani zadevi. Postopek denacionalizacije se je za upravičenca A. P. (lastnika podjetja A. d. o. o.) končal z odločbo z dne 13. 3. 1995, izdano na podlagi poravnave, torej še med postopkom lastninskega preoblikovanja podjetja M. d. d. Agencija je namreč t. i. drugo soglasje za vpis zavezanca v sodni register izdala šele 11. 9. 1996. 10. V zvezi z navedenim revizijsko sodišče še pojasnjuje, da odločba pristojne upravne enotes z dne 27. 2. 2002, na podlagi katere naj bi tožnicama pripadalo 30.250 delnic, ne more v ničemer vplivati na število delnic, ki sta jih tožnici dejansko upravičeni terjati od Sklada. Osnovno pravilo je namreč naslednje: denacionalizacijski upravičenec lahko v postopku lastninskega preoblikovanja pridobi največ toliko delnic, kolikor bi jih moralo biti za zavarovanje njegovega zahtevka prenesenih na Sklad(2), pri čemer pa lahko od Sklada terja le toliko delnic, kolikor jih je bilo na Sklad za zavarovanje njegovega zahtevka tudi dejansko prenešenih. V primeru, da ima upravičenec na podlagi denacionalizacijske odločbe pravico do večjega števila delnic, kot jih je bilo oziroma bi jih moralo biti dejansko prenešenih za zavarovanje njegovega zahtevka, potem lahko razliko dobi le v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d. d (v nadaljevanju SOD d. d.). To logično sledi iz tega, da upravičenec izgubi pravico do delnic in lahko dobi le še obveznice SOD-a d. d., če začasne odredbe sploh ne predlaga oziroma je ne predlaga pravočasno. V zvezi z zgornjim pravilom pa je treba še pojasniti, da v primeru, ko zavezanec za upravičenca prenese na Sklad premajhno število delnic, bodisi zaradi tega, ker zavezanec v programu lastninskega preoblikovanja ni upošteval začasnih odredb bodisi ker lastninjenje ni potekalo v skladu s programom lastninskega preoblikovanja, upravičenec manjkajoče razlike ne more zahtevati od Sklada, temveč ima za to na voljo druge postopke. V nasprotnem primeru bi namreč lahko manjkajočo razliko, če je več denacionalizacijskih upravičencev (katerih denacionalizacijski postopki se še niso končali in so imeli delnice še vedno na Skladu) dobil le na škodo ostalih upravičencev; v primeru, ko bi bil edini upravičenec, pa Sklad delnic niti ne bi mogel izročiti. Premajhno število prenešenih delnic ne more utemeljevati niti odškodninske odgovornosti Sklada, saj je imel upravičenec možnost vložiti pravna sredstva, in sicer tako zoper t. i. prvo (v primeru, ko zavezanec pri sestavi programa lastninskega preoblikovanja ni upošteval začasne odredbe) kot tudi drugo soglasje (v primeru, ko zavezanec ni prenesel vseh delnic na Sklad, torej ko lastninjenje ni potekalo v skladu s sprejetim programom) Agencije(3).

11. Glede na obrazloženo je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katerega sta sodišči nepopolno ugotovili dejansko stanje. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člen ZPP).

12. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovnem sojenju upoštevati, da lahko denacionalizacijski upravičenec od Sklada zahteva največ toliko delnic, kolikor jih je zavezanec v okviru lastninskega preoblikovanja za zavarovanje njegovega zahtevka na Sklad tudi dejansko prenesel. V obravnavanem primeru je bilo za zavarovanje zahtevkov vseh denacionalizacijskih upravičencev na Sklad prenesenih 30.250 delnic. Sodišče prve stopnje bo tako moralo naprej ugotoviti, koliko delnic bi moral zavezanec M. d. d. izdati za 550.000 USD oziroma 59.672,82 USD, saj je sodišče očitno pri prvem izračunu izhajalo iz materialnopravnega zmotnega stališča, da za A. P. niti ni bilo podlage za prenos delnic. Če bo sodišče ugotovilo, da 550.000 USD predstavlja 27.317 delnic, potem bo treba oba zahtevka zavrniti. Če pa navedeni znesek predstavlja več delnic, bo moralo sodišče prve stopnje nadalje ugotoviti še število delnic, ki jih je zavezanec M. d. d. za A. J. tudi dejansko prenesel na Sklad. V primeru, da je zavezanec M. d. d. prenesel na Sklad premajhno število delnic, sta tožnici v upravičeni samo do morebitne razlike med številom delnic, ki so bile zanju (njunega prednika A. J.) prenesene na Sklad in številom delnic, ki so jima že bile izročene. Morebitnega manjka delnic ali odškodnine, ker zavezanec ni spoštoval začasne odredbe oziroma programa lastninskega preoblikovanja, pa zoper Sklad, glede na zgoraj obrazloženo, ne moreta uveljavljati.

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glede na prvi odstavek 15. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij ( Ur. l. RS 55/92) je bilo mogoče denacionalizacijske zahtevke zavarovati tudi s pisnim sporazumom med zavezancem in upravičencem. Razlog, da so se zavezanci odločali za sklepanje pisnih sporazumov, je bil v možnosti hitrejše izvedbe postopka lastninskega preoblikovanja. V primeru izdaje začasnih odredb so namreč morala podjetja s postopkom lastninskega preoblikovanja počakati do pravnomočnosti odločitve o začasni odredbi.

Op. št. (2): V primeru, da zavezanec v programu lastninskega preoblikovanja ne upošteva začasne odredbe, ima upravičenec vseeno pravico do vseh delnic, ki bi morale biti prenesene na Sklad. To izhaja iz osnovnega načela denacionalizacije, na podlagi katerega se podržavljeno premoženje vrača v naravi. Problem pri tem je, da je treba zmanjšati deleže dosedanjih lastnikov. Več o tem glej Komentar Zakona o denacionalizaciji, Založba GV, Ljubljana 2000, str. 283-284. Op. št. (3): Prvo soglasje se nanaša na program lastninskega preoblikovanja in vrednost ugotovljenega družbenega premoženja, drugo soglasje pa na skladnost izvedenega lastninskega preoblikovanja z odobrenim kapitalom. Primarna kontrola je bila s strani Agencije, ki ni dala soglasja, če postopki lastninskega preoblikovanja niso bili pravilno izvedeni.