Jedro

Na podlagi določb 43. člena ZIL-1, ki določa absolutne razlage, se preizkusi le, ali je znak formalno sposoben za razlikovanje. Opraviti je torej potrebno abstraktno presojo ali je znak za povprečno pozornega potrošnika dovolj razlikovalen glede na prijavljeno blago in storitve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila registracijo znamke za tridimenzionalni znak v podobi steklenice-plastenke, št. Z-200071343, prijavljene za nekatere proizvode in storitve iz razredov 21, 32 in 39 Nicejske klasifikacije (sprejete z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk-Uradni list SFRJ-MP, št. 51/74, Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju NK). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da prijavljenega znaka ni mogoče registrirati, saj je glede na prijavljene proizvode (steklenice, pivo in druge brezalkoholne pijače ter storitve polnjenja in pakiranja pijač) brez slehernega razlikovalnega učinka. Meni, da bo povprečni potrošnik ob nakupu proizvodov znak dojel kot navadno steklenico, ne pa kot znamko, s katero bi ta proizvod ločil od drugih istovrstnih proizvodov. Ugotavlja, da prijavljeni tridimenzionalni znak predstavlja običajno steklenico v zeleni barvi, katere oblika se dejansko ne razlikuje od oblike steklenic, ki se uporabljajo v prodaji brezalkoholnih pijač. Elementi prijavljenega znaka-neopazen prehod vratu v trup steklenice, običajni navoji na vratu, prirezane vdolbine na obodu dna steklenice in travnato zelena barva- predstavljajo namreč zgolj minimalne, nebistvene razlike, ki niso tako zaznavne, da bi v celoti gledano znaku dajale zadostno razlikovalnost. Tožena stranka zaključi, da gre za znak, ki vsebuje le podobo nekega proizvoda in kot tak ne omogoča potrošniku razlikovati med proizvodi na trgu. Posledično ni izpolnjena osnovna funkcija znamke, to je njena razlikovalna sposobnost, zaradi česar tožena stranka zavrne registracijo iz razlogov po točkah b) in c) 1. odstavka 43. člena ZIL-1. Ne strinja pa se tudi z ugovori vložnika (sedaj tožeče stranke), da slovečnost znamke "DONAT Mg", ki se vrsto let uporablja na slovenskem trgu v kombinaciji z znakom prijavljene znamke, pripomore k njegovi distinktivnosti, saj ravno uporaba steklenice skupaj z znakom "DONAT Mg" kaže na to, da prijavljeni znak sam po sebi ni zadosti razlikovalen.

Zoper tako odločitev je tožeča stranka iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava vložila tožbo. Meni, da je tožena stranka nepravilno aplicirala normo točke b) prvega odstavka 43. člena, saj ta določa, da se ne more registrirati znak, ki je brez slehernega razlikovalnega učinka. Prijavljeni znak pa ima več razlikovalnih elementov, kar je ugotovila tudi tožena stranka, torej v smislu navedene določbe 43. člena ustreza zakonskim pogojem za registracijo. Nadalje meni tudi, da prijavljeni znak vsebuje več pomembnih in opaznih elementov, ki vplivajo na njegovo celostno podobo, zaradi česar se razlikuje od ostalih steklenic. Znak-stekelnica je namreč temnejše barve kot steklenice ostalih proizvajalcev in ima drugačen estetski učinek. Zato je v prodajnem prostoru manj zlita z ambientom. Tudi netipično počasen prehod iz telesa steklenice v njen vrat daje učinek podolgovatosti steklenice, zaradi česar dobi povprečni potrošnik vtis, da je steklenica višja. Vrat steklenice se ne konča z zožanjem, temveč neposredno preide v navoj, steklenica pa ima v osrednjem delu tudi rahlo vbočenje, ki je zelo opazno zaradi svoje širine. Zaradi naštetih elementov ima znak kot celota zadosten razlikovalni učinek. Tožeča strank ugovarja tudi nepravilno uporabo drugega odstavka 43. člena ZIL-1, saj ta določa, da se določbe točk c), b) in e) ne uporabijo, kadar znak dobi zadostno razlikovalnost skozi dolgotrajno uporabo na trgu. Mineralna voda se že desetletja prodaja v temnozeleni steklenici točno določene oblike in so jo zaradi tega potrošniki začeli prepoznavati ravno preko steklenice. Meni, da ni relevantno, ali je steklenica pridobila razlikovalni učinek preko uporabe z drugimi razlikovalnimi elementi (znakom "DONAT Mg"). Tožba pa tudi očita, da je odločitev v nasprotju z dosedanjo prakso tožene stranke, saj je v Republiki Sloveniji registrirala 14 steklenic, na katerih ni nikakršnih nalepk ali napisov. Tridimenzionalna oblika je torej lahko registrirana kot znamka, če ima zadosten razlikovalni učinek, ki pa ga ima tudi prijavljeni znak. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in prizna varstvo prijavljeni znamki oziroma da izpodbijano določbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih v izpodbijani odločbi. Meni, da znak predstavlja povsem običajno steklenico v zeleni barvi, ki sicer ima nekatera odstopanja od ostalih steklenic, ki se uporabljajo v prodaji brezalkoholnih pijač, da pa so le-ta tako nebistvena in zanemarljiva, da nimajo nobene razlikovalne sposobnosti. Znak-steklenica je običajne zelene barve, ki je na slovenskem trgu že dolgo časa v uporabi za embalažo mineralnih vod. Tudi ostali elementi niso tako distinktivni, da bi lahko šteli, da je znak zaradi njih sposoben razlikovanja. Potrošnik bi razliko med znakom in običajno steklenico opazil le, če bi vsebovani elementi ustvarjali neko neobičajno obliko, čemur pa konkretni znak ne zadosti. Meni, da je sklicevanje na poznanost in slovečnost znamke "DONAT Mg" zavajajoče, saj tega besedila znak prijavljene znamke ne vsebuje. Zavrača pa tudi sklicevanje tožeče stranke na predhodne odločitve, saj je dosedaj vedno registrirala le tiste tridimenzionalne znake, katerih podoba je bila dovolj neobičajna, da jo je potrošnik lahko dojel kot znamko. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi prereka navedbe v odgovoru na tožbo, da se znak ne razlikuje od steklenic drugih proizvajalcev na trgu. Poudarja distinktivnost zelene barve, saj je na slovenskem trgu zelene barve le plastenka za pijačo "Sprite". Navaja, da se na slovenskem trgu v zeleni plastenki že desetletja prodaja le mineralna voda Donat Mg. Vztraja pri navedbah v tožbi, da ima predmetni znak zadosti razlikovalnih elementov, ki prispevajo k razlikovalnosti celotne znamke. Tako stališče je potrdilo tudi Evropsko sodišče v zadevi Nestle Watres France v. OHIM (T-305/02).

Tožeča stranka pa v pripravljalnem spisu opravi tudi obsežno primerjavo devetnajstih steklenic-plastenk, ki se pojavljajo na slovenskem trgu.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa z dopisom št. ... prijavilo udeležbo v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Kot je razvidno iz upravnih spisov, je tožena stranka zavrnila registracijo znamke za tridimenzionalni znak v podobi steklenice, ker je menila, da glede na prijavljeno blago ne izpolnjuje pogoja razlikovalnosti po določbah 1. odstavka 43. člena, točk b) in c) ZIL-1. Navedeni določbi namreč določata, da se kot znamka ne more registrirati znak, ki je brez slehernega razlikovalnega učinka (točka b prvega odstavka 43. člena ZIL-1) oziroma znak, ki lahko v gospodarskem prometu označuje izključno vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali druge značilnosti blaga in storitev (1. odstavek 43. člena, točka c) ZIL-1). Med strankama ni sporno, da ima prijavljeni znak nekatere specifične elemente, sporno pa je, ali ti elementi dajejo znamki zadostno razlikovalnost glede na citirane določbe ZIL-1. Bistvo znamke je, da preko znaka, ki je z njo zavarovan, omogoča potrošniku razlikovati med blagom oziroma storitvami enake ali podobne vrste. Kadar znamka tega ne omogoča, je potrebno šteti, da nima zadostne razlikovalnosti in posledično je potrebno registracijo take znamke zavrniti. Prav tako je potrebno šteti, da mora biti razlikovalna sposobnost znamke oziroma njenega znaka takšna, da jo je povprečno pozoren potrošnik sposoben zaznati. Ob tem pa sodišče še poudarja, da se na podlagi določbe 43. člena ZIL-1, ki določa absolutne zavrnilne razloge, preizkusi le, ali je znak formalno sposoben za razlikovanje. Opraviti je torej potrebno abstraktno presojo, ali je znak za povprečno pozornega potrošnika dovolj razlikovalen glede na prijavljeno blago oziroma storitve. V predmetni zadevi se zato ne presoja, ali se znak dovolj razlikuje od ostalih steklenic na trgu, kot to zavajajoče trdi tožena stranka v odgovoru na tožbo (to bi bil namreč že predmet konkretne presoje v okviru 44. člena ZIL-1), temveč le, ali ima znak dovolj distinktivnosti glede na značilnosti običajne steklenice.

Posledično tudi primerjava med tridimenzionalnim znakom (steklenico) in steklenicami drugih proizvajalcev na trgu, ki jo je opravila tožeča stranka v svoji pripravljalni vlogi, v tem sporu ni relevantna. Sodišče se strinja z zaključki v izpodbijani odločbi, da tridimenzionalni znak, kljub nekaterim specifičnim oblikovnim rešitvam, predstavlja podobo običajne steklenice, ki se na trgu uporablja za polnjenje brezalkoholnih pijač. Zelena barva je poleg "prozorne" barve najbolj pogosta pri steklenicah za shranjevanje pijač. Zgolj svetlejši ali temnejši odtenek zelene barve po oceni sodišča k razlikovalni sposobnosti znaka ne vpliva, saj zaznavanje različnih odtenkov barv zahteva od potrošnika posebno pozornost. Iz tega vidika se prijavljeni znak torej za povprečnega potrošnika ne razlikuje od običajne steklenice. Ob tem je potrebno še dodati, da barva ambienta, v katerem se bo znak na trgu pojavljal in na katero se sklicuje tožeča stranka v tožbi, za presojo razlikovalnosti ni relevantna, saj ambient ni del znaka. Tudi ostali oblikovni elementi, na katere opozarja tožeča stranka, po presoji sodišča za povprečno pozornega potrošnika niso opazni. Gre namreč za posamezne oblikovne rešitve, ki kot celota niso povezane v neko izvirno, na prvi pogled opazno kombinacijo. Zato ni pričakovati, da bi jih povprečni potrošnik dojemal tako distninktivno, da bi zgolj na podlagi teh elementov ločeval znak od običajne steklenice za polnjenje brezalkoholnih pijač. To bi bilo namreč mogoče le, če bi ti elementi ustvarjali neko zelo neobičajno obliko, česar pa v konkretnem primeru ni mogoče trditi. Pravilno pa je tudi razlogovanje tožene stranke, da znak v podobi običajne steklenice ni primeren za označevanje prijavljenega blaga in storitev iz razredov 21, 32 in 39 NK. Znak je glede na steklenice in plastenke popolnoma generičen, saj podoba običajne steklenice povprečnemu potrošniku ne sporoča nič drugega kot le vrsto proizvoda in mu tako ne omogoča, da bi razlikoval ta proizvod od podobnih oziroma enakih proizvodov na trgu. Znak pa tudi ni zadosti razlikovalen glede prijavljenih proizvodov in storitev iz razreda 32 oziroma 39 NK. Steklenica namreč pri povprečnem potrošniku vzbudi takojšnjo in neposredno asociacijo na pijače in storitve polnjenja pijač, ker je s temi proizvodi (storitvami) neločljivo povezana. Znak v podobi običajne steklenice brez dodatnih distinktivnih elementov po presoji sodišča tako ni sposoben razlikovati med steklenicami in pijačami različnih proizvajalcev, prav tako pa ne med storitvami polnjenja pijač, saj je glede na te proizvode oziroma storitve preveč generičen. Tožeča stranka pa v tožbi tudi neutemeljeno ugovarja nepravilno uporabo določb točke b) prvega odstavka 43. člena ZIL-1, ko trdi, da je tožena stranka navedeno določbo uporabila strožje, kot to dovoljuje sam zakon. V izpodbijani odločbi namreč ni zaključkov, da ima znak več razlikovalnih elementov, kot to navaja tožba. Tožena stranka je zgolj ugotovila, da znak vsebuje nekatere elemente, ki so sicer različni glede na običajne steklenice na trgu, za zaznavanje povprečnega potrošnika pa minimalni in nebistveni, ter na podlagi tako ugotovljenih dejstev nato pravilno zaključila, da ti elementi ne prispevajo k njegovi razlikovalnosti. Ni namreč mogoče pritrditi stališču v tožbi, da že obstoj nekaterih razlik predstavlja razlikovalni učinek v smislu 43. člena ZIL-1. Prav tako je neutemeljen ugovor nepravilne uporabe 2. odstavka 43. člena ZIL-1, saj ni mogoče šteti, da se je del razpoznavnosti in slovečnosti znamke "DONAT Mg" prenesel na steklenico, kot to zatrjuje tožba. Tako zatrjevanje bi bilo eventuelno utemeljeno le v primeru, če bi znak prijavljene znamke (torej steklenica) kakorkoli vseboval znak znamke "DONAT Mg", kar pa iz spisov ni razvidno. V zvezi z ugovorom, da je odločitev tožene stranke v nasprotju z njeno dosedanjo prakso, pa sodišče meni, da je tožena stranka dolžna presojati vsak prijavljen znak posebej in upoštevati vse relevantne okoliščine konkretne zadeve, kot jih ugotovi v postopku prijave znamke. V vsakem posameznem primeru gre namreč za določene posebnosti in okoliščine, ki odločilno vplivajo na končno presojo o primernosti znaka za registracijo.

Glede na navedeno torej izhaja, da so tožbeni ugovori v celoti neutemeljeni, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00).