Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na preteklo življenje storilca in pri tem upoštevalo kazenske točke in sodbo, ki je bila izbrisana iz skupne evidence kazenskih točk 15. 10. 2015, to je po preteku dveh let od pravnomočnosti in pred izdajo izpodbijanega sklepa, ki je bil izdan 18. 11. 2015, prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene kršitve določb postopka o prekršku. Ta sodba o prekršku je sicer res bila izbrisana iz skupne evidence kazenskih točk, ne pa tudi iz evidence pravnomočnih odločb sodišč.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 20,00 (dvajset 00/100) EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo storilčev predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter mu naložilo v plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilec, zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo naslednje ugotovitve prvostopenjskega sodišča: (-) da je storilec 9. 8. 2015 storil prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za katerega mu je bilo izrečenih 18 kazenskih točk, in prekršek po 4. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, za katerega mu je bilo izrečenih 5 kazenskih točk, oboje s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 11. 9. 2015, v posledici česar je sodišče storilcu s sklepom z dne 15. 10. 2015, ki je postal pravnomočen 29. 10. 2015, izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja; (-) da je storilec bil v zadnjih treh letih kaznovan še enkrat in sicer s sodbo Okrajnega sodišča v Velenju z dne 3. 10. 2013, ki je postala pravnomočna 15. 10. 2013, zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP; (-) da mu je bilo s sklepom Okrajnega sodišča v Žalcu EPVD 140/2013 z dne 28. 11. 2013 izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, s sklepom z dne 27. 12. 2013 pa ugodeno storilčevemu predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja; (-) da se je storilec v okviru odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja udeležil edukacijskih delavnic; (-) da se mu je 6 mesečna preizkusna doba iztekla 5. 7. 2014. 5. Ker je storilec bil znotraj triletnega obdobja dvakrat pravnomočno kaznovan zaradi vožnje pod vplivom alkohola in v obeh primerih imel izjemno visoko koncentracijo alkohola (0,90 oziroma 1,23 mg/l v litru izdihanega zraka; ker je ob tem storil tudi prekršek prekoračitve najvišje dovoljenje hitrosti vožnje v naselju; ker je narava storjenih prekrškov takšna, da močno ogroža ostale udeležence cestnega prometa; ker je storilec oba prekrška storil z eventuelnim naklepom in ker mu je že bila odložena izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, je sodišče predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zavrnilo. Pri tem mu je sicer verjelo, da storjeni prekršek obžaluje in da bo zaradi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oteženo tako opravljanje njegovih službenih obveznosti kot tudi vsakdanje življenje. Vendar pa ni izkazano pričakovanje, da storilec prekrškov kljub izraženi obljubi ne bo ponavljal, saj mu je bilo izvrševanje prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja že odloženo in ker se je v okviru te odložitve udeležil edukacijskih delavnic, je od storilca utemeljeno pričakovati, da po opravljenem izobraževanju o tem, do kakšnih posledic lahko pride zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ne bo vozil pod vplivom alkohola. Ker je kljub temu ponovil istovrstni prekršek, udeležba v edukacijskih delavnicah očitno ni dosegla svojega namena in storilca ni odvrnila od storitve ponovnih prekrškov.

6. Iz zgoraj povzetih razlogov za sprejem izpodbijane odločitve je tako razvidno, da je sodišče pri odločanju upoštevalo osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, obnašanje po prvo storjenem prekršku kot tudi stopnjo odgovornosti za storjene prekrške. Te okoliščine je sodišče dolžno upoštevati pri odločanju o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v skladu s petim odstavkom 202. d člena ZP-1. Sodišče prve stopnje pri tem resda v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni podalo ocene o okoliščinah storitve prekrška dne 9. 8. 2015, ki jih je storilec sicer zatrjeval v svojem predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, vendar je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje nedvomno presodilo, da so v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izpostavljena dejstva in okoliščine take narave, da pretehtajo nad okoliščinami storitve prekrškov dne 9. 8. 2015. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča v vlogi za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zatrjevane okoliščine (da je storilec alkoholne pijače užival 8. 8. 2015 pri sosedu na vikendu ter po zaužitju alkohola tudi na vikendu prespal, na vožnjo naslednji dan v nedeljo 9. 8. 2015 pa se je podal po klicu iz službe, da naj pride takoj v podjetje rešit težave v funkcioniranju naprav), niso take narave, da bi odtehtale težo prej ugotovljenih dejstev. Nenazadnje tudi če bi držalo, da se storilec ni zavedal, da lahko kljub temu, da je spal nekaj ur po zaužitju alkohola, še zmeraj presega dovoljeno količino alkohola v organizmu, je ob koncentraciji, kot je bila ugotovljena ob preizkusu z elektronskim alkotestom, mogoče sklepati, da bi se tega vsekakor mogel in moral zavedati, saj je celo po zatrjevanem počitku storilec v organizmu imel še vedno 1,23 miligrama v litru izdihanega zraka, kar je izjemno visoka koncentracija alkohola v organizmu. Tudi pritožbeno zatrjevana dejstva, da se je v zadnjem postopku o prekršku storilec na vsa vabila sodišča odzival in se ni izmikal postopku, da je globo poravnal v zakonskem roku in zoper sodbo ni vložil pritožbe, da je nemudoma naročil in opravil zdravniški kontrolni pregled, kar storilec šteje kot okoliščine, ki bi jih moralo sodišče upoštevati v zvezi z njegovim obnašanjem po storjenem prekršku, niso take narave, da bi presegle pomen dejstev in okoliščin, ki jih je kot razlog za svojo odločitev izpostavilo sodišče prve stopnje. Čeprav drži, da bi lahko sodišče razpisalo tudi narok za ugotovitev okoliščin glede storilčeve osebnosti, je potrebno poudariti, da sodišče k temu ni zavezano in da je tudi po mnenju pritožbenega sodišča storilčevo osebnost mogoče oceniti na podlagi pisnih dokazil, ki se nahajajo v spisu tj. predvsem glede ponovne storitve istovrstnega najhujšega prekrška po izteku preizkusne dobe po prvo izrečenem prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja in po udeležbi v edukacijskih delavnicah.

7. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče svojo odločitev oprlo samo na preteklo življenje storilca in pri tem upoštevalo kazenske točke in sodbo, ki je bila skladno z 207. členom Zakona o prekrških že izbrisana iz evidence 15. 10. 2015, to je po preteku dveh let od pravnomočnosti in pred izdajo izpodbijanega sklepa, ki je bil izdan 18. 11. 2015, pritožbeno sodišče poudarja, da v takšnem postopanju prvostopenjskega sodišča ni zaslediti nobene kršitve določb postopka o prekršku. Res je sicer, da je bila sodba o prekršku Okrajnega sodišča v Velenju z dne 3. 10. 2013, ki je postala pravnomočna 15. 10. 2013 in jo je sodišče upoštevalo pri izdaji izpodbijanega sklepa, izbrisana iz skupne evidence kazenskih točk v skladu s četrtim odstavkom 207. člena ZP-1, ni pa bila izbrisana iz evidence pravnomočnih odločb sodišč, ki se vodi na podlagi 204. člena ZP-1 in iz katere se v skladu z 205. členom ZP-1 pravnomočne odločbe, sodbe oziroma sklepi o prekrških izbrišejo po poteku treh let od dneva pravnomočnosti odločb oziroma dokler trajajo stranske sankcije. Skupna evidenca kazenskih točk po posameznih storilcih in evidenca pravnomočnih odločb sodišč sta različni evidenci in imata vsaka svoj namen. Ker se v skladu s tretjim odstavkom 22. člena ZP-1 prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izreče storilcu, ki je v obdobju dveh let doseže ali preseže 18 kazenskih točk v cestnem prometu, je razumljivo, da se pravnomočne sodbe oziroma kazenske točke brišejo iz skupne evidence kazenskih točk po poteku dveh let od pravnomočnosti odločbe, s katero so bile izrečene, če v tem času storilec ne doseže ali preseže 18 kazenskih točk. Povedano drugače, ker se kazenske točke zaradi morebitnega izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zbirajo v obdobju dveh let, je tudi potrebno iz evidence kazenskih točk brisati tiste kazenske točke, ki pri izrekanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ne morejo biti več upoštevne. Namen določbe četrtega odstavka 207. člena ZP-1 je torej preprečiti upoštevanje kazenskih točk, ki so storilcu bile izrečene z odločbo o prekršku, ki je postala pravnomočna več kot dve leti. Nasprotno temu pa se v skladu s 26. členom ZP-1, ki določa pravila za odmero sankcij v postopku o prekršku, pri odmeri sankcij za storjeni prekršek, lahko upoštevajo kot obteževalne okoliščine sankcije, izrečene za prej storjeni prekršek, če od dneva, ko je postala odločba oziroma sodba o prekršku pravnomočna do storitve novega prekrška niso pretekla več kot tri leta. Določbo četrtega odstavka 26. člena ZP-1 pa je v povezavi z petim odstavkom 202. d členom ZP-1 mogoče uporabljati smiselno v okviru upoštevanja storilčevega prejšnjega življenja. Ker od pravnomočnosti sodbe o prekršku Okrajnega sodišča v Velenju z dne 3. 10. 2014, še niso potekla tri leta, je sodišče prve stopnje pri odločanju o storilčevem predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zakonito in utemeljeno upoštevalo tudi to sodbo.

8. Ob upoštevanju dejstev in okoliščin, ki jih je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izpostavilo sodišče prve stopnje, je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljen in prepričljiv zaključek, da v obravnavani zadevi ni izkazano pričakovanje, da storilec prekrškov, kljub izraženi obljubi, ne bo več ponavljal. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča namreč povsem jasno izhaja, da je storilec pravila varnosti cestnega prometa dosledno upošteval le v času trajanja preizkusne dobe ter eno leto po izteku preizkusne dobe, po poteku katerega lahko sodišče izda dokončno odločitev o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Takoj, ko je to obdobje poteklo in še preden je bil izdan sklep o dokončni odločitvi o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki je storilcu bilo izrečeno s sklepom Okrajnega sodišča v Žalcu EPVD 140/2013 z dne 28. 11. 2013 (ta sklep je bil izdan 25. 8. 2015 - list. št. 30 do 31 spisa Okrajnega sodišča v Žalcu, EPVD 140/2013) je storilec ponovno storil istovrstni prekršek, ki se glede na predpisane sankcije šteje med najhujše prekrške zoper varnost cestnega prometa in to kljub temu, da je v okviru edukacijskih delavnic bil seznanjen z nevarnostmi, ki jih prinaša vožnja pod vplivom alkohola.

9. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10. Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso, ki jo je odmerilo v skladu s tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 20,00 EUR. K plačilu tako odmerjene sodne takse, ki je dolžan plačati v 15 dneh, bo storilca pozvalo sodišče prve stopnje.