Jedro

Delnica podržavljene družbe je lahko podlaga za ugotovitev razmerja, koliko od ostanka premoženja podržavljene delniške družbe pripada eni delnici oziroma upravičencu - delničarju, glede na njegovo število delnic, listina, s katero so se delnice prenašale, pa je imela dokazni pomen glede pravic v obstoječi družbi. Glede na dosedanja pojasnila sodišča pa je mogoče dokazovanje lastništva tudi z drugimi dokazili. V postopku denacionalizacije, ko podržavljene družbe niso več obstojale in delovale, delnica ne more biti več (klasični) vrednostni papir in s tem (edina) podlaga za uveljavljanje pravic po ZDen, zato se njena dokazna vrednost kot nekdanjega vrednostnega papirja lahko presoja samo skupaj z drugimi prepričljivimi dokazi, s katerimi se dokazuje lastništvo delnice kot alikvotnega dela na podržavljeni družbi.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo za denacionalizacijo premoženja nekdanje A., d.d. v Celju, ki naj bi bila v lasti oziroma solasti A. A. in sta jo vložila vlagatelja, pravna naslednika, B. B. in pokojni C. C. (1. točka izreka). V 2. točki izreka je prvostopenjski organ odločil (navedel), da je bilo o stroških postopka odločeno s posebnima sklepoma z dne 20. 1. 2015 in 21. 7. 2015, dodatni stroški v tem postopku pa niso nastali.

2.Odločitev temelji na (nesporni) ugotovitvi, da je bil zahtevek za denacionalizacijo podržavljenega premoženja podjetja vložen pravočasno, vložila pa sta ga B. B. in C. C. Ker gre za zahtevka z isto pravno in dejansko podlago, je upravni organ, na podlagi 127. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), obe vloženi zahtevi združil. Pravni temelj podržavljanja predstavljajo predpisi navedeni v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), odločba Okrajnega sodišča v Celju št. Zp 1/I z dne 24. 8. 1945, izdana na podlagi sodbe Vojaškega sodišča v Ljubljani št. 1484/45-8 z dne 23. 8. 1945.

3.V postopku je bilo ugotovljeno, da ne prejšnji lastnik niti njegovi pravni nasledniki niso izpolnjevali pogojev za pridobitev odškodnine od Republike Slovenije, ne na podlagi Avstrijske državne pogodbe iz leta 1955 (v nadaljevanju ADP) in ne na podlagi Pogodbe med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škode izgnancem, priseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj na socialnem področju - finančna in izravnalna pogodba iz leta 1961 (v nadaljevanju FIP). Prav tako je bilo v postopku ugotovljeno, da pri Okrajnem sodišču v Celju postopek denacionalizacije po pokojnem A. A. na podlagi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij ni bil uveden oziroma predlagan.

4.V nadaljevanju iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je v navedeni zadevi predmet denacionalizacije podržavljeno podjetje oziroma delniška družba A., d.d., lastnika delnic pa sta bila brata J. J. st. in G. G., vsak do 1/2. Po izjavah pooblaščenca B. B. naj bi bile delnice, ki so izkazovale družbeni kapital prinosniške delnice, kar izhaja tudi iz arhivske dokumentacije.

5.Upravni organ se je v nadaljevanju skliceval na sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 1106/99 z dne 20. 12. 2000, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da mora imetnik delnice, ki glasi na prinosnika, dokazati, da je bil ob podržavljanju lastnik delnice in na tej podlagi lastnik dela kapitala podržavljene delniške družbe. Opredelil se je tudi do dne 30. 4. 2014 vložene kopije knjige H. H.: "Stara industrijska podjetja na Celjskem", Celje 1996, stran 34 - 41 ter izpiska iz trgovinskega registra za družbo A., iz katerega naj bi po mnenju pooblaščenke tožeče stranke izhajalo, da je A. A. v družbo kot solastnik vstopil 1939. Slednji dokument je iz Arhiva RS, dne 9. 9. 2011, pridobil tudi upravni organ (listine o tvrtki A. iz fonda Kuni-Komisije za odpravo narodne imovine, izpis iz trgovinskega registra B pri Okrožnem kot trgovinskem sodišču v Celju II zvezek B list 45 za družbo A.). Dne 30. 10. 2014 je pooblaščenec B. B. upravnemu organu posredoval sporočilo s prilogo fotografije najdenih dokumentov in zaprosil za rok, v katerem bi dokumente pripravili, vendar kljub podaljšanju roka ta dokumentacija organu ni bila dostavljena. Upravni organ si je v vmesnem času tudi sam prizadeval pridobiti ustrezna dokazila. Teh ni uspel pridobiti, zato je ugotovil, da dokumenta, ki bi izkazoval lastništvo oziroma solastništvo A. A. ml. v firmi A., d.d., ni.

6.Organ je pregledal tudi zemljiškoknjižne listine, da bi ugotovil, ali je A. A. zemljiškoknjižni lastnik podržavljenih nepremičnin, na podlagi zaplembene odločbe št. 310/45 z dne 24. 8. 1945. Teh podatkov, kar je v postopku ugotovil tudi sodni izvedenec za gradbeno stroko I. I., ni našel, ker so bile vse nepremičnine podržavljene družbi. Na podlagi navedenega je zaključil, da so bile v času podržavljanja nepremičnine izključna last delniške družbe in na njih ni bila vknjižena osebna lastnina A. A.

7.Na predlog strank je upravni organ preveril tudi premoženje A. A., ki naj bi mu bilo odvzeto kot fizični osebi, na podlagi odločbe Mestne zaplembene komisije v Celju št. Zp 310/45 z dne 24. 8. 1945. Izvedenec, ki je izdelal cenitveno poročilo ene nepremičnine v k.o. ... je izjavil, da je iz vseh zemljiškoknjižnih vložkov, navedenih v tej zaplembeni odločbi, razvidno, da je zemljiškoknjižni lastnik vseh vložkov in pri njih pripisanih nepremičnin družba A., d.d., torej v spisu ni dokumenta, ki bi nedvoumno in neposredno potrdil lastništvo ali solastništvo in obseg lastništva A. A. na premoženju navedene tovarne v času podržavljenja. Tako je bilo na podlagi razpoložljivih zemljiškoknjižnih listin ugotovljeno, da so bile nepremičnine v k.o. ... v vl. št. 397, 219, 466, 407, 547, navede v zaplembeni odločbi, ki se glasi na A. A.,v izključni lasti družbe A., d.d.

8.Dne 2. 10. 2015 je bilo strankam postopka na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZDen posredovano Poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve, na katerega so posredovale pripombe, ki so se nanašale na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in bistvene kršitve določb upravnega postopka.

9.Glede na vse navedeno je upravni organ ugotovil, da iz razpoložljive dokumentacije izhaja, da je bil kapital podržavljene družbe izražen v prinosniških delnicah in da sta bila delničarja J. J. st. in J. J., kar izkazujejo listine Ministrstva za kulturo Arhiva RS, ki jih je upravni organ pridobil 8. 9. 1011 in vsebujejo tudi izpisek iz trgovinskega registra B pri Okrožnem kot trgovinskem sodišču v Celju II zvezek B list 45 in so bile strankam posredovane 14. 9. 2011 in v nadaljnjem postopku pridobljene listine iz Arhiva RS dne 7. 8. 2014, izpis iz trgovskega registra za firmo A., ki so bile strankam posredovane v vednost 27. 8. 2014. Ugotovljeno je bilo tudi, da v spisu ni dokumenta, ki bi na premoženju A., d.d. v času podržavljanja potrdil lastništvo oziroma solastništvo A. A.

10.Upravni organ je zavrnil navedbe tožeče stranke, da je lastništvo dokazano s kopijo knjige H. H. in Izpiskom iz trgovinskega registra za družbo A., ki so jih stranke predložile upravnemu organu 30. 12. 2014. Kljub navedbam v knjigi H. H., v kateri zgodovinar navede, da je delničar družbe A. v letu 1939 postal ing. A. A., to še ne predstavlja dokaza o lastništvu oz. solastništvu A. A., saj vlagatelja tega nista izkazala z nobenim drugim dokumentom. Res je, da iz registra za družbo A., d.d. izhaja, da se je A. A. vpisal kot član upravnega sveta tovarne leta 1939, kar pa ne izkazuje lastništva A. A. na premoženju A., d.d. v času podržavljanja. Pojasnil je tudi, da dokazno gradivo, ki ga je v postopek posredovala Odvetniška pisarna C., d.o.o. (fotokopija knjige H. H. in izpisek iz trgovinskega registra), ni dovolj, da bi bilo nedvoumno dokazano lastništvo A. A. v delniški družbi A., d.d. Upravni organ poudarja, da se je sam izredno trudil za pridobitev dokaznih listin, zato mu vlagatelji nikakor ne morejo očitati pavšalnega odločanja. V utemeljitev svoje odločitve upravni organ še ponovno navaja, da vlagatelja do danes oziroma do izdaje odločbe nista ničesar posredovala upravnemu organu, kar bi pripeljalo do drugačne odločitve. Sta pa vlagatelja popolnoma ignorirala Sodbo Vrhovnega sodišča UPRS U838/2008 z dne 26. 3. 2006, katero omenja upravni organ v gornji obrazložitvi, s katero je sodišče v revizijskem postopku zaključilo, da je dokazno breme na strani vlagatelja in to lastništvo se dokaže z listino, delnico, katere pa vlagatelji v predmetnem postopku niso predložili.

11.Glede na obrazloženo, upravni organ ugotavlja in zaključuje, da vse listine, navedene oziroma pridobljene v ugotovitvenem postopku, niso podlaga, da bi lahko prišlo do drugačne pravne odločitve, zato je odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

12.Drugostopenjski organ, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, je pritožbo, ki so jo vložili pravni nasledniki E. E., D. D. ter F. F., in pritožbo z dne 3. 12. 2015, ki jo je vložil po pooblaščencu A. A., zavrnil.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

13.Tožeča stranka v tožbi oporeka odločitvi in opozarja na časovno dimenzijo postopka. Tako Upravna enota Celje vse do leta 2010 ni hotela sprejeti stališča o tem, da je B. B. zakoniti predlagatelj postopka, pa tudi kasneje je imel prednost postopek pred Upravno enoto Hrastnik, v katerem je bila izdana odločba št. 301D-1/93(13401) z dne 13. 5. 2014 in kasneje sodba Upravnega sodišča RS št. U 1443/2015-9 z dne 18. 5. 2016.

14.V nadaljevanju opozarja na zaplet pri definiranju podržavljenega premoženja in dejstvo, da se je podržavilo vse premoženje, povezano z družino A., lastništvo družbe pa se izkazuje s prinosniškimi delnicami. Zgodovinski viri izrecno potrjujejo, da je A. A. že 1936 prevzel podjetje, čeprav drugi viri izkazujejo, da se je to zgodilo 1939. Vsi dokumenti po tem datumu A. A. prikazujejo kot osrednjo osebo družinskega podjetja. Iz podatkov upravnega spisa izhaja trditev, da so prinosniške delnice pripadale G. G. in A. A., spregledalo pa se je, da sta oba pri primarni dokapitalizaciji morda res vložila vse premoženje in da se je njuna lastnina izkazovala v prinosniških delnicah. Poudarja njihovo osnovno lastnost in navaja, da za dokazovanje lastnine delnic ni bil predpisan postopek. Premoženja družbe je bil po pravilih družbe deležen vsak delničar, po razmerju posesti delnic. Predlagatelj postopka denacionalizacije je torej imetnik delnic, vendar upravni organ tega ni upošteval in je predlagatelja postopka ves čas silil v dodatni izkaz lastnine premoženja A., d.d. Predlagatelj je upravni organ opozarjal, naj sprejme stališče o tem, ali je dovoljšen izkaz o premoženju predložitev prinosniških delnic, ki bi jih v tem primeru pripeljal iz Nemčije.

15.Izpodbijana odločba temelji na stališču, da A. A. ni imel osebnega premoženja, kar je sklepati po obrazložitvi odločbe, ki poudarja, da naj bi bilo v obravnavani zadevi premoženje družbe A., d.d. podržavljeno po odločbi Okrajnega sodišča v Celju Zp I/I. Takšna odločba res obstaja, vendar je dejstvo tudi, da je bilo že v zahtevi za denacionalizacijo predstavljeno, da gre za kompleksno premoženje A. A. in torej ne zgolj tisto, ki naj bi bilo v družbi. Gre za nepravilno stališče, saj je bil pri A. A. skoncentriran izredno velik kapital. Sklicuje se na posamezne listine upravnega spisa in navaja, da se je A. A. na vseh lokacijah podržavilo zelo veliko osebno premoženje. Izpodbijana odločba izhaja iz prepričanja, da osebnega premoženja, tistega, ki ni predstavljeno kot družbeno, A. A. ni imel. To je sklepati po obrazložitvi odločbe, ki v poudarja, da naj bi bilo v obravnavi premoženje družbe A., d.d. podržavljeno po odločbi Okrajnega sodišča v Celju Zp 1/1. Dejstvo je, da takšna odločba res obstaja, vendar je dejstvo tudi, da je v zahtevi za denacionalizacijo predstavljeno, da gre za kompleksno premoženje A. A. in torej ne zgolj tisto, kar naj bi bilo v družbi A., d.d., za kar obstaja tudi zaplembena odločba. Na to kaže tudi dopis L/450471/1 z dne 11. 8. 1945, ki Ministrstvu za industrijo in rudarstvo v Ljubljani poroča o privatni lastnini tudi ing. A. A. Dokument L/4504771/12 z dne 29. 9. 1945, naslovljen Komisiji za upravo narodne imovine pri predsedništvu Narodne vlade Slovenije, poroča o tem, da naj bi bila A. A. in G. G. v "posesti vsak polovice delnic, a se pri tem (tako v dokumentu kot izpodbijani odločbi) spregleda, da gre za stanje iz leta 1939. Tudi Okrajni N. O. odbor Celje - mesto je 26. 11. 1945, pa tudi 18. 5. 1945 poročal isti komisiji o: "raznih zasebnih vilah v Celju" in pri tem izrecno omenil: "vilo na ...". To pa je bilo lahko zgolj premoženje, vezano na A. A., ki je "na ..." dejansko živel s svojo družino. Tudi Ministrstvo za ljudsko zdravje 10. 10. 1945 potrjuje, da je: "vila na ... last A."

16.Dejstvo je, da se je podržavilo prav vse, kar je bilo v posesti A. A., na vseh lokacijah. Tudi premično premoženje. Popolnoma neutemeljena je zato trditev, da je tudi vse odvzeto premično premoženje družbeno (A., d.d.) že zato, ker ni niti logično, da v njegovi lasti ne bi bilo ničesar. Dejstvo je tudi, da iz dokumenta ZP 3181/46/3 z dne 3. 10. 1946 Okrajnega sodišča v Ljubljani izhaja, da je odrejen popis in cenitev ing. A. A. zaplenjenega premoženja. Predlagatelju pa ni dostopen dokument, ki bi realizacijo odredbe predstavljal. O zgrešenosti stališča, da A. A. ni imel ničesar, da bi se mu podržavilo in po zahtevi ter določbah Zakona o denacionalizaciji vrnilo, priča potrdilo Arhiva RS z dne 31. 7. 2014, ki izkazuje, da je bil A. A. imetnik družbe D., ter da je bila ta družba podržavljena na podlagi zaplembene odločbe Zapl 310/45.

17.Tožeča stranka v tožbi predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter po opravljeni glavni obravnavi vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno obravnavanje in odločanje. Predloga tudi vrnitev stroškov postopka.

18.Tožbo zoper izpodbijani akt so vložili tudi E. E., D. D. in F. F., iz vseh razlogov 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zahtevajo odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka. Izpodbijana odločba je bila namreč izdana na podlagi napačne ugotovitve, da v postopku ni bilo izkazano, da je bil denacionalizacijski upravičenec delničar podržavljenega podjetja. Odločitev grobo posega v pričakovane pravice tožeče stranke, saj postopek traja 23 let. Gre za nepravilno obrazloženo odločbo, izdano kljub podatkom iz knjige H. H., izpisa iz trgovinskega registra in sprememb vpisanih dne 6. 6. 1938 ter zapisnika št. 30 z dne 25. 5. 1939. Prav tako je odločitev v nasprotju z zapisom v biografskem leksikonu, da je 1924. leta podjetje postalo last vse družine A., kot delniška družba ter članka o J. J. st., iz katerega izhaja, da je A. A. mlajši 1940 prevzel vodenje d.d. in da je bilo leta 1945 njegovo premoženje zaplenjeno. Po mnenju tožeče stranke uradni dokumenti, kot so izdane zaplembene odločbe in izpiski iz sodnega registra, potrjujejo lastništvo A. A. na podržavljenem premoženju.

19.Arbitrarno in nezakonito je bilo odločeno tudi v delu glede vračila osebnega premoženja A. A. Dejstvo je, da je bila 24. 8. 1945 izdana zaplembena odločba št. Zp 310/45, s katero je bilo zaplenjeno vse premoženje A. A., ki dokazuje lastništvo podržavljenega premoženja. Da je bil A. A. lastnik nepremičnin na območju ..., je razvidno tudi iz fonda pridobljenih dokumentov s strani Ministrstva za kulturo dne 8. 9. 2011, fonda Komisije z upravo narodne imovine a.e. 19/1272, listine št. 20, ki dokazuje lastništvo več nepremičnin v lasti A. A. na območju ..., enako pa dokazuje listina 209 iz istega fonda (komisijski zapisnik o cenitvi zaplenjene trgovine lastnika in A. A.). Ker organ tega ni upošteval, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Nepravilno je tudi sklicevanje na mnenje izvedenca I. I., saj z njegovim stališčem udeleženci postopka niso bili seznanjeni. Tožeča stranka vztraja, da je v upravni spis vložila vse listine in dokazila, da je A. A. lastnik podržavljenega premoženja. Upravnemu organu očitajo tudi kršitev določbe 8. člena ZUP, prav tako 7. člena ZUP ter menijo, da upravni organ od stranke ne sme zahtevati, da priskrbi in predloži dokaze, če jih lahko in hitreje priskrbi sam. V tem postopku je bilo kršeno tudi načelo 9. člena ZUP. Tožniki ugotavljajo, da je upravni organ razpolagal z vsemi podatki o lastništvu družbe in je zato izpodbijana odločitev obremenjena s kršitvami ZUP, materialnopravno zmotna in v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso. Opozarja tudi, da je že pooblaščenec B.B. opozoril, da razpolagajo z dodatno dokumentacijo, ki pa upravni organ ni zahteval. Kategorično zavrača, da so bili že v letu 1994 opozorjeni na dopolnitev zahteve za denacionalizacijo z določenimi dokaznimi listinami ter da se je postopek zaradi prekinitve postopka, v katerem se je upravni organ ukvarjal z državljanstvom udeležencev denacionalizacije, v bistvu začel šele v letu 2010. Trditev upravnega organa, da je od strank zahteval dopolnitev že v letu 1994 je zato neutemeljena. Sklicuje se tudi na zavezo upravnega organa, da bo določene dokumente pridobival sam in dodatno navaja, da bi bil v zadevi nujen razpis ustne obravnave. Sodišču predlaga, da odločitev sprejme na ustni obravnavi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek oziroma izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

20.Odgovor na tožbo sta vložili prizadeta stranka, E., d.d., in drugo tožeča stranka. E., d.d. pritrjuje odločitvi prvostopenjskega upravnega organa in predlaga, da se obe tožbi združita v enotno reševanje in postopanje. Navaja, da je odločitev upravnega organa pravilna in utemeljena, zato sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne. Prizadeta stranka navaja, da vlagatelj v postopku ni izkazal, da je bil A. A. v trenutku podržavljenja delničar nekdanje A., d.d. v ...; nasprotno, iz dokazil izhaja, da sta bila delničarja omenjene tovarne brata J. J. st. in G. G. Vlagatelji v postopku tudi niso izkazali, da bi bil izveden kakršenkoli prenos delnic od J. J. st. in G. G. na A. A. Stranski udeleženec pa je tekom postopka predložil tudi primere sodne prakse o dokazovanju lastništva prinosniških delnic v času podržavljenja.

21.V zvezi s trditvami tožeče stranke glede premoženja, ki je predmet izpodbijane odločbe, pa stranski udeleženec navaja, da je iz izpodbijanih odločb jasno in nedvoumno razvidno, da se odločitev nanaša le na denacionalizacijo podjetja A., d.d. v ..., katere delničar naj bi bil tudi A. A. in ne na njegove morebitne deleže pri drugih podjetjih ali celo na njegovo osebno premoženje. Navedbe tožeče stranke s tem v zvezi so zato neutemeljene.

22.Glede na navedeno stranka z interesom meni, da je odločitev upravnega organa pravilna in utemeljena, zato sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne.

23.Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

Oprava glavne obravnave

24.Sodišče je v zadevi dne 23. 5. 2024 izvedlo glavno obravnavo, v odsotnosti pravilno vabljene tožene stranke, ki izostanka ni opravičila.

Datum odločitve

25.Sodišče je narok za glavno obravnavo v celoti snemalo. Prepis zvočnega posnetka naroka je bil po podatkih sodnega spisa toženki in prizadeti stranki vročen 29. 5. 2024, tožeči stranki pa 29. 5. 2024 oziroma 31. 5. 2024. Sodišče je sodbo izdalo po poteku petdnevnega roka za podajo morebitnih pripomb na prepis zapisnika.

Dokazni sklep

26.V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo vse listine v sodnem spisu (priloge tožeče stranke A1 do A27 ter D1 do D6 in prizadete stranke C1 do C5).

27.V dokazne namene je sodišče vpogledalo tudi v listine upravnega spisa. Na glavni obravnavi navzoče stranke so soglašale, da se listine upravnega spisa štejejo za pregledane in prebrane, s pripombo, da bi vpogled trajal predolgo in nadaljnjo pripombo, da tožeča stranka pravzaprav ne ve, katere listine se nahajajo v upravnem spisu, v katerega je bil vpogled opravljen 6. 5. 2024 in da se ne strinja, da so bile listine 6. 5. 2024 pregledane oziroma da z njimi niso bile seznanjene.

28.V tej zvezi sodišče pojasnjuje, da je sledilo navedbam tožeče stranke, da ji Upravna enota Celje ni omogočila vpogleda v upravni spis (in teh navedb ni preverjalo). Izhajalo je namreč iz stališča, da mora sodišče voditi postopek na način, ki zagotavlja enakopravnost in procesno ravnotežje strank ter upošteva njihovo pravico, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese.

29.Sodišče pojasnjuje, da se v upravnem sporu kontradiktornost postopka zagotavlja tako, da sodišče strankam spora vroča vse listine, ki jih je vložila nasprotna stranka in na podlagi katerih bo sprejelo odločitev skladno z določbami ZUS-1 v zvezi z ZPP, kar v tem upravnem sporu ni sporno, kar pa v celoti ne velja za listine pridobljenega upravnega spisa. Pridobitev upravnega spisa namreč še ne pomeni, da bodo (vse) listine iz upravnega spisa tudi uporabljene v upravnem sporu. Pridobitev upravnega spisa je namreč kot posebno procesno dejanje namenjeno le olajšanju postopka upravnega spora, saj se na ta način lažje izvede postopek pred Upravnim sodiščem (načelo ekonomičnosti)

30.S tem, ko je pridobljen upravni spis in v njem vse listine, ki so bile uporabljene v postopku pred upravnimi organi (toženo stranko), lahko tako stranke upravnega spora kot tudi Upravno sodišče, lažje dostopajo do navedenega gradiva, če je to pomembno za odločitev v upravnem sporu. Iz tega razloga je sodišče tožeči stranki dne 6. 5. 2024 omogočilo vpogled v listine upravnega spisa in seznanitev z njimi, zato po presoji sodišča dejstvo, da je sodišče kopije zaprošenih in dne 6. 5. 2024 vpogledanih listin upravnega spisa izročilo tožeči stranki na glavni obravnavi dne 23. 5. 2024, na prej navedeno ugotovitev o datumu seznanitve z listinami upravnega spisa nima vpliva, toliko bolj, ker je tožeča stranka o možnosti prevzema kopiranih listin bila obveščena pravočasno, pred datumom glavne obravnave.

30.Ker torej pridobitev upravnega spisa še ne pomeni, da se je Upravno sodišče z njim v celoti dolžno seznaniti po uradni dolžnosti, mora sodišče, ki želi svojo odločitev opreti na katero izmed listin upravnega spisa, v sodbi izrecno navesti, na katero listino opira svojo odločitev in kakšna je njena dokazna vrednost oziroma katero dejstvo je bilo z njo dokazovano ali dokazano, kar bo sodišče v nadaljevanju pojasnilo v obrazložitvi te sodbe k II. točki izreka.

31.Sodišče je kot prepoznega zavrglo predlagani dokaz z zaslišanjem B. B. (kot stranke) in M. M. (kot priče). Določba tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 namreč določa, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Nadalje 52. člen ZUS-1 določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnikova pasivnost v upravnem sporu je upravičena, ko na navajanje dejstev in predlaganje dokazov ne more vplivati, ko torej odsotnosti navedb in predlogov v upravnem postopku ni mogoče pripisati njegovi krivdi. Sodišče pojasnjuje, da v listinah upravnega spisa ni zasledilo predloga tožeče stranke za zaslišanje obeh navedenih oseb, niti tej ugotovitvi tožeča stranka ni nasprotovala na glavni obravnavi. Sodišče ugotavlja tudi, da tožeča stranka predloga za zaslišanje obeh oseb v sodnem postopku ni utemeljila z navedbo opravičljivih razlogov za to, da je te dokaze predlagala šele v tožbi.

32.Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje uradnih oseb, ki so vodile postopek denacionalizacije tožeče stranke na Upravni enoti Celje in Hrastnik (N. N.) in upravni eneti Jesenice (O. O.). Zavrnitev temelji na ugotovitvi, da se dejstva, ki naj bi se ugotovila s predlaganimi dokazi, nanašajo na potek postopka v upravnih zadevah, na katere se sklicuje tožeča stranka, slednji pa izhaja iz izdanih odločb, ki so sestavni del sodnega spisa. Zato zaslišanje prej navedenih uradnih oseb, za odločitev v tem upravnem sporu ni odločilno.

33.Iz enakega razloga, ker ne more vplivati na drugačno odločitev v zadevi, pa je sodišče zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje priče P. P., Arhiv RS. Za odločitev v zadevi so namreč pomembne listine v hrambi Arhiva RS, ki jih je sodišče v tej zadevi že vpogledalo in prebralo, in zato zaslišanje priče, zaposlene v Arhivu RS, praviloma na drugačno odločitev ne more vplivati, tožeča stranka pa tudi ni specificirala drugačnih dejstev, o katerih bi lahko izpovedala predlagana priča.

34.Sodišče pa je zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje dr. H. H., ker naj bi se preverilo njegovo pisno stališče v zvezi z analizo dogajanja, povezanega z družino A. Odločitev sodišča temelji na ugotovitvi, da je pisno stališče zgodovinarja dr. H. H. razvidno iz knjige Stara industrijska podjetja na Celjskem, Celje 1996, nanaša pa se na lastniško strukturo podržavljenega podjetja A., d.d. v ... in da se je do tega dokaza, ki ga je upravnemu organu predložila tožeča stranka, slednji tudi opredelil, v nadaljevanju te obrazložitve pa se bo do njega opredelilo tudi sodišče.

Presoja tožbe

K I. točki izreka:

35.Tožba ni utemeljena.

36.Sodišče uvodoma pojasnjuje, da se v tem upravnem sporu izpodbija odločba Upravne enote Celje št. 363-095/93-246 (13202) z dne 16. 11. 2015, s katero je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo premoženja nekdanje A., d.d. v Celju, ki naj bi bila v lasti oziroma solasti A. A. Upravni organ je torej odločal o delu zahtevka denacionalizacijskih upravičencev, ki so v roku iz 64. člena ZDen zahtevali vrnitev vsega podržavljenega premoženja v lasti A. A. (podjetja, kmetijskih zemljišč, kmetijskih gospodarstev in gozdov, poslovnih stavb, poslovnih prostorov). Ker gre za odločanje (samo) o delu zahtevka, bi moral upravni organ izdati delno odločbo.

37.Po določbi prvega odstavka 219. člena ZUP namreč lahko pristojni organ izda delno odločbo, kadar se lahko odloča o kakšni zadevi po delih oziroma po posameznih zahtevkih, pa so posamezni deli oziroma zahtevki primerni za odločitev. Ta določba je izjema od splošnega pravila iz prvega odstavka 213. člena ZUP, da je treba z odločbo rešiti predmet postopka v celoti in odločiti o vseh zahtevkih strank. Iz izrecne in nedvoumne formulacije I. točke izreka izpodbijane odločbe, kot tudi obrazložitve te sodbe, torej izhaja, da je tožena stranka z njo odločala o denacionalizaciji premoženja nekdanje A., d.d. v Celju, zato izpodbijana odločba izpolnjuje pogoje iz 219. člena ZUP, torej gre za delno odločbo. Sodišče iz navedenega razloga, torej jasno formuliranega izreka, iz katerega je razviden obseg odločanja, na katerega se nanaša upravna zadeva, zavrača tožbene navedbe, da je bil zavrnjen tudi zahtevek za vrnitev drugega osebnega premoženja, last ali solast A. A.

38.V nadaljevanju sodišče kot nesporno povzema ugotovitev upravnega organa, da sta zahtevo za denacionalizacijo premoženja, v skladu z določbo 12. člena ZDen vložila pravna naslednika A. A., ki ne izpolnjuje pogojev za določitev upravičenca po 9. členu ZDen, B. B. in pokojni C. C. oziroma njegovi pravni nasledniki, vdova D. D., njegov sin E. E. in hči F. F. Nadalje sodišče ugotavlja, da je v zadevi nesporno tudi dejstvo, da ne A. A., ne njegovi pravni nasledniki, niso bili upravičeni do pridobitve odškodnine za odvzeto premoženje na podlagi določil ADP in določil FIP.

39.Kot nesporno v nadaljevanju sodišče povzema tudi ugotovitev upravnega organa v izpodbijani odločbi, da je bilo premoženje, last nekdanjega podjetja delniške družbe A., d.d., podržavljeno na podlagi odločbe Okrajnega sodišča v Celju št. Zp1/I, izdane 24. 8. 1945 na podlagi sodbe Vojaškega sodišča v Ljubljani, sodba št. 1484/45-8 z dne 23. 8. 1945, torej pravni temelj podržavljenega premoženja, ki je predmet vloženih zahtevkov, predstavljajo predpisi, navedeni v 3. členu ZDen.

40.Sporna v obravnavani zadevi pa je odločitev upravnega organa, da A. A. ni bil (so)lastnik nekdanje A., d.d. v Celju oziroma vprašanje, ali v postopku zbrana dokazila utemeljujejo izpodbijano odločitev. Za upravičence do vrnitve premoženja, ki je bilo podržavljeno osebnim in kapitalskim družbam, se namreč po določbi 13. člena ZDen štejejo delničarji oziroma družbeniki teh družb, pod pogoji določenimi v 11. in 12. členu ZDen, pa so lahko do vračila premoženja upravičeni tudi pravni nasledniki oziroma zakonec in dediči prvega dednega reda osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno.

41.Premoženje A., d.d. v Celju je prešlo v državno last na podlagi 1. in 2. točke Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno last. Do odvzema premoženja na navedeni pravni podlagi je prišlo že z objavo tega normativnega akta v uradnem glasilu, 6. 2. 1945, zato ima odločba Mestne zaplembene komisije Celje št. Z 1/I z dne 24. 8. 1945, ki jo upravni organ navaja, le deklaratorno naravo. V nadaljevanju sodišče ugotavlja tudi, da je bilo premoženje ("celotna imovina") A. A. podržavljeno s sodbo Vojaškega sodišča v Ljubljani št. 1484/45-8 z dne 23. 8. 1945.

42.Glede na prej navedeno sporno vprašanje je v zadevi ključna ugotovitev lastništva podržavljene A., d.d. v Celju v času podržavljenja, 6. 2. 1945. Ker je bilo podržavljeno premoženje delniški družbi in ker ni sporno, da so bile delnice te družbe prinosniške delnice, sodišče tudi v ponovljenem postopku odločanja smiselno povzema odločitev Vrhovnega sodišča RS v sodbi št. I Up 1160/1999. Iz slednje izhaja, da je delnica podržavljene družbe lahko podlaga za ugotovitev razmerja, koliko od ostanka premoženja podržavljene delniške družbe pripada eni delnici oziroma upravičencu - delničarju, glede na njegovo število delnic, listina, s katero so se delnice prenašale, pa je imela dokazni pomen glede pravic v obstoječi družbi. V prej navedeni zadevi je Vrhovno sodišče pojasnilo tudi, da v postopku denacionalizacije, ko podržavljene družbe niso več obstojale in delovale, delnica ne more biti več (klasični) vrednostni papir in s tem (edina) podlaga za uveljavljanje pravic po ZDen, zato se njena dokazna vrednost kot nekdanjega vrednostnega papirja lahko presoja samo skupaj z drugimi prepričljivimi dokazi, s katerimi se dokazuje lastništvo delnice kot alikvotnega dela na podržavljeni družbi.

43.Navedeno po presoji sodišča pomeni, da je upravni organ lastništvo A. A. v podržavljeni družbi pravilno ugotavljal tudi z vpogledom v listine, ki bi lahko izkazovale njegovo lastništvo oziroma delež v lastniški strukturi podržavljenega podjetja.

44.Sodišče, enako kot sta to pravilno ugotovila že upravna organa, z vpogledom v listine priloženega upravnega spisa, na katerih temelji izpodbijana odločitev, ugotavlja, da sta bila delničarja podržavljene družbe J. J. st in G. G. Tako iz listine (nadaljevanje list 1 k pismu z dne 8. 8. 1945 (Dr.S/V) Ministrstva za industrijo in rudarstvo Ljubljana izhaja, da sta bila lastnika tovarne A., d.d. brata J. J.st in G. G., ki sta imela vsak polovico delnic, "za katere se ne ve, kje se nahajajo, naj pa bi bile deponirane v neki banki na Dunaju". Da sta bila lastnika delnic podržavljene družbe A. A. in G. G., izhaja tudi iz obrazložitve sodbe Vojaškega sodišča, Ljubljanskega vojaškega področja v Ljubljani št. 1484/45/8 z dne 23. 8. 1945, ki je oba brata štela kot skoraj izključna lastnika, tako podjetja v Celju kot podjetja v Hrastniku. Zgoraj navedeni podatek o lastništvu delnic pa potrjuje tudi listinam upravnega spisa priložena dokumentacija, ki jo je upravnemu organu posredovalo Ministrstvo za kulturo, Arhiv RS, iz fonda Komisije za upravo narodne imovine, a.e. 19/1272. Gradivu sta namreč priloženi tudi Uradni potrdili, ki sta prilogi zadeve A., d.d. v pritožbenem postopku zoper zaplembeno odločbo Mestne zaplembene komisije v Celju z dne 24. 8. 1945 in ki dokazujeta, da je imel G. G. v tej družbi delež 125.000 delnic (1/2) in A. A. prav tako 125.000 delnic (1/2). Sestavni del navedene dokumentacije je tudi uradno potrdilo, ki se nanaša na A. A., pri katerem pa podatek o lastništvu delnic ni zabeležen. Podatek, da sta bila delničarja družbe J. J. st. in G. G., izhaja tudi iz listine št. 450471/12 z dne 29. 9. 1945 (glede na seznam deponiranih delnic iz zadnjega občnega zbora delniške družbe A., d.d. v letu 1939).

Sodišče je presojalo tudi tožbene trditve, da tožeča stranka razpolaga z dodatno dokumentacijo, ki izkazuje lastništvo A. A. na podržavljenem premoženju družbe, prinosniškimi delnicami, v katerih je bil izražen kapital družbe in prinositelju po pravilih družbe gredo vse pravice iz posamezne delnice. Sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka že v postopku pred upravnim organom (29. 10. 2014) zatrjevala, da ima v posesti navedene delnice in v dokaz njihovega obstoja upravnemu organu (in tudi sodišču) predložila fotografijo embalaže, v katerih naj bi se delnice nahajale. Sodišče ugotavlja, da ne v postopku pred upravnim organom ne v postopku pred sodiščem te prinosniške delnice niso bile predložene, torej ne upravnemu organu ne sodišču ni znana vsebina fotografirane embalaže. V tej zvezi sodišče tožeči stranki pojasnjuje tudi, da sodišču ni dovoljena vnaprejšnja (neobrazložena) dokazna ocena, ali bo te listine (prinosniške delnice) v postopku upoštevalo, enako velja tudi za upravni organ. Sodišče na podlagi navedenega zavrača toženi ugovor, da upravni organ tožeči stranki ni omogočil, da bi tožnik lahko to dokumentacijo organu predložil pred izdajo izpodbijane odločbe (16. 11. 2015).

45.Tožeča stranka svoje stališče, da je bil A. A. delničar podržavljenega podjetja, utemeljuje s podatkom, da takšen (lastniški) status denacionalizacijskega upravičenca izhaja iz zaplembene odločbe Mestne zaplembene komisije v Celju št. 310/45 z dne 24. 8. 1945. Sodišče stališče tožeče stranke zavrača kot neutemeljeno. Gre za odločbo, ki je bila izdana na podlagi 1. točke 1. in 2. odloka AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last in se nanaša na "vse imetje zgoraj navedenega A. A. premično in nepremično, zlasti vl. št. 397, 219, 466, 407, 547, k.o. ...", torej iz nje ne izhaja zatrjevano lastništvo (solastništvo) v podržavljenem podjetju. Tožeča stranka se v tožbi sklicuje tudi na dokument l. št. 20, list 1 k pismu z dne 8. 8. 1945 Ministrstvu za industrijo in rudarstvo in ki ga je upravni organ pridobil s strani Ministrstva za kulturo 8. 9. 2011 iz fonda Komisije za upravo narodne imovine a.e. 19/1272. Iz tega dokumenta je razviden obseg podržavljenega premoženja - vila z garažo in nezazidana površina v skupni izmeri 5.076,00 m². Sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da gre za dokazilo, listino, ki je v tem upravnem sporu sodišče ne more upoštevati, ker se ne nanaša na premoženje podržavljene družbe.

46.Glede na dosedanja pojasnila sodišča pa je mogoče dokazovanje lastništva tudi z drugimi dokazili. Sodišče pritrjuje ugotovitvi obeh upravnih organov, da lastništva podržavljenih delnic A. A. navedbe iz knjige H. H. ne dokazujejo. Te navedbe predstavljajo posreden dokaz, ki se nanaša na vstop A. A. v Upravni svet delniške družbe namesto pokojnega R. R. Ta podatek izhaja iz zapisnika št. 30 o Seji upravnega sveta z dne 25. 5. 1939 A., d.d. Celje. Da je A. A. v družbo vstopil kot upravni svetnik, dokazuje tudi izpis iz Okrožnega kot Trgovinskega sodišča, Rg VII 45/11. Drugačnega podatka, ki bi pritrjeval tožbenim trditvam, da je bil lastnik delnic tudi A. A., ne dokazuje niti vpogled v Izpisek iz trgovinskega registra B, pri Okrožnem kot Trgovinskem sodišču v Celju, II Zvezek B list 45. Sodišče soglaša tudi z razlago tožene stranke, da določba paragrafa 21 Pravil, ki določa naloge in pristojnosti upravnega sveta družbe, ne dokazujejo, da bi bil član upravnega sveta imetnik delnic že zaradi svoje funkcije.

47.Navedene ugotovitve po presoji sodišča zadoščajo za ugotovitev, da tožeči stranki nista izkazali zatrjevanega lastništva (solastništva) delnic v podržavljeni družbi. Sodišče se namreč strinja z ugotovitvijo obeh upravnih organov, da sta tožeči stranki imeli možnost drugačnega dokazovanja lastništva A. A. v lastniški strukturi podržavljene družbe, kar dokazujejo listine upravnega spisa. Dokazno breme za izkazovanje lastništva alikvotnega dela kapitala delniške družbe ob podržavljenju je namreč tudi po presoji sodišča na strani vlagatelja zahteve, ki mora za svoje trditve predložiti dokazila in od organa pred predložitvijo teh dokazil ne more zahtevati vnaprejšnjega stališča, kako bo vrednotil morebitni predloženi dokaz.

48.Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da tožeči stranki v postopku ni bila dana možnost sodelovanja. Iz listin upravnega spisa izhaja namreč podatek, da je upravni organ pred izdajo odločbe, tako kot to zahteva določba 65. člena ZDen, sprejel Poročilo o pravnem in dejanskem stanju denacionalizacijske zadeve ..., vodene pod št. 36300-095/93-denacionalizacija nepremičnega premoženja A., d.d., ki je bilo dne 2. 10. 2015 posredovano odvetniški pisarni C., d.o.o. (vročeno 6. 10. 2015) in odvetniku S. S. (vročeno 6. 10. 2015). Tožeči stranki sta imeli možnost na poročilo dati pripombe in se seznaniti z vsemi listinami, na katere se je v poročilu skliceval upravni organ. Sodišče je vpogledalo v listine upravnega spisa in ugotovilo, da je tožeča stranka oporekala predvsem dokazni oceni upravnega organa, ki se nanaša na lastništvo oziroma solastništvo A. A. v podržavljeni delniški družbi in tako v tem delu teh pripomb tožena stranka ni bila dolžna ponovno obravnavati. S tem je bila zagotovljena kontradiktornost postopka pred izdajo izpodbijane odločbe in po presoji sodišča realizirana splošna določba 8. člena ZUP, zato sodišče zavrača tožbeni ugovor kršitve temeljnega načela zaslišanja stranke. Pripombe tožeče stranke (z dne 22. 10. 2015 in 23. 10. 2015) pa se nanašajo tudi na mnenje izvedencev imenovanih v postopku denacionalizacije, in sicer S. S., ki je dne 4. 4. 2014 izdelal identifikacijo podržavljenih parcel, in Cenitveno poročilo I. I. 14-053a ZKV 397-CE-savinjska3 z dne 22. 5. 2015. Sodišče pritrjuje stališču organa druge stopnje, da se izpodbijana odločba nanaša zgolj na premoženje oziroma na ugotavljanje solastniškega deleža A. A. v družbi A., d. d. v Celju, kar pomeni, da v obravnavani zadevi ni mogoče obravnavati zatrjevanih kršitev o arbitrarnem in nezakonitem odločanje glede vračila osebnega premoženja upravičenca A. A., podržavljenega z odločbo Zp 310/45 z dne 24. 8. 1945. Osebno premoženje A. A. in s tem ugotavljanje pravnega temelja podržavljenja in obsega podržavljenega (osebnega) premoženja bo predmet posebnega ugotovitvenega postopka in v tem postopku izdane odločbe.

49.Kot neutemeljenega pa sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da bi moral organ prve stopnje skladno s 149. člena ZUP razpisati ustno obravnavo. Po presoji sodišča namreč pogoji za njen razpis po sprejemu prej navedenega poročila, ob ugotovitvi, ki jo potrjujejo listine upravnega spisa, da je bila ustna obravnava pred sprejemom poročila že razpisana, niso bili podani.

50.Sodišče zavrača tudi tožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitve v denacionalizacijskih zadevah, ki jih je v zvezi z odvzetim premoženjem A. A. vodila Upravna enota Hrastnik (sodba I U 1443/2015) in ki med drugim temelji tudi na ugotovitvi, da je A. A., kot novi član upravnega sveta moral biti delničar in ob nastopu funkcije založiti 10 delnic, torej gre za pomemben podatek - dokaz, ki pa s Pravili A., delniške družbe v Celju, ni izkazan. Odločanje v obeh zadevah torej temelji na različnem dejanskem stanju.

51.Na podlagi navedenega in po ugotovitvi, da v tožbi zatrjevane kršitve materialnega predpisa in postopkovnih določb ZUP niso podane, je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

52.Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi tožnik svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

53.Povrnitev stroškov je zahtevala tudi prizadeta stranka.

54.Iz 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 obenem ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je potrebno glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-1. Iz prvega odstavka 155. člena ZPP izhaja, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Sodišče ugotavlja, da priglašeni stroški niso bili potrebni, saj prizadeta stranka s svojimi navedbami ni prispevala k razjasnitvi zadeve oziroma ni vplivala na odločitev sodišča. Sodišče zato stroškovnemu zahtevku prizadete stranke ni ugodilo, temveč je odločilo, da tudi prizadeta stranka sama trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

VSRS, Sklep X Ips 116/2020

Prvi odstavek 219. člena ZUP: kadar se lahko odloča o kakšni zadevi po delih oziroma po posameznih zahtevkih, pa so posamezni deli oziroma zahtevki primerni za odločitev, lahko izda pristojni organ odločbo samo o teh delih oziroma zahtevkih (delna odločba).

13. člen ZDen: Upravičenci do vrnitve premoženja osebnih in kapitalskih družb so delničarji oziroma družbeniki.

Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o denacionalizaciji (1991) - ZDen - člen 9, 12, 13 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 213, 219

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.