Jedro

Tožnik je bil rojen 1922 v Beogradu staršem ruskim emigrantom. Tožnik v upravnem postopku ni bil zaslišan in se tako ni izjavil, katero državljanstvo je pridobil njegov oče in on sam ter kdaj; o pridobitvi državljanstva pa mora predložiti ustrezno listino.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 19. 3. 2001 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika in potrdila odločbo Oddelka za upravne in notranje zadeve Upravne enote A. z dne 25. 1. 2000. Organ prve stopnje je v postopku ugotovitve državljanstva ugotovil, da je bil A.A. rojen 26. 12. 1922 v Beogradu kot zakonski sin ruskih emigrantov B.B. in C.C. Oče B.B. je bil rojen 20. 9. 1890 v O. in je v Beograd prišel kot ruski emigrant leta 1919. Po ugotovitvah organa prve stopnje je tožnik skupaj z očetom od leta 1940 do leta 1944 imel prebivališče na B., za isto obdobje pa tudi v Beogradu. Iz gradiva izhaja, da sta bila tožnik kot njegov oče za časa bivanja v Beogradu od leta 1924 do leta 1944 ruska državljana, na B. pa sta bila prijavljena kot nemška državljana. Ker državljanstvo Kraljevine Jugoslavije oziroma domovinska pristojnost na dan 6. 4. 1941 na ozemlju kraljevine za oba ni bila ugotovljena oziroma dokazana, tudi tožnik v skladu s 1. odstavkom 35. člena in 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46) ni postal državljan FLRJ in takratne LR Slovenije. Zaradi tega tožnika po sedanjem Zakonu o državljanstvu RS ni mogoče šteti za državljana Republike Slovenije. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da so ruski emigranti lahko pridobili državljanstvo Kraljevine Jugoslavije le z naturalizacijo, to pa v primeru tožnikovega očeta ni izkazano. Organ prve stopnje namreč ni ugotovil nikakršnih dejstev ali okoliščin, ki bi kazale na to, da je bil tožnikov oče naturaliziran oziroma da bi mu takratne oblasti priznale državljanstvo te kraljevine na kakšni drugi pravni podlagi.

Tožena stranka poudarja, da je pomembno, da oče tožnika državljanstva takratne Kraljevine Jugoslavije ni imel, zato tudi leta 1945 ni mogel pridobiti državljanstva nove Jugoslavije. V zvezi s samim tožnikom pa tožena stranka pojasnjuje, da so osebe, rojene na ozemlju kraljevine, ki se po poreklu niso mogle sklicevati na nobeno drugo državljanstvo in tudi kako drugače niso pridobile tujega državljanstva, pridobile državljanstvo te kraljevine, treba pa je bilo izvesti določen postopek in osebo vpisati v uradne evidence in izdati konkretno listino o priznanju tega državljanstva. Postopek in pogoj za priznanje državljanstva so bili predpisani v Uredbi za izvajanje zakona o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije povezane z Načelnim navodilom glede uporabe paragrafa 53 Zakona o državljanstvu z dne 5. 1. 1929. Tudi tožnik je po svojem pooblaščencu poskušal pridobiti dokaze, vendar je predložil le dokaz Veleposlaništva Ruske federacije o tem, da tožnik ni bil nikoli ruski oziroma sovjetski državljan. Nadalje pa tožena stranka tudi navaja, da tudi, če bi tožniku bilo ob rojstvu priznano državljanstvo Kraljevine Jugoslavije in bi mu bila določena domovna občina po kraju rojstva, ne bi nikoli postal državljan Republike Slovenije. Razlog je v tem, ker bi moral v skladu z domovinsko pravnimi predpisi pridobiti domovinstvo v Sloveniji in le tega zadržati vse do 6. 4. 1941. To pa dejansko ne bi bilo mogoče, saj do tega dne ne bi izpolnjeval vsaj dveh pogojev in sicer polnoletnosti (21 let starosti) in pet oziroma desetletnega bivanja v Sloveniji. Domovinstva v času 6. 4. 1941 do 28. 8. 1945 ni bilo mogoče spreminjati, to pa je bilo določeno v Obvezni razlagi 1. odstavka 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 90/46). Nadalje pa tožena stranka še navaja, da kljub bivanju na B. v letih 1940 do 1944 tožnik ni pridobil domovinstva v Sloveniji, zato na dan 28. 8. 1945 ni pridobil državljanstva FLRJ na podlagi 35. in 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa tožena stranka navaja, da je bila dolžnost organa prve stopnje ugotoviti ali je tožnik državljan Republike Slovenije ali ne, dokazilo Veleposlaništva Ruske federacije pa potrjuje le dejstvo, da tožnik ni nikoli imel sovjetskega oziroma ruskega državljanstva, nadaljnja ugotovitev njegovega državljanstva pa je odvisna zgolj od predpisov o državljanstvu in domovinstvu, ki so veljali na ozemlju takratne Kraljevine Jugoslavije.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil rojen leta 1922 v Beogradu očetu, ki je bil rojen 20. 9. 1890 Rusiji in je v tistem času živel v Beogradu kot ruski emigrant iz takratne Sovjetske zveze po oktobrski revoluciji. Tožnikov oče je imel v Beogradu prijavljeno prebivališče, tako tožnik kot njegov oče pa sta imela v letih 1940 do 1944 prebivališče tudi na B. Tožnik je pridobil dokument Veleposlaništva Ruske federacije in na podlagi tega meni, da že obstoj zakona, ki je ruskim emigrantom jemal rusko državljanstvo, zadošča za ugotovitev dejstva, da je ta zakon učinkoval tudi na osebni status tožnika oziroma njegova očeta, ki je s tem izgubil rusko državljanstvo. Dalje navaja, da tudi dejstvo, da se je tožnikov oče v času bivanja v Beogradu prijavljal kot tujec z ruskim državljanstvom, ne more biti dokaz o nasprotnem. Tožnikov oče se z izgubo ruskega državljanstva ni strinjal, v hotelskih prijavah se je deklariral kot Rus, čeprav dejansko ni imel tega državljanstva. Na podlagi dopisa Veleposlaništva Ruske federacije pa tožnik meni, da je dokazal, da njegov oče ob njegovem rojstvu ni imel ruskega državljanstva, to velja tudi za mater tožnika. Upravni organ govori tudi o tem, da naj bi baje imel tožnikov oče tudi nemško državljanstvo, če bi bilo to res pa bi to lahko upravni organ dokazal glede na to, da sta tožnik kot njegov oče veliko časa bivala na B. Tožnik se tudi sklicuje na paragraf 9 Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS iz leta 1928 in navaja, da je tožnik pridobil državljanstvo Kraljevine SHS z rojstvom po samem zakonu. Tožena stranka bi morala upoštevati, da so bili starši tožnika ob njegovem rojstvu brez državljanstva, zato pride v poštev samo uporaba paragrafa 9. Tožena stranka se sklicuje na paragraf 7 in 11, vendar tožnik ni nikoli zatrjeval, da je njegov oče pridobil državljanstvo Kraljevine Jugoslavije z naturalizacijo. Tožnik še navaja, da je tožena stranka kot tudi upravni organ zmotno presodila dokaze in na podlagi zmotno ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep glede dejanskega stanja in napačno uporabila pravne predpise. Tožnik zato predlaga, da se odpravi odločba tožene stranke in za tožnika ugotovi državljanstvo Republike Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ocenjuje, da je njena odločitev pravilna, zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Pravilno je stališče tožene stranke, da se je pri svoji odločitvi oprla na 39. člen Zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 1/91-1, 38/92 in 13/94, v nadaljevanju: ZDRS), po katerem velja za državljana Republike Slovenije kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo RS in SFRJ. S tem je zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi, to pomeni, da je potrebno pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati tiste predpise o državljanstvu, ki so veljali v času njenega rojstva pa do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik rojen 26. 12. 1922 v Beogradu očetu in materi, ki sta bila ruska emigranta. Iz upravnega spisa tudi izhaja, da je tožnik prebival na B. z očetom, upravni organ je pridobil tudi podatke o sklenitvi zakonske zveze tožnika v C dne 26. 11. 1942 in podatek o rojstvu tožnikovega sina DD dne 10. julija 1944. Tožena stranka v svoji odločbi ugotavlja, da je bil tožnik, kot tudi oče, prijavljen za bivanje na B., vendar gre za prijavo bivanja tujega državljana po mnenju Arhiva Republike Slovenije, na B pa sta bila tako tožnik kot njegov oče prijavljena kot nemška državljana. Po presoji sodišča pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Upravni organ namreč stranki ni dal možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo in to preden se odločba izda (1. odstavek 8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju: ZUP/86, ki se uporablja na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02). Upravni organ je sicer pooblaščenca tožnika seznanil z rezultati ugotovitvenega postopka, vendar le tožnik lahko navede vse potrebne podatke in okoliščine, pomembne pri odločitvi o njegovem državljanstvu. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik pridobil podatek Veleposlaništva Ruske federacije v Ljubljani, da je bilo praviloma odvzeto državljanstvo te države osebam, ki so emigrirale iz ZSSR.

Tožnik se v upravnem postopku ni izjavil katero državljanstvo je potem pridobil njegov oče, šele v tožbi tožnik navaja, da je pridobil državljanstvo Kraljevine SHS z rojstvom, o tem pa bo moral predložiti ustrezno listino, ki bo potrjevala to njegovo zatrjevano pridobitev državljanstva. Do sedaj zbrane listine namreč opisujejo le narodnost tožnika oziroma njegovega očeta in njuno prijavljeno bivanje kot tujca. Z zaslišanjem tožnika pa bo mogoče pridobiti podrobnejše podatke tudi o potnem listu katere države je uporabljal pri svojih potovanjih v tistem času, tožnik pa bo moral predložiti tudi ustrezne listine v zvezi s tem. V upravnem postopku bo mogoče ponovno odločiti šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku in se tudi opredeliti do materialnega predpisa, ki ga je potrebno uporabiti na podlagi 39. člena ZDRS in se pri tem, po potrebi, opredeliti tudi do prehodnih določb paragraf 53 in 58 Zakona o državljanstvu SHS. Državljanstvo tožnika se ugotavlja kot prehodno vprašanje v postopku denacionalizacije, zato je potrebno tudi v izreku odločbe ugotovitvi ali se je tožnik štel za jugoslovanskega državljana od 28. 8. 1945 dalje ali ne.

Ker je bilo dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00).