Jedro

Komisijska pogodba je zaupnega značaja. Zato komisionar ne sme zadrževati kupnino, ki jo je sprejel od tretje osebe za komitenta, in z njo tudi ne more pobotati svoje terjatve do komitenta, ki ne izvira iz istega posla.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1,227.800,40 SIT z zamudnimi obrestmi od 8.1.1990 in ji povrniti 451.042,40 SIT pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določil postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb sodišča druge stopnje in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje in povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka meni, da so bili izpolnjeni pogoji iz 336. člena in 337. člena ZOR za pobot njene terjatve v višini 1,327.352,00 SIT z vtoževano terjatvijo tožeče stranke 1,227.800,40 SIT proti njej, saj je dne 10.10.1991 podala tožeči stranki pobotno izjavo, po drugi strani pa sta se s tožnico za pobot tudi dogovorili oziroma je tožnica na pobot pristala z izjavo z dne 19.9.1989. Sodišči druge stopnje in prve stopnje sta na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da med strankama ni obstajal dogovor za pobotanje medsebojnih terjatev. V kolikor tožena stranka s tem svojim izvajanjem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, to po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP ni dopustno.

Prav imata sodišči druge stopnje in prve stopnje, da v konkretni zadevi tožena stranka s svojo pobotno izjavo v smislu določila prvega odstavka 337. člena ZOR ni mogla uspeti in medsebojnih terjatev pobotati.

Vtoževani znesek 1,227.800,40 SIT izhaja iz neizpolnitve toženkine obveznosti iz komisijske pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama. Po pravni ureditvi XIX. poglavja ZOR (členi 771 do 789) je komisijska pogodba zaupnega značaja med komisionarjem in komitentom (kot to velja tudi za mandatno pogodbo iz XVIII. poglavja ZOR, katere pravila se subsidiarno uporabljajo po 772. členu ZOR tudi za komisijo). Iz prvega odstavka 779. člena ZOR tudi izrecno sledi, da komitent komisionarju posel zaupa. Zato je komisionar dolžan skrbno hraniti zaupano blago, obveščati komitenta o stanju na trgu, dajati račune o opravljenem poslu in po določilu drugega odstavka 780. člena ZOR komitentu izročiti vse, kar je prejel iz posla, ki ga je zanj opravil. Glede na to tožena stranka ni imela pravice zadržati kupnine, namenjene tožeči stranki s strani kupca blaga iz Italije, pa čeprav je imela tudi sama terjatev do tožeče stranke, pri čemer je posebej pomembno, da ta njena terjatev ni izvirala iz iste komisijske pogodbe. Tožena stranka si je tedaj del kupnine neupravičeno zadržala. Zato ni dan pogoj za pobotanje terjatev iz razloga po drugi točki 341. člena ZOR, kot sta to ugotovili že sodišči druge stopnje in prve stopnje v svojih sodbah. Po tej določbi namreč med drugim ne more prenehati s pobotom terjatev vrednosti stvari, ki jih je dolžnik brezpravno vzel ali brezpravno pridržal. Glede na to je brezpredmetno nadaljnje izvajanje tožene stranke, da bi bilo moralo sodišče prve stopnje pritegniti izvedenca finančne stroke, če je menilo, da njen izračun zamudnih obresti, kar uveljavlja v pobot, ni dovolj specificiran. - Enako velja za trditev, ki jo je tožena stranka prvič uveljavljala šele v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje, da bo tožeča stranka neupravičeno obogatena, ker da zaradi zastaranja ne bo mogla več realizirati plačilnega naloga OGS Zagreb z dne 5.9.1988, po katerem ji tožeča stranka sicer dolguje tudi v pobot uveljavljane zamudne obresti. Po eni strani terjatve, ki so ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, zastarajo šele v desetih letih, kot to določa prvi odstavek 379. člena ZOR; po drugi strani pa se po določilu 496.a člena ZPP lahko načelno navajajo nova dejstva in predlagajo novi dokazi le do konca glavne obravnave na prvi stopnji.

Končno še ne drži očitek tožene stranke, da bi naj "sodišče tudi bistveno kršilo določila pravdnega postopka, ker je izrek sodbe v nasprotju z že zbranim dokaznim gradivom, ki se nahaja v spisu", saj izhaja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki ga je povzelo sodišče druge stopnje, iz dokazov, ki so bili izvedeni in ocenjeni v skladu z določilom 8. člena ZPP.

Glede na takšno stanje stvari je bilo treba revizijo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno.