Jedro

Škoda, ki je v zvezi z odpravo napake, sodi v okvir jamčevalnih zahtevkov, in le škoda na drugih dobrinah se presoja po splošnih odškodninskih predpisih. Če gre za odškodninski zahtevek po splošnih določbah ZOR, mora oškodovanec dokazati protipravno ravnanje, škodo in vzročno zvezo, medtem ko mora povzročitelj škode dokazati, da za škodo ni kriv. Če pa gre za jamčevalni zahtevek, pa mora oškodovanec dokazati le obstoj škode (v zvezi z napako). Vzročna zveza se domneva, odgovornost pa je objektivna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči plačati 1.350.305,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na plačilo 230.537,00 SIT. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo. Zavrglo je tožbo za znesek 882.245,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in ustrezno spremenilo stroškovni izrek. V preostalem delu pa je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo.

Proti delu odločitve sodišča druge stopnje, s katerim je bila tožba zavržena, je vložil revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je sodišče kršilo ZPP, ko je tožbeni zahtevek za znesek 882.245,00 SIT zavrglo. V reviziji pojasnjuje kronološki potek dogodkov v zvezi z gradnjo, vselitvijo v hišo in grajanjem napak. Poudarja, da je že v pripravljalnem spisu dne 2.5.1991 opisal, da gre za nekvalitetno gradnjo. Ves čas postopka se je ugotavljala nesolidnost gradnje, ki je zahtevala tudi takojšnjo sanacijo, obenem pa porajala potrebo po bodoči dokončni sanaciji. Vse navedbe so bile podane v času od končane gradnje pa do konca tega postopka, to je v 10-letnem roku po 1. odstavku 644. člena ZOR. Vse napake, ki so se pojavljale med postopkom, so bile sproti tudi predočene sodišču. Največ napak je ugotovil izvedenec kot strokovna oseba, ki je z večjo natančnostjo pregledal celotno gradnjo. On je tudi opredelil, katera sanacija je bila že opravljena in kaj predstavlja nadaljnja škoda. Ni res, da gre pri zahtevku tožnika še vedno za zahtevek jamčevalne narave. Tožnik je med postopkom zahteval plačilo vse škode, v kar je bilo vključeno prvotno saniranje in pa sanacija bodoče škode. Ni jasno, zakaj sodišče vztraja na jamčevalnih zahtevkih in ugotavlja, da je kasnejša sprememba tožbe dne 23.8.1995 in 16.2.1996 nastala 6 let po graji napak in opravljenem popravilu. Sodišče bi moralo ugotoviti, da so bile napake grajane takoj, ko so bile vidne oz. jih je opazila strokovna oseba. Če je izvajalec po 644. členu ZOR odgovoren za napake, ki se pokažejo v 10 letih, sta tudi ti dve graji, ki sta izkazani v razširjenem tožbenem zahtevku, pravočasni. Tožnik je prava nevešča stranka in ni mogel vedeti za vse pravne posledice napak, prav tako pa tudi ni mogel vedeti za vse tisto, kar je odkril izvedenec gradbene stroke. Grajal je takrat, ko je za vzrok in posledico izvedel. Nesolidnost gradnje je tožnik opisal že v prvih zahtevkih, obseg le-teh in stroški pa so se pokazali pozneje. Sodišče se po eni strani sklicuje na roke po 645. členu ZOR, po drugi strani pa išče pravno podlago v 644. členu ZOR. Sodišče očitno ni upoštevalo, da je posledica vseh napak pomanjkljivost zemljišča, česar pa toženec kot izvajalec in nadzorni organ ni upošteval. Zaradi vsega navedenega predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ko je tožbo glede dela tožbenega zahtevka zavrglo. Tožbo je namreč zavrglo na podlagi Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in sicer določbe 2. odstavka 645. člena. Gre torej za uporabo materialnega prava in sicer za razsojo o pravočasnosti jamčevalnega zahtevka za napake, in ne za kršitev določb ZPP. Razloge o pravno odločilnih dejstvih sklep o zavrženju prav tako ima. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Tako ta revizijski razlog ni podan.

Revizijsko sodišče pa tudi soglaša z materialnopravno presojo spora. Revidentka očita sodiščema po eni strani zmotno uporabo 644. in 645. člena ZOR, po drugi pa trdi, da sploh ne gre za jamčevalni, temveč odškodninski zahtevek.

Kar zadeva prvi ugovor, tožnik sodišču druge stopnje neutemeljeno očita nedoslednost in nejasnost pri opredelitvi rokov za odkritje napak (10 let), njihovo grajanje (6 mesecev) in vložitev tožbe (1 leto) po 644. in 645. členu ZOR. O pravočasnosti graje je v tožnikovo korist odločilo že sodišče prve stopnje in s to odločitvijo se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje. Sodišče druge stopnje se je tudi strinjalo s prvostopno odločitvijo o pravočasnosti tožbe za povrnitev stroškov za že opravljeno sanacijo. Ni pa se strinjalo s presojo pravočasnosti tožbenega zahtevka na povrnitev predvidenih stroškov za bodočo sanacijo (23.8.1995), ter predvidenih stroškov za oplesk in fasado (16.2.1996).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je takšna presoja sodišča druge stopnje pravilna. Pravilno je štelo, da je tudi za pravočasnost teh zahtevkov odločilen čas graje iz leta 1989. Revizijskih trditev, da sta zahtevka pravočasna, ker naj bi izvedenec med postopkom odkril nove napake, ki jih tožnik sam kot nestrokovnjak ni mogel ugotoviti prej, ter da so bile te odkrite pravočasno v roku 10 let, revizijsko sodišče ni smelo vsebinsko preizkušati. Te trditve so nove in zato v revizijskem postopku neupoštevne (385. in 387. člen ZPP).

Ko je tožnik uveljavljal navedeni spremembi tožbe, ni zatrjeval, da gre za nove napake oz. da gre za razpoke, ki prej še niso bile vidne. Tudi izvedensko mnenje ne izhaja iz te predpostavke. Že sodišče prve stopnje je sprejelo mnenje izvedenca, da je bila prvotna sanacija izvedena kvalitetno, stanje pa s tem stabilizirano (stran 5 prvostopne sodbe), s tem dejanskim stanjem pa se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje. Le če bi iz trditvene podlage spremenjene tožbe izhajalo, da so se napake, ki jih tožnik uveljavlja s spremenjenima tožbenima zahtevkoma, pojavile šele ob ogledu izvedenca oz. vsaj 6 mesecev pred uveljavljanjem navedenih tožbenih zahtevkov, bi bilo treba presojati, ali je bila graja pravočasna in v povezavi z njo, ali je bila tožba pravočasno vložena (spremenjena). Vendar pa teh trditev ne v vlogi z dne 23.8.1995 ne na naroku z dne 16.2.1996 tožnik ni postavljal. Tožnik je le sledil izvedenčevi trditvi, da je že obstoječe napake mogoče v celoti in popolno sanirati z dodatno sanacijo, ocenjeno v znesku 669.845,00 SIT ter da znašajo bodoči stroški za finalni oplesk in ureditev fasade po vseh opravljenih sanacijskih delih še 212.400,00 SIT.

Tožniku pa je v zvezi s tem ugovorom treba še pojasniti, da ne loči med 10-letnim rokom po 1. in 2. odstavku 644. člena in enoletnim rokom iz 2. odstavka 645. člena ZOR. Za uspešno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov po navedenih določbah mora pogodbena stranka dokazati, da so se napake pojavile v 10 letih od izročitve in prevzema del. Če se pojavijo pozneje, izvajalec ne odgovarja več za napake iz naslova jamčenja za napake. Če se napake pojavijo v tem roku, pa mora naročnik ravnati v skladu s 645. členom ZOR, tj. najprej napake pravočasno grajati in nato tožbo pravočasno vložiti. Sicer pa sklicevanje na 10-letni rok tožniku ne koristi, saj je toženec opravil svoje delo v letu 1983. Revizijsko sodišče v odgovor na tožnikove revizijske navedbe še dodaja, da je izvedenec celo pojasnjeval, da nekaterih razpok niti sam ni videl, ker so oblepljene s tapetami oz. prekrite z lesom.

Izvedenec nikjer ni zatrjeval, da so se med pravdnim postopkom oz. v času, ko je sam opravljal ogled, pojavljale nove napake. Obratno, kot je že bilo navedeno, povedal je, da je stanje stabilizirano.

Sklicevanje tožnika na dejstvo, da tožnik ni prava vešča stranka, pa prav za ta zadnja dva zahtevka ne more biti pravno odločilno, saj je imel tožnik ves čas postopka pooblaščenko-odvetnico, ki mu je lahko svetovala, kako naj ravna po navedenih določbah ZOR.

Sodišče druge stopnje je zato pri izhodišču, da gre za jamčevalne zahtevke, pravilno štelo, da gre za spremembo tožbe, ki je bila storjena po izteku enoletnega prekluzivnega roka, ko je že prenehala tožnikova pravica nasproti tožencu iz njegove odgovornosti za napake oz. za solidnost gradbe po 2. odstavku 645. člena ZOR.

Kar zadeva drugi ugovor, tj. da sploh ne gre za jamčevalne zahtevke, pa revizijsko sodišče ugotavlja naslednje. Res je sicer, da lahko pogodbena stranka v primeru napak zahteva tudi povračilo škode. Že sodišče druge stopnje je tožniku obrazložilo, da škoda, ki je v zvezi z odpravo napake, sodi v okvir jamčevalnih zahtevkov, in da se le škoda na drugih dobrinah presoja po splošnih odškodninskih predpisih. Obrazložilo je tudi, v čem je razlika med obema zahtevkoma. Če gre za odškodninski zahtevek po splošnih določbah ZOR, mora oškodovanec dokazati protipravno ravnanje, škodo in vzročno zvezo, medtem ko mora povzročitelj škode dokazati, da za škodo ni kriv. Če pa gre za jamčevalni zahtevek, pa mora oškodovanec dokazati le obstoj škode (v zvezi z napako). Vzročna zveza se domneva, odgovornost pa je objektivna. Tožnikov zahtevek je sodišče druge stopnje presojalo kot jamčevalni zahtevek za napake. Toda tudi če bi ga presojalo po splošnih določbah odškodninskega prava (ta temelj bi tožnik morda lahko uveljavljal v zvezi z zahtevkom za novi oplesk in fasado po končani celotni sanaciji), tožnik z njim ne bi mogel uspeti, ker je toženec ugovarjal zastaranje. Za odškodninske terjatve za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, velja zastaralni rok 5 let (3. odstavek 376. člena v povezavi s 371. členom ZOR). Ker gre za materialno škodo, se ta računa od nastanka škode. To pomeni, da bi tožnik po teh splošnih določbah moral uveljaviti odškodninski zahtevek najpozneje v letu 1994. Oba zahtevka, ki sta v revizijskem postopku sporna, sta bila vložena pozneje (23.8.1995 in 16.2.1996).

Ker torej sodišče druge stopnje ni kršilo ne procesnega ne materialnega prava, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.