Jedro

Tožeča stranka zmotno presoja pravne učinke pogodbe med tožnikovim očetom in poveljstvom vojaške pošte z dne 1.3.1978, s katero je oče prepustil drugemu pogodbeniku v uporabo v tej zadevi zahtevano stanovanje. Ta pogodba je bila namreč sklenjena z razveznim pogojem, saj je bilo v njeni 6. točki določeno, da velja vse dotlej, dokler bo tožnikov oče "uporabljal stanovanje iz vojaškega stanovanjskega sklada". Ker tožnikov oče nesporno ne uporablja več stanovanja iz vojaškega sklada, saj ga je odkupil in je postal njegov lastnik, je izpolnjen pogoj iz 6. točke pogodbe in je zato ta nehala veljati (tretji odstavek 74. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Nasprotna revizijska trditev je zato neutemeljena. Tožeča stranka je z dnem odkupa stanovanja O... in s tem prenehanja veljavnosti navedene pogodbe tudi izgubila pravico razpolaganja s tu obravnavanim stanovanjem. Zato njen zahtevek proti tožencu za izpraznitev stanovanja, ki je last slednjega, ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da toženec nezakonito zaseda dvosobno stanovanje v C., L. ter da ga mora izprazniti in izročiti tožeči stranki. Ugotovilo je namreč, da je obravnavano stanovanje leta 1991 podaril tožencu njegov oče, ki pa je leta 1978 sklenil pogodbo z vojaškim poveljstvom, da ga da temu na razpolago vse dotlej, dokler bo stanoval v vojaškem stanovanju v C., ... Stanovanje je bilo najprej 10 mesecev prazno, potem se je vselil vanj dr. P., ko pa ga je ta zapustil, se je leta 1991 vanj vselil toženec. Ker je bilo stanovanje 10 mesecev prazno, bi vojska obravnavano stanovanje izgubila. Toženčev oče je stanovanje O. odkupil v letu 1993 in tako tožeča stranka z obravnavanim stanovanjem ni mogla več razpolagati, pogodba iz leta 1978 pa ni več veljala.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, ker je zavzelo stališče, da pogodba o prodaji stanovanja v C., O... ni nična. Morda je izpodbojna, na izpodbojnost pa sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Tako je nehala veljati pogodba z dne 1.3.1978. Proti tej sodbi v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je vložila tožeča stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj vrhovno sodišče sodbi spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Trdi, da je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je s sklenitvijo prodajne pogodbe za stanovanje v C., O... nehala veljati pogodba z dne 1.3.1978. Iz 6. točke te pogodbe nesporno sledi, da potem, ko bo toženčev oče nehal uporabljati vojaško stanovanje O... vsaka pogodbena stranka izprazni stanovanje in ga izroči drugi stranki. Pogodba iz leta 1978 je še vedno v veljavi. Sicer pa je sodišče razsodilo v drugi zadevi, da se mora v obravnavano stanovanje vseliti A. P., ki se je leta 1991 izselil iz njega, toženec pa je izkoristil takratni položaj in si samovoljno prisvojil stanovanje. Pogodba iz leta 1978 ni predvidevala odkupa stanovanja, zato pogodba iz leta 1993 nasprotuje prisilnim predpisom in družbeni morali, zaradi česar je nična. Toženčev oče je ob sklepanju te pogodbe zamolčal odločilna dejstva.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka zmotno presoja pravne učinke pogodbe med tožnikovim očetom in poveljstvom vojaške pošte z dne 1.3.1978, s katero je oče prepustil drugemu pogodbeniku v uporabo v tej zadevi zahtevano stanovanje. Ta pogodba je bila namreč sklenjena z razveznim pogojem, saj je bilo v njeni 6. točki določeno, da velja vse dotlej, dokler bo tožnikov oče "uporabljal stanovanje iz vojaškega stanovanjskega sklada". Ker tožnikov oče nesporno ne uporablja več stanovanja iz vojaškega sklada, saj ga je odkupil in je postal njegov lastnik, je izpolnjen pogoj iz 6. točke pogodbe in je zato ta nehala veljati (tretji odstavek 74. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Nasprotna revizijska trditev je zato neutemeljena. Tožeča stranka je z dnem odkupa stanovanja O... in s tem prenehanja veljavnosti navedene pogodbe tudi izgubila pravico razpolaganja s tu obravnavanim stanovanjem. Zato njen zahtevek proti tožencu za izpraznitev stanovanja, ki je last slednjega, ni utemeljen.

V že omenjeni 6. točki pogodbe z dne 1.3.1978 je tudi dogovorjeno, da ko bo toženčev oče nehal uporabljati stanovanje iz vojaškega stanovanjskega sklada, morata pogodbenika, torej tudi tožeča stranka kot pravna naslednica premoženja nekdanje JLA, izprazniti stanovanje in ga izročiti drugi pogodbeni stranki. To pomeni, če bi P. zasedal obravnavano stanovanje ob prenehanju pogodbe z dne 1.3.1978, bi morala tožeča stranka poskrbeti, da bi izpraznila stanovanje in ga izročila tožniku, kateremu je oče podaril stanovanje. Četudi res obstaja sodba II P 625/93 (ki je tožeča stranka ni predložila), po kateri se mora A. P. vseliti v obravnavano stanovanje (bolj verjetno gre spričo dogodkov, ki jih opisuje revizija, za to, da mu mora tožeča stranka omogočiti vselitev v stanovanje, če naj bi dosegla izpraznitev stanovanja, ki ga P. zaseda zdaj nezakonito), ta ne vpliva na tukajšnjo odločitev, saj tega ne omogočajo pravila o subjektivnih in objektivnih mejah pravnomočnosti sodne odločbe. Gre za drugi stranki in drugačen zahtevek oziroma izrek sodne odločbe.

Pritrditi sicer velja reviziji, da je toženec izkoristil položaj, ki je nastal po odhodu JLA in izselitvi P., ko se je vselil v stanovanje, ki bi moralo biti še vedno na voljo tožeči stranki, ker oče še ni sprostil vojaškega stanovanja O... Res je tudi, da zato toženec ni imel pravice stanovati v njem. Vendar se je položaj spremenil, ko je tožeča stranka leta 1993 prodala stanovanje O... toženčevemu očetu in tako sama povzročila, da to stanovanje ni več v vojaškem stanovanjskem skladu. S tem je tudi izgubila, kot rečeno, razpolagalno pravico na obravnavanem stanovanju.

In še odgovor na zadnjo revizijsko trditev. Pogodba z dne 1.3.1978 res ni predvidevala možnosti odkupa stanovanja (zlasti ne po privatizacijskih predpisih bodoče samostojne države Slovenije), vendar to nikakor ne more pomeniti, da zato prodajna pogodba iz leta 1993 "nasprotuje prisilnim predpisom in družbeni morali", kot trdi revizija. Katerim predpisom, revidentka ne pove, in kakšni družbeni morali, tudi ne. Sicer pa je družba oziroma njeno zakonodajno telo izdalo stanovanjski zakon, po katerem so lahko tisti, ki so zasedali stanovanja, ki so bila poprej v družbeni lasti, le-ta odkupili po močno znižani ceni, čeprav so za ta stanovanja dajali sredstva vsi zaposleni ljudje. Tožeča stranka med postopkom niti ni zatrjevala dejanskih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o ničnosti te pogodbe. Tožeča stranka tudi ni iz razloga ničnosti zahtevala vrnitve v last stanovanja toženčevega očeta. O ničnosti torej ne more biti govora. Če je toženčev oče ob sklenitvi pogodbe zares zamolčal odločilna dejstva, ki bi sicer morala biti znana tožeči stranki, bi šlo lahko morda za zmoto na strani slednje (61. člen ZOR) ali za prevaro s strani toženčevega očeta (65. člen ZOR). To sta lahko razloga za izpodbijanje pogodbe, vendar tožeča stranka ne trdi, da je posegla po tem pravnem sredstvu. Sklicevanje na to pogodbo oziroma njene učinke je torej neutemeljeno.

Uveljavljani revizijski razlog po povedanem ni podan in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154.člena ZPP).