Jedro

Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP). Stranka se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno.

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izpodbijano odločitev sprejela po tem, ko je vpogledala v spis Bpp 245/2022, vendar pa tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika o navedenem ni seznanila, niti ni zahtevala od tožnika, da bi priložil ustrezna potrdila iz uradnih evidenc v tujini. V konkretnem primeru tako tožnik v postopku ni imel niti možnosti, da se izjavi o ugotovitvah tožene stranke, posledično pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Glede na navedeno sodišče zavrača navedbe toženke, da gre za nedopustne tožbene novote, saj tožniku možnost, da bi se izjavil v postopku izdaje izpodbijanega akta sploh ni bila dana.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 251/2022 z dne 4. 5. 2022 se odpravi ter se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Novem mestu II Kpr 15345/2020. Toženka se sklicuje na 13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi s finančnim kriterijem za dodelitev BPP ter navaja, da znaša trenutno dohodkovni cenzus za dodelitev redne BPP 843,78 EUR mesečno na osebo. Ne glede na te določbe pa se skladno s 27. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) BPP ne dodeli osebi oziroma njeni družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, kar znaša 20.250,72 EUR. Toženka na podlagi vpogleda v prošnjo tožnika in uradne evidence ugotavlja, da je tožnik trenutno na prestajanju zaporne kazni ter ni zaposlen, posledično ne prejema rednih mesečnih prejemkov, niti denarne socialne pomoči, vendar pa ugotavlja, da je tožnik v zadevi Bpp 245/2022 v prošnji za dodelitev BPP z dne 20. 4. 2022 navedel, da ima v tujini odprta dva transakcijska računa, na katerih ima 22.500,00 EUR in 24.770,00 EUR, kar pomeni, da presega cenzus iz 27. člena ZSVarPre, zaradi česar je prošnja tožnika neutemeljena.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da nima denarja v Sloveniji, pač pa v tujih bankah. Zaradi navedenega si odvetnika trenutno ne more plačati, čeprav je nujno potreben. Sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o zadevi, tako da tožniku dodeli odvetnika po izbiri sodišča oziroma podrejeno odvetnika A. A. 4. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da tožnik že v tožbi prizna, da razpolaga z denarnimi sredstvi v višini 47.270,00 EUR. Kolikor tožnik nima dostopa do banke, to ni razlog za dodelitev BPP, saj lahko tožnik pooblasti drugo osebo za dvig sredstev. Sodišču predlaga, da vpogleda v predmetni upravni spis ter v upravni spis Bpp 245/2022, ter da zasliši stranke. Primarno predlaga, da sodišče tožbo zaradi nesklepčnosti zavrže, podrejeno pa predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene, ter da sodišče tožniku naloži v plačilo vse stroške tožene stranke.

5. Tožnik je v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 28. 6. 2022, navedel, da je pomotoma zapisal, da gre za denarna sredstva na transakcijskih računih v tujini za njegova sredstva, saj so navedena denarna sredstva last tujih podjetij. Navaja tudi, da je sam eden od petdesetih vlagateljev, ki naj bi sredstva dobil izplačana.

6. Toženka je v odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika vztrajala, da tožbeni zahtevek ni postavljen, zaradi česar naj sodišče tožbo zavrže. V zvezi z navedbami tožnika v pripravljalni vlogi navaja, da so te navedbe prepozne, ter da je tožena stranka vezana na navedbe, ki jih je tožnik podal v okviru prošnje za dodelitev BPP. Sodišču predlaga, da tožnika zaradi vlaganja vlog v tem upravnem sporu tudi denarno kaznuje zaradi zlorabe procesnih pravic v smislu vlaganja vlog v tem upravnem sporu.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporno ali je tožena stranka pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, oziroma ali tožnik razpolaga s premoženjem v višini 47.270,00 EUR.

9. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da tožbe ni zavrglo kot nepopolne, saj je iz vsebine tožbe in kasnejše dopolnitve razvidna volja tožnika, da sodišče samo odloči v sporu polne jurisdikcije ter tožniku dodeli odvetnika po izbiri sodišča oziroma podrejeno odvetnika B. B. 10. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da se je tožena stranka pri svoji odločitvi o vrednosti tožnikovega premoženja oprla na podatke, ki jih je tožnik navedel v drugi zadevi Bpp 245/2022, pri čemer pa z navedenimi ugotovitvami pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanila tožnika, niti ga ni pozvala, da bi predložil potrdila iz uradnih evidenc v tujini glede premoženjskega stanja tožnika. Sodišče ugotavlja, da tožnik v pripravljalni vlogi navedenim ugotovitvam toženke glede obsega tožnikovega premoženja na transakcijskih računih v tujini nasprotuje, ter da v postopku ni imel možnosti, da bi se o navedenem izjasnil. Pravna podlaga obravnavanega primera izhaja iz določbe 14. člena ZBPP, na podlagi katere je tožena stranka ugotavljala tožnikovo premoženje. Po določbah 14. člena ZBPP se za ugotavljanje materialnega in premoženjskega pogoja prosilca uporabljajo določbe ZSVarPre. V skladu z določbo prvega odstavka 27. člena ZSVarPre se BPP ne dodeli osebi, katere premoženje dosega ali presega vrednost 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, kar znaša trenutno 20.250,72 EUR.

11. Eno od temeljnih načel upravnega postopka je načelo zaslišanja stranke (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP, katerega določbe se v zadevi uporabljajo v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, je treba, še preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP). Stranka se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Vrhovno sodišče RS1 je sprejelo stališče, da možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Vrhovno sodišče RS je hkrati opozorilo, da se pravica do izjavljanja ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve. Namen pravice do izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa. Na to odločitev pa, poleg pravno relevantnih dejstev, vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo upravni organ uporabil in kako jih bo razlagal. 12. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izpodbijano odločitev sprejela po tem, ko je vpogledala v spis Bpp 245/2022, vendar pa tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika o navedenem ni seznanila, niti ni zahtevala od tožnika, da bi priložil ustrezna potrdila iz uradnih evidenc v tujini. V konkretnem primeru tako tožnik v postopku ni imel niti možnosti, da se izjavi o ugotovitvah tožene stranke, posledično pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Glede na navedeno sodišče zavrača navedbe toženke, da gre za nedopustne tožbene novote, saj tožniku možnost, da bi se izjavil v postopku izdaje izpodbijanega akta sploh ni bila dana.

13. S tem, ko tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe, je bila storjena absolutna bistvena kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. in 2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, torej tožnika seznaniti z ugotovitvami glede obsega tožnikovega premoženja in mu dati možnost, da se o tem izjavi ter ga po potrebi pozvati k priložitvi potrdil iz uradnih evidenc iz tujine ter šele nato ponovno odločati o prošnji za dodelitev BPP. Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo iz pojasnjenega razloga odpraviti, se sodišče do preostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1, sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije.

14. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka ni utemeljena, saj bi bil v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka le tožnik, ki pa povrnitve stroškov postopka ni zahteval. 1 Primerjaj sklep VSRS X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015.