Jedro

V primerih, ko se dvoje ali več oseb odloči za medsebojni spopad, se praviloma nihče od njih ne more sklicevati na silobran. Vsak od udeležencev spopada je namreč v razmerju do drugega oziroma drugih napadalec in v taki situaciji njegova ravnanja niso zavestno usmerjena k temu, da se brani.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obs. A.S. in obs. M.S. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obsojenca se oprostita plačila povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 14.3.2000 sta bila spoznana za kriva, obs. A.S. poskusa kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ, obs. M.S. pa prav tako poskusa kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom in 2. odstavkom 16. člena KZ. Prvemu je bila izrečena kazen šest let zapora, drugemu pa pet let zapora. Obs. A.S. je bila po 1. odstavku 52. člena KZ preklicana pogojna obsodba, izrečena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Kranju z dne 28.8.1997, v kateri mu je bila določena za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ kazen tri mesece zapora in preizkusna doba dveh let, nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen šest let in dva meseca zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ je obema obsojencema v izrečeni zaporni kazni bil vštet čas, ki sta ga prebila od 17.8.1999 od 4.30 ure dalje v priporu. V skladu z določbo 1. odstavka 69. člena KZ je obs. M.S. bila odvzeta pri kaznivem dejanju uporabljena polavtomatska pištola znamke Beretta. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sta bila obsojenca oproščena povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20.7.2000 deloma ugodilo pritožbam obs. A.S., njegovega zagovornika in zagovornika obs. M.S. in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je izrečeni kazni znižalo, obs. A.S. na pet let zapora, obs. M.S. pa z uporabo omilitvenih določb 2. točke 42. člena in 1. točke 43. člena KZ na štiri leta zapora in nato obs. A.S. ob upoštevanju kazni treh mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen pet let in dva meseca zapora. V ostalem je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. A.S., odvetnik J.H. iz odvetniške družbe H. - M. o.p. iz Ž., in zagovornik obs. M.S., odvetnik A.D. iz K., sta zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, prvi priporočeno po pošti dne 30.10.2000, drugi neposredno dne 2.11.2000, oba iz razloga iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlagata, da pravnomočno sodno odločbo spremeni tako, da obs. A.S. in obs. M.S. iz razloga po 1. odstavku 11. člena KZ oprosti obtožbe, podrejeno, da ju spozna za kriva, prvega kaznivega dejanja po obtožbi, vendar v zvezi s 3. odstavkom 11. člena KZ, torej za dejanje, storjeno v prekoračenem silobranu, drugega pa kaznivega dejanja poskusa umora, storjenega v prekoračenem silobranu in v stanju bistvene zmanjšane prištevnosti po 1. odstavku 127. člena v zvezi s 3. odstavkom 11. člena, 2. odstavkom 16. člena in 22. členom KZ.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da sta obe zahtevi za varstvo zakonitosti, ki sta ju obsojenca vložila po zagovornikih, neutemeljeni. V prvi zahtevi obsojenec navaja, da je sodišče kršilo zakon, ko je zaključilo, da je storil kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ, čeprav je dejanje storil v silobranu ali največ v prekoračenem silobranu. Prav tako obs. M.S. v svoji zahtevi zatrjuje, da je dejanje storil v silobranu. Obe zahtevi ob siceršnjem navajanju, da je sodišče kršilo zakon, ne utemeljita, v čem naj bi bila podana ta kršitev. Trdita namreč, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Prav to okoliščino pa utemeljujeta z opisom svojih verzij dogodka oziroma okoliščin dejanja. Ker gre za uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja z izrednim pravnim sredstvom - zahtevo za varstvo zakonitosti, bo to potrebno zavrniti, ker navedeni razlog ni zakoniti razlog za vložitev tega pravnega sredstva.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zagovornika v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljata kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Po tej določbi je kršitev kazenskega zakona podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Gre za splošno opredelitev glede tega, ali je v določenem primeru podano kaznivo dejanje. Zato sodišče v vsaki konkretni zadevi presoja, ali opis dejstev in okoliščin v obtožnem aktu vsebuje vse elemente določenega kaznivega dejanja. Ali je kaznivo dejanje podano ali ne, se ocenjuje tudi v razmerju do institutov, ki izključujejo obstoj kaznivega dejanja, kot sta silobran in skrajna sila (11. in 12. člen KZ). Temeljna predpostavka za pravilno uporabo kazenskega zakona pa je vselej popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje, vendar le v okviru dejstvenega opisa, ki ga zajema obtožba. Opis dejanj, za katere sta bila obsojenca s pravnomočno sodbo spoznana za kriva, vsebuje vse zakonske znake kaznivih dejanj poskusa umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ in v primeru dejanja obs. M.S. tudi v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo v skladu z opisom dejanj, vsebovanih v izreku pravnomočne sodbe. Zaključilo je, da so podani in izkazani vsi zakonski znaki teh kaznivih dejanj. Prav tako je presodilo, da obsojenca nista ravnala v silobranu.

Sodišče prve stopnje je, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ugotovilo, da sta obsojenca skupaj z drugimi, ki so bili v lokalu, šla iz njega pripravljena na obračun s tistimi, ki so jih čakali zunaj. Presodilo je, da je šlo za dve nasprotujoči si skupini, ki sta bili zaradi medsebojnega obračuna tudi oboroženi. V zvezi s tem je ugotovilo, s kakšnimi predmeti sta skupini razpolagali, za obsojenca pa, da sta bila oborožena s pištolama. Pri tej oceni je izhajalo prav tako iz podatkov o postopkih, vodenih zoper ene in druge zaradi nasilnih dejanj, povezanih tudi s prejšnjim medsebojnim obračunavanjem. Glede na to je zaključilo, da sta obsojenca z ostalimi v lokalu bila pripravljena na spopad s skupino, ki je čakala pred lokalom in da sta za to vedela. Sodišče druge stopnje je soglašalo s takšnimi dejanskimi ugotovitvami in tudi z zaključkom, da s strani obsojencev ni šlo za obrambo pred istočasnim nezakrivljenim napadom in s tem za ravnanje v silobranu. Povsem enako velja tudi za v zahtevi zagovornika obs. M.S. ponovljeno stališče, da ga je napadel ošk. D.K. in da je pred njim le bežal. Pravnomočna sodba tudi v tem delu upošteva ugotovljeno dejansko stanje. Ravnanje tega obsojenca ocenjuje v kontekstu celotnega dogajanja in ob upoštevanju dejstev, ki se nanašajo na čas, v katerem se je ošk. D.K. pojavil na prizorišču, na njegov namen, da nudi pomoč že poškodovanemu E.K. in na okoliščino, da je obsojenec že takrat streljal na oškodovanca. V takšnem položaju je sodišče ocenilo, da tudi obsojenčev umik pred oškodovancem proti avtomobilu S.J., kjer je vanj ponovno streljal, ne daje podlage za zaključek, da je njegovo dejanje bilo storjeno v silobranu.

Sodišče je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno zaključilo, da obsojenca nista ravnala v silobranu ali prekoračenem silobranu. Presoja sodišča glede odsotnosti sestavin silobrana ne temelji zgolj na zaključku sodišča, da "spopad dveh sovražnih si skupin izključuje uporabo določb o silobranu". Slednje predstavlja le eno izmed okoliščin, na podlagi katere v povezavi z ostalimi ugotovljenimi dejstvi, ki zadevajo ravnanje obeh obsojencev, sodišče zaključuje, da je silobran v tej zadevi izključen. Sicer pa je treba opozoriti, da praviloma v primerih, ko se dvoje ali več oseb odloči za medsebojni spopad, se nihče od njih ne more sklicevati na silobran, ker je vsak od udeležencev spopada v razmerju do drugega oziroma drugih napadalec in v taki situaciji njegova ravnanja niso zavestno usmerjena k temu, da se brani. Glede na navedeno ni utemeljen očitek vložnikov zahtev za varstvo zakonitosti, da je sodišče s sprejeto odločitvijo kršilo kazenski zakon iz 1. točke 372. člena ZKP.

Sicer pa zahtevi zagovornika obs. A.S. in zagovornika obs. M.S., prva z navedbami, da je bila drža obs. A.S. pasivna, da je sporen zaključek o pripravljenosti tistih, ki so bili v lokalu, na obračun z onimi, ki so se nahajali pred lokalom ter da bi sodišče moralo ugotoviti, ali bi do spopada prišlo tudi, če skupina, ki sta ji pripadala oškodovanca, ne bi začela z grobim aktivnim napadom na obsojenca, druga pa z opozarjanjem, da ni sprejemljiv zaključek pravnomočne sodbe, da je šlo za dve nasprotujoči si skupini, ki sta bili pripravljeni na spopad, ampak za načrtovano zasedo in napad ene skupine na drugo, ki se je le branila in da je bil obs. M.S. takoj napaden ter se je spustil v beg in pri poskusu pobega ponovno napaden ter močno poškodovan, napad nanj pa ni prenehal vse do uporabe strelnega orožja, nakazujeta na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahteve. Zato je zahtevi zagovornikov obs. A.S. in obs. M.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.