Jedro

Način uporabe stanovanja po tem, ko je tožnici njen bivši izvenzakonski partner v septembru 1991 izročil ključe spornega stanovanja (po ugotovitvah sodišča druge stopnje je tožnica odtlej enkrat na mesec prespala v spornem stanovanju), ne predstavlja "trajne uporabe stanovanja" v smislu 1. čl. ZSR.

Zatrjevano tožničino slabo finančno stanje v tem obdobju ni opravičljiv razlog za neuporabo stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje št.19 v četrtem nadstropju stanovanjske hiše. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa ju razveljvi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji se sklicuje na pritožbene razloge. Poleg tega se ne strinja s presojo, da tožnica v razdobju šestih mesecev ni uporabljala spornega stanovanja, zato ker je v njem vsaj enkrat mesečno prespala. Nadalje meni, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo tudi, ko je presodilo, da slabe finančne razmere zaradi brezposelnosti niso opravičljiv razlog za občasno neuporabo spornega stanovanja. Ker sodišče druge stopnje v sodbi ne obrazloži, kako bi tožnica v spornem stanovanju živela in preživela ob dokazani brezposelnosti in slabih finančnih razmerah, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nadaljnjo zmotno uporabo materialnega prava revident vidi še v neupoštevanju 4. tč. 3. odst. 58. čl. ZSR. Tožnica je iskala in išče zaposlitev v drugem kraju v državi, v katerem nima primernega stanovanja. Zato ji stanovanjska pravica na spornem stanovanju ni mogla prenehati. Če bi torej že bila pravilna presoja, da tožnica spornega stanovanja ni uporabljala, je zato imela opravičljive razloge. Imela pa je vseskozi voljo prebivati v njem.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Meje preizkusa z revizijo izpodbijane sodbe so začrtane v 386. čl. ZPP. Zato revizijsko sodišče v revizijskem postopku ne more upoštevati pritožbenih razlogov, na katere se revident v reviziji le sklicuje.

Revizijsko sodišče se pridružuje presoji obeh sodišč, da način uporabe stanovanja po tem, ko je tožnici njen bivši izvenzakonski partner v septembru 1991 izročil ključe spornega stanovanja (po ugotovitvah sodišča druge stopnje je tožnica odtlej enkrat na mesec prespala v spornem stanovanju), ne predstavlja "trajne uporabe stanovanja" v smislu 1. čl. ZSR. Ob tem je potrebno dodati še, da tožničina morebitna volja, da spornega stanovanja, kljub temu, da ga ni uporabljala v smislu ZSR, ne bi opustila, ne more vplivati na posledice pravkar opisane presoje.

Prav tako se revizijsko sodišče strinja s presojo, da zatrjevano tožničino slabo finančno stanje v tem obdobju ni opravičljiv razlog za neuporabo stanovanja. Dolžnost "trajne uporabe stanovanja" je bila namreč odraz potreb imetnika stanovanjske pravice, da v dodeljenem stanovanju stanuje, ne glede pri tem na njegovo finančno stanje. Slabo finančno stanje je bilo po ZSR razlog za upravičenje imetnika stanovanjske pravice do plačevanja nižje stanarine (57. čl ZSR), ne pa za opravičevanje neuporabe stanovanja. Zatrjevana tožničina nezmožnost, da bi v spornem stanovanju živela zaradi slabega finančnega stanja, tako ni pravno relevantna, utemeljevanje, zakaj to ni opravičljiv razlog za neuporabo stanovanja, pa ob takšnem izhodišču ni potrebno. Zato pritožbenemu sodišču ni moč očitati, češ da ni obrazložilo, kako naj bi tožnica v slabih finančnih razmerah v stanovanju živela. Uveljavljana absolutno bistvena kršitev določb ZPP iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP tako ni podana.

V konkretnem primeru pa tudi ne gre za situacijo, ki jo je urejala 4. tč. 3. odst. 58. čl. ZSR. Tožničinega iskanja zaposlitve v Mariboru in njene prijave na Zavod za zaposlovanje v Mariboru nikakor ni moč enačiti s premestitvijo imetnika stanovanjske pravice na delo v drug kraj, ko je moral dotedanje stanovanje zapustiti po volji svojega delodajalca.

Zato sta sodišči pravilno odločili, da je tožena stranka upravičeno odklonila sklenitev prodajne pogodbe za sporno stanovanje po SZ (1. odst. 58. čl. ZSR in 2. odst. 128. čl. SZ).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393.čl.ZPP).