Jedro

Nagrada za narok po tarifni številki 3201 ZOdvT vključuje nagrado za vse naroke skupaj in ne za vsakega posebej.

V primeru, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek in iz tožbe tudi ne izhaja, da je tožeča stranka namesto izpolnitve zahtevka pripravljena sprejeti določen denarni znesek, se vrednost spornega predmeta ugotovi na podlagi vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani stroškovni odločitvi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj se oporoka z dne 30.1.2006 zaradi očitne zmote zapustnika in nesposobnosti uveljavljanja prave volje razveljavi in da je oporoka neveljavna. Sodišče je tudi odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.413,24 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper stroškovno odločitev v sodbi sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka. Uvodoma uveljavlja pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, in navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da naj bi tožencu v tem postopku nastalo le za 1.413,24 EUR stroškov postopka. V tožnikovi tožbi in tudi v „Pozivu sodišča toženi stranki, naj odgovori na tožbo“, ki ga je sodišče prve stopnje vročilo toženi stranki, je kot vrednost spornega predmeta naveden znesek 22.833,00 EUR in znesek 68.500,00 EUR, kar glede na 41. člen ZPP, ki določa, da se vrednost spornega predmeta določi s seštevanjem, pomeni, da je skupna vrednost spornega predmeta v tej zadevi 91.330,00 EUR. Zato bi moralo sodišče pri odmeri stroškov kot izhodiščno višino nagrade s količnikom 1,0 po tabeli iz 12. člena Zakona o odvetniški tarifi – v nadaljevanju ZOdvT, upoštevati 838,00 EUR. Posledično nagrada za postopek po tarifni številki 3100 ZOdvT glede na količnik 1,3 znaša 1.089,40 EUR in ne le 578,20 EUR, kot je odmerilo sodišče. Kot nagrado za narok pa bi sodišče moralo po tarifni številki 3102 ZOdvT priznati 1.005,60 EUR, ne pa le 534,00 EUR. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi povsem nezakonito odločilo, da se nagrada za narok odmeri le v enkratni višini za vse naroke skupaj in ne za vsak posamezni narok. Sodišče je pri tem določbo tarifne številke 3102 ZOdvT jezikovno napačno citiralo, ko je odločilo, da se za vse naroke prizna le enkratni znesek nagrade. ZOdvT ne govori o tem, da bi šlo za nagrado za glavno obravnavo, ki je res samo ena, opravi pa se na več narokih. ZOdvT govori o nagradi za narok, ZPP pa določa, da je narokov več. Namen ZOdvT je sicer bil določiti pavšalno nagrado pri tistih segmentih odvetnikovega dela, kjer je pred tem prihajalo do podvajanja stroškov zaradi samega ravnanja odvetnika, kar sedaj rešuje nagrada za postopek, ki je iz tega razloga pavšalna. Drugače pa je pri nagradi za narok. Sodišče ne le jezikovno napačno, temveč tudi v smislu teleološke, logične in sistematične interpretativne norme napačno interpretira ZOdvT. Več narokov pomeni večjo porabo časa, ki ne more biti zastonj, saj tudi stroški pisarne nastajajo vsakodnevno in jih odvetnik mora kriti. Zato bo odvetnik zastopanje v primeru, kjer bo potrebno opraviti več narokov, prevzel le ob posebnem plačilu po lastno določeni tarifi. Tožena stranka zato meni, da mora v konkretnem primeru tožnik tožencu povrniti povzročene stroške za štiri naroke in se pri tem sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 1.9.2010, opr. št. I Cp 2385/2010. Glede vrednosti spornega predmeta na prvi stopnji pritožba podredno, v kolikor pritožbeno sodišče ne bi zaključilo, da ta vrednost znaša 91.330,00 EUR, uveljavlja, da ta vrednost znaša 68.500,00 EUR in bi sodišče pri odmeri stroškov postopka moralo izhajati iz te vrednosti. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo opozorila na problematičnost opredelitve vrednosti spornega predmeta, kot jo je podala tožeča stranka v tožbi, ko je hkrati navajala pcto. 22.833,00 EUR in pcto. 68.500,00 EUR. ZPP v 44. členu določa, da v takih primerih sodišče najkasneje na glavni obravnavi pred pričetkom obravnavanja ugotovi dejansko vrednost spornega predmeta. To pa je sodišče v tej zadevi tudi storilo, ko je v uvodu zapisnika o glavni obravnavi z dne 22.3.2010 določilo znesek 68.500,00 EUR. Tožena stranka predlaga ugoditev pritožbi in spremembo stroškovne odločitve tako, da mora tožnik tožencu povrniti vse po tožencu na prvi stopnji priglašene stroške, ki znašajo 6.191,76 EUR, oziroma podredno, upoštevaje pcto. 68.500,00 EUR, da mora tožnik tožencu povrniti skupno 5.818,32 EUR stroškov. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da nagrada za narok po tarifni številki 3102 ZOdvT predstavlja nagrado za vsak narok posebej. Iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 56/2011, z dne 14.4.2011 (z njim je Vrhovno sodišče odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper odločitev o stroških postopka v pritožbeno izpostavljeni sodbi Višjega sodišča v Ljubljani z dne 1.9.2010, opr. št. I Cp 2385/2010) nagrada za narok po tarifni številki 3102 ZOdvT vključuje nagrado za vse naroke in ne za vsakega posebej. Kot izhaja iz razlogov navedenega sklepa Vrhovnega sodišča, katerim se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje, je takšna razlaga najustreznejša tako z vidika teleološke in zgodovinske razlage kot z vidika pravila, da je treba izjeme razlagati zožujoče. Pritožba prav tako neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka moralo izhajati iz vrednosti spora 91.330,00 EUR kot seštevka zneskov 22.833,00 EUR in 68.500,00 EUR oziroma podredno, da bi moralo izhajati iz vrednosti spora 68.500,00 EUR. V predmetnem postopku je tožnik s tožbo zahteval ugotovitev neveljavnosti oporoke in pri tem kot tožbeno (sporno) vrednost navedel znesek 22.833,00 EUR. V tožbi je tudi pojasnil, da navedena vrednost predstavlja vrednost nujnega deleža, katerega je tožnik izračunal upoštevaje vrednost zapuščine 68.500,00 EUR in 2/3 (zakoniti) dedni delež. Po določbi drugega odstavka 44. člena ZPP je v primeru, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek in iz tožbe tudi ne izhaja, da je tožeča stranka namesto izpolnitve zahtevka pripravljena sprejeti določen denarni znesek, odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Ker je tožnik v obravnavanem primeru v tožbi jasno določil vrednost spornega predmeta na 22.833,00 EUR, znesek 68.500,00 pa predstavlja zgolj vrednost zapuščine, s pomočjo katere je tožnik določil vrednost spornega predmeta, je sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov pravilno in utemeljeno izhajalo iz v tožbi na 22.833,00 EUR označene sporne vrednosti predmeta ter so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in ker niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani stroškovni odločitvi potrditi (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).