Jedro

Zahtevek po 156. členu ZOR se naperi zoper tistega, ki povzroča škodno nevarnost oziroma vznemirjanje, ki utegne povzročiti večjo škodo. Gre torej za "posestnika" vira škodne nevarnosti.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna sanirati na ustrezen strokoven način brežino na parceli št. 29 k.o. L... tako, da tožeči stranki na parceli št. 234 k.o. L... ne bo nastajala škoda. Nato je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 14.150,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1997 dalje do plačila. Odločilo je, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške, nastale v postopku. Kar je zahtevala tožeča stranka več v točki 1 tožbenega zahtevka in v 2. točki tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožena stranka se pritožuje zoper ugoditveni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 1. odstavku 338. člena. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo opravo nekega dejanja, ki pa ga ni konkretiziralo. Kako bi moralo sodišče ravnati z nedoločenim zahtevkom, je zakonodajalec opredelil v postopkovnih določbah. Oba izvedenca, ki ju je angažirala tožeča stranka sama, sta omenjala dvoje možnosti sanacije brežine, vendar je tožeča stranka vztrajala pri gradbenem posegu. Prav tako ni nepomembno vprašanje, ali je možno toženi stranki, ki ni lastnik parcele št. 29 k.o. L..., naložiti, da na tujem zemljišču (brez soglasja lastnika) opravlja določene posege. S kupoprodajno pogodbo z dne 10.10.1996 se je tožena stranka zavezala "odpraviti nastalo škodo po porušitvi zidu in sicer: odstranitev ruševin in poravnavo nastale škode mejašu". Samo to je bilo dogovorjeno med toženo stranko kot prodajalcem nepremičnine parc. št. 29 k.o. L... in kupcem le-te in ničesar drugega. Iz spisnih podatkov izhaja, da se je oporni zid porušil pred skoraj štirimi leti. Od tedaj dalje ni zaradi tega nastala tožniku nikakršna škoda. Zato se zastavlja vprašanje, ali je sploh izpolnjena osnovna materialna predpostavka, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev (156. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR). Tožena stranka meni, da brežina na parc. št. 29 k.o. L... ni vir nevarnosti, od katerega bi tožniku ali nedoločenemu številu oseb grozila večja škoda. Sodišče po mnenju pritožnika tudi ni imelo nikakršne podlage, da bi tožniku priznalo 9.040,00 SIT za sanacijo poškodovanega dela parcele. Tožena stranka je že pojasnila, da je s tožnikove parcele odstranila ves zrušeni material, površino zemlje zrahljala, pognojila in posejala travo. Tej trditvi tožnik ni nikoli ugovarjal. Ne glede na navedeno taka odločitev sodišča, kolikor zadeva znesek 9.040,00 SIT, nima zakonske podlage. Po materialnih določbah je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, kakršno je bilo, preden je škoda nastala (1. odstavek 185. člena ZOR). Restitucija je primarna oblika, ki pa jo je naslovno sodišče zavrnilo, hkrati pa toženi stranki naložilo plačilo odškodnine. To hkrati pomeni kontradiktornost samega izreka. Poleg tega je sodišče naložilo toženi stranki od zneska 14.150,00 SIT tudi plačilo zakonitih zamudnih obresti od 1.9.1997 dalje, kar je v nasprotju z materialno določbo (2. odstavek 189. člena ZOR), saj se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Taka odločitev tudi ni z ničemer pojasnjena, zato je ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka pa se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in zoper odločitev o stroških postopka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožeča stranka v točki 2 tožbenega zahtevka postavila alternativni zahtevek na plačilo 1.400.000,00 SIT. Gre za kumulacijo zahtevkov, ki izvirajo iz iste dejanske in pravne podlage. Višino zahtevka pa je tožeča stranka dokazovala z izvedeniškim mnenjem. Ker je iz izreka sodbe razvidno, da je ta del zahtevka sodišče zavrnilo, iz obrazložitve sodbe pa ni razvidno, zakaj je sodišče ta del zahtevka zavrnilo, sodba nima razlogov oziroma niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa ta del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbi sta utemeljeni. V 1. odstavku 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je določeno, da vsak lahko zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. Sodišče odredi na zahtevo zainteresirane osebe ustrezne ukrepe za preprečitev nastanka škode ali vznemirjanja ali odstranitev vira nevarnosti na stroške njegovega posestnika, če ta sam tega ne stori (2. odstavek 156. člena ZOR). Pasivno legitimiran v zahtevkih po 156. členu ZOR je tako imetnik (posestnik) vira nevarnosti, od katerega grozi večja škoda. V obravnavani zadevi je tako za odločitev o zadevi treba ugotoviti, kdo je lastnik oziroma posestnik parcele št. 29 k.o. L..., iz katere naj bi izvirala nevarnost nastanka večje škode (potrditvah tožeče stranke naj bi bilo to posipavanje zemlje ob večjih nalivih na tožnikovo parcelo št. 234 k.o. L...). Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe na enem mestu navaja, da je parcela št. 29 k.o. L..., na kateri je stal oporni zid, ki se je v noči od 22.9. na 23.9.1996 zrušil, sedaj nesporno last B. P., na drugem mestu pa nato ugotovi, da se sporni oporni zid dokazano nahaja na parceli tožene stranke (to je Kmetijsko gozdarske zadruge L...). Razlogi v sodbi sodišča prve stopnje so si glede odločilnega dejstva, kdo je lastnik oziroma posestnik parcele, iz katere naj bi izvirala nevarnostnastanka večje škode na parceli tožnika, v nasprotju. Zato sodbe sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Od ugotovitve zgoraj omenjenega dejstva je namreč odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka v zvezi z opravo ukrepov (sanacijo brežine) proti toženi stranki, kajti opravo določenih ukrepov je glede na že obrazloženo mogoče naložiti le imetniku vira nevarnosti in ne tretji osebi. Drugo vprašanje pa je, kdo je dolžan povrniti že nastalo škodo, to je škodo, ki je nastala na tožnikovi parceli, ker se je sporni oporni zid porušil. V zvezi s tem zahtevkom pa pritožba tožene stranke pravilno opozarja, da je tožeča stranka v spremenjenem tožbenem zahtevku (na naroku dne 27.3.2000) zahtevala, da je tožena stranka dolžna sanirati tožnikovo parcelo št. 234 vl. št. 611 k.o. L.... Zahtevala je torej vzpostavitev prejšnjega stanja, kar je po določbi 1. odstavka 185. člena ZOR primarna dolžnost odgovorne osebe. Šele kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča ali kadar je sodišče mnenja, da ni nujno, da bi to storila odgovorna oseba, odloči, da mora ta izplačati oškodovancu ustrezno vsoto kot odškodnino (3. odstavek 185. člena ZOR). Tožena stranka je v zvezi s tem zahtevkom že v odgovoru na tožbo navedla, da je že vzpostavila prejšnje stanje, to je v celoti odstranila zrušeni material, poškodovani del zemljišča pognojila in posejala novo travo. Te trditve tožena stranka ponavlja tudi v pritožbi. Sodišče prve stopnje o tem, ali je tožena stranka dejansko res že vzpostavila prejšnje stanje, v sodbi nima razlogov. Od ugotovitve tega dejstva je odvisna pravilnost odločitve o denarnem zahtevku tožeče stranke, ki se nanaša na stroške v zvezi z vzpostavitvijo prejšnjega stanja. Ker o tem odločilnem dejstvu sodba nima razlogov, jo tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti. V zvezi z denarnim zahtevkom tožeče stranke na plačilo odškodnine pa pritožbeno sodišče še pripominja, da ima tožena stranka prav, ko v pritožbi navaja, da se povračilo škode v primeru, ko škoda ni reparirana, odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega (2. odstavek 189. člena). Tožeča stranka se pritožuje zoper del sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek pod točko 2, to je zahtevek na plačilo sedaj še spornih 1.050.000,00 SIT. Pritožba tožeče stranke pravilno navaja, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo ta zahtevek in tako sodba o tem zahtevku sploh nima razlogov, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodbe zato tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 354. člena ZPP v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi novo glavno obravnavo. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje po odpravi zgoraj navedenih pomanjkljivosti o zadevi ponovno odloči in v sodbi navede jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.