Jedro

Tožnik se je poškodoval pri delu, ko so s PVC folijo prekrivali streho na lesenem objektu in mu je pri sestopu s strehe spodneslo lestev, zaradi česar je padel z višine treh metrov. Spuščanje po lestvi z višine treh metrov je nevarno delo, za nevarno dejavnost pa objektivno odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 15.071,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: - 9.500,00 EUR od 28. 4. 2009, - 502,28 EUR od 22. 3. 2008, - 1.666,01 EUR od 18. 3. 2008, - 1.669,80 EUR od 18. 4. 2008 in - 1.733,19 EUR od 18. 5. 2008, vse dalje do plačila (točka I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti 107,23 EUR stroškov postopka, po izteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da se pritožuje zoper samo višino prisojene odškodnine. Prisojena odškodnina je glede na ugotovljeno dejansko stanje prenizka. Glede na podano izvedensko mnenje in ob upoštevanju tožnikove izpovedi bi moralo sodišče prve stopnje tožniku iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti prisoditi vseh zahtevanih 13.300,00 EUR. Sodišče mu je namesto tega prisodilo zgolj odškodnino v višini 5.000,00 EUR, v višini 5,05 povprečne mesečne plače na zaposlenega v RS v času odločanja sodišča. Nadalje mu je prisodilo tudi prenizko odškodnino iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu, saj bi sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku moralo priznati vseh zahtevanih 1.350,00 EUR. Prav tako je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo prenizko odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec je ugotovil, da so poškodbe tožniku pustile trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki se kaže predvsem v boleči in omejeni gibljivosti poškodovanega levega komolca in levega gležnja ter kot manjša groba moč leve roke. Glede na izvedensko mnenje in ob upoštevanju tožnikove izpovedi bi moralo sodišče prve stopnje tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisoditi vseh zahtevanih 11.000,00 EUR. Tako bi mu moralo sodišče prve stopnje prisoditi celotno zahtevano odškodnino v višini 25.650,00 EUR. Takšna odškodnina je tudi utemeljena s sodno prakso. Tožnik se pritožuje tudi zoper zavrnilni del za premoženjsko škodo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Šele tedaj, ko se je njegovo zdravstveno stanje stabiliziralo, je tožnik izvedel za škodo in njenega povzročitelja, zato premoženjska škoda ni mogla v plačilo zapasti pred tem. Napačna je tudi odločitev sodišča glede pravdnih stroškov. Upoštevati bi moralo, da je tožnik s temeljem odškodninske odgovornosti, ki mu je toženka nasprotovala v celoti, uspel v 100 %. V višini je uspel v deležu 43 % in v skupnem deležu 71,5 %, v tolikšni višini bi mu moralo priznati stroške postopka. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo povračilo potnih stroškov pooblaščenca tožnika za prevoz na naroke z obrazložitvijo, da bi si tožnik lahko pridobil odvetnika z območja sodišča. Tožnik pri izbiri krajevne pristojnosti sodišča ni imel možnosti izbire. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave RS izhaja tudi pravica do zastopanja odvetnika in pravica do svobodne izbire odvetnika. Izbira odvetnika za individualni delovni spor v zvezi z zadevo, v kateri je tožnika že predhodno zastopal in je bil torej v celoti seznanjen z zadevo, je nedvomno razumna odločitev tožnika. Vse navedeno bi moralo sodišče pretehtati pri odločitvi glede priznanja potnih stroškov pooblaščenca in tožniku priznati tudi potne stroške pooblaščenca za prevoze na naroke. Glede na navedeno tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožniku prisodi nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 16.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2009, celotno premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi in vse na prvi stopnji zaznamovane pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Navaja, da izpodbijana sodba ni pravilna in zakonita. Tožnik se je usposabljal tudi kot vojak ter izvajal redne kondicijske vaje in premagoval pehotne ovire, od katerih nekatere presegajo višino treh metrov. Sodišče je ravnalo zmotno, ker ga je kvalificiralo izključno kot delavca, ki so ga zavezovala poklicna pravila mehanika na dolžnosti strežača valjarja. Tožnik je bil kljub nasprotnim tožbenim navedbam in nasprotnim ugotovitvam sodišča kot pripadnik stalne sestave usposobljen za delo na višini treh metrov. Tožena stranka vztraja, da se je od njega pričakovala večja stopnja usposobljenosti in spretnosti od povprečnega človeka. Iz izpovedbe A.A., vodje skupine, v kateri je bil tudi tožnik, pomeni, da je imel tožnik pred začetkom del možnost, da bi povedal, da se mu zdi delo na omenjeni višini prenevarno in naj se zato določijo posebni varnostni ukrepi. Te pomisleke bi bil dolžan sporočiti vodji skupine. Prav tako bi lahko, preden se je s strehe spustil po lestvi, zahteval, da mu jo kdo na spodnjem koncu pridrži. Vsa ta dejstva kažejo na to, da sodišče pri kvalifikaciji dejavnosti kot nevarne ni upoštevalo osebnih lastnosti tožnika in da zato splošnih ugotovitev, povzetih iz sodne prakse, da pomeni delo na višini nevarno dejavnost, ni kritično apliciralo na konkretne razmere, v okviru katerih se je izvajala sporna dejavnost. Če je sodna praksa, na katero se sodišče sklicuje, sprejelo stališče, da pomeni delo na višini oz. lestvi nevarno dejavnost, je treba tako stališče obravnavati kot pravni okvir, ki bi ga moralo sodišče v konkretni zadevi šele napolniti s konkretno vsebino. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče to storilo nepopolno. Tudi ni izkazana krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Ker je lestev zdrsnila že takoj, ko je tožnik stopil nanjo, je ta zagotovo ni namestil stabilno. Če pa je lestev namestil stabilno, je zdrsnila zato, ker je tožnik nanjo napačno oziroma neprevidno stopil. Zato mu je mogoče utemeljeno očitati, da je pri namestitvi lestve oz. pri sestopanju nanjo ravnal s premajhno skrbnostjo. Navedeno pa pomeni tudi to, da konkretna škoda ni nastala zaradi njegove domnevne neusposobljenosti za delo na višini, temveč izključno zato, ker se je po lestvi spustil lahkomiselno. Vsakdo, ki je razsoden, bi predlagal komu iz skupine, naj preizkusi stabilnost lestve, če bi o tem dvomil. Gotovo pa je, da je bila lestev nameščena stabilno in da je tožnik nestabilno stopil nanjo. Tožena stranka vztraja, da ni odškodninsko odgovorna za nastalo škodo, niti po temelju kavzalnosti, niti na podlagi krivde. Sporen je tudi obseg škode glede katere je sodišče priznalo tožeči stranki odškodnino. Tožena stranka ocenjuje, da gre pri tožniku za lahko invalidnost, ki ga pri vsakodnevnih aktivnostih v ničemer ne omejuje. Tožnik je bil ponovno napoten na misijo v začetku leta 2010 in je pred tem opravil zdravniški pregled, ki je potrdil tako stanje kot v času pred prvo napotitvijo. To dokazuje, da tožnik trajnih posledic poškodbe ni utrpel, saj ga zdravniška komisija tožeče stranke v tem primeru v letu 2010 ne bi ponovno napotila na mirovno misijo. To pomeni, da je sodišče odškodnino prisodilo previsoko. Sodišče tudi nepravilno ni upoštevalo, da je tožnik prejel zavarovalno vsoto v višini 1.650,00 EUR, ki bi jo moralo vračunati v dosojeno odškodnino, saj je bila zavarovalna premija plačana iz sredstev tožene stranke, kot izhaja iz police za nezgodno zavarovanje (tako tudi sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 122/06 z dne 20. 9. 2007). Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v okviru katerega je izvedlo vse bistvene dokaze ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in posledično utemeljeno zaključilo, da je tožbeni zahtevek delno utemeljen.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnika z ukazom z dne 17. 9. 2007 napotila za čas od 15. 10. 2007 do 30. 4. 2008 na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah B., na dolžnost strežač valjarja. Dne 17. 11. 2007 se je tožnik poškodoval pri delu, ko so s PVC folijo prekrivali streho na lesenem objektu in mu je pri sestopu s strehe spodneslo lestev, zaradi česar je padel z višine treh metrov in utrpel zlom glavice radiusa levega komolca in več fragmentni zlom kuboidne kosti v levem stopalu. Zaradi začasne nezmožnosti za delo je bil v bolniškem staležu od 16. 11. 2007 do 22. 3. 2008, z ukazom z dne 28. 11. 2007 pa je tožena stranka popravila datum vrnitve iz tujine na 17. 11. 2007. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za škodo, ki je nastala tožniku zaradi poškodbe na delu odškodninsko odgovorna po določbi 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) ter 131., 149. in 150. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Pravilna je ugotovitev, da je spuščanje po lestvi z višine treh metrov nevarno delo, za nevarno dejavnost pa objektivno odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka za škodo tudi krivdno odgovorna, ker ni poskrbela za varno delo. Tožnik, ki je po poklicu mehanik in pri toženi stranki razporejen na dolžnost strežač valjarja, je skrbel za redno vzdrževanje strojev in ni opravljal dela na višini. Tožena stranka dela ni organizirala tako, da bi potekalo varno s pomočjo ustrezno usposobljenih delavcev, pa tudi ne tako, da bi kateri od navzočih med sestopanjem lestev držal, da ne bi zdrsnila.

Pritožbenih navedb tožene stranke, da je bil tožnik kot vojak usposobljen za delo na višini treh metrov ni mogoče upoštevati, saj tožnik ni bil usposobljen za delo na strehi, ampak za delo na dolžnosti, na katero je bil kot pripadnik stalne sestave pri toženi stranki razporejen (strežač valjarja). Že sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložitve sodbe prepričljivo razložilo, zakaj ni mogoče šteti, da je tožnik k nastanku škode sam prispeval. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožnik s skrbnostjo povprečno razumnega človeka preveril stabilnost lestve, preden je stopil nanjo, od vojaka pa tudi ni mogoče pričakovati, da bi ukazom nasprotoval, kar je na podlagi izpovedi zaslišanih prič ugotovilo že sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo tako tožnikove osebne lastnosti in konkretne razmere, v katerih se je delo kritičnega dne opravljalo, zaradi tega so pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tožnikovim soprispevkom k nastali škodi neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova nepremoženjske škode dosodilo primeren in pravičen znesek odškodnine v višini 9.500,00 EUR, kar je 9,60 kratnik povprečne mesečne plače. Dosojeni znesek je primerljiv z dosojenimi zneski odškodnin v primerljivih zadevah, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je odškodnina previsoko odmerjena, prav tako pa tudi pritožbene navedbe, da je znesek prenizek, kar v pritožbi zatrjuje tožeča stranka.

Sodišče prve stopnje je tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem dosodilo znesek 5.000,00 EUR, kar je 5,05 kratnik povprečne mesečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času odločanja sodišča. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je ta znesek ustrezen glede na trajanje tožnikovih bolečin (močne - trajne tri dni, zmerne trajne - sedem dni, lažje trajne - sedem dni, občasne močnejše - med fizioterapevtskim razgibavanjem in kakšno uro po njem), zdravljenje oziroma hospitalizacijo v bolnišnici (italijanska in nemška v bazi ter Splošna bolnišnica C.), nošnjo doramenske longete na levi roki od odpusta iz bolnišnice do 4. 12. 2007 in hodilne dokolenske longete na levi nogi do 29. 11. 2007, ko so mu namestili mavec, ki ga je nosil do 18. 12. 2007, tri cikluse fizioterapij, obsevanje z RTG in CT ter jemanje protibolečinskih tablet. Na podlagi tožnikove izpovedi in izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje tožniku tudi utemeljeno dosodilo znesek 500,00 EUR za strah, saj je bil primarni strah intenziven in kratkotrajen sekundarni strah pa je bil zmeren.

Tudi znesek odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je primeren, saj je tožniku po zaključku zdravljenja ostala slabša gibljivost levega komolca in levega gležnja ter nekoliko manjša groba moč leve roke. Ker tožnik svojega dela strežač valjarja ni več zmožen popolnoma in neomejeno opravljati, je postal voznik. Vsakoletno testiranje njegovih fizičnih sposobnosti je zaradi posledic nesreče pri delu na spodnji meji zadovoljivega, pri čemer mora za posebna testiranja (opravljanje sklec npr.) pred testiranjem vzeti protibolečinske tablete. Poškodba je vplivala tudi na opravljanje domačih opravil, kjer je potrebna moč leve roke. Tožnik se ne more več ukvarjati z nogometom, krosom in košarko, čeprav je bil včasih aktiven športnik. Tako je odškodnina v višini 4.000,00 EUR primerna.

Sodišče prve stopnje prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo ni znižalo za znesek 1.650,00 EUR, kolikor je tožnik prejel iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja. Iz listin v spisu izhaja, da je imel tožnik sklenjeno nezgodno zavarovanje pri zavarovalnici D. (A30), tožena stranka pa je zavarovala pripadnike v mirovnih misijah pri zavarovalnici E.. Iz listin v spisu ne izhaja, da bi tožnik prejel kakršenkoli znesek iz naslova zavarovanja pri zavarovalnici E., ampak je prejel znesek od zavarovalnice D., prav tako pa tudi ne, da bi bila zavarovalna premija plačana s sredstvi tožene stranke. Tako je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnik znesek prejel iz naslova osebnega zavarovanja in je kumulacija odškodnine in zavarovalne vsote iz nezgodnega zavarovanja dopustna. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje zavarovalno vsoto 1.650,00 EUR vračunati v dosojeno odškodnino, neutemeljene.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini materialne škode iz naslova izgube na dohodku oz. izgubljenem dobičku in sicer v višini razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejel, če ne bi prišlo do nezgode in plačo, ki jo je dejansko prejel. Pri tem je pravilno ugotovilo, da je skladno s 165. členom OZ škoda nastala ob izplačilu plače za prejšnji mesec, saj je tožnik takrat izvedel za višino prikrajšanja, zato je tudi utemeljeno upoštevalo triletni zastaralni rok. Pravilna pa je tudi odločitev, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti tudi premoženjsko škodo iz naslova potnih stroškov, ki ji je imel tožnik v času zdravljenja.

Neutemeljeno tožnik očita sodišču prve stopnje, da odločitev o stroških postopka ni pravilna in da je sodišče s tem, ko je zavrnilo povračilo potnih stroškov tožnikovemu pooblaščencu kršilo 22. člen Ustave RS, saj ima tožnik pravico do enakega varstva pravic v postopku, kamor spada tudi pravica do zastopanja odvetnika in pravica do svobodne izbire odvetnika. Z odločitvijo sodišča prve stopnje tožniku nobena izmed naštetih pravic ni bila kršena. Tožnika je zastopal odvetnik po njegovi izbiri, torej je imel zagotovljeno varstvo pravic v postopku. Vendar pa, glede na določbo 155. člena ZPP o potrebnih stroških postopka, potni stroški tako izbranega odvetnika niso potrebni stroški postopka, zato jih tožena stranka tožniku ni dolžna povrniti.

Prav tako je zmotno pritožbeno stališče tožnika, da bi sodišče prve stopnje moralo uspeh v pravdi ovrednotiti ločeno po temelju in po višini in bi bil končni uspeh rezultat aritmetične sredine obeh odstotkov. ZPP v 154. členu govori o uspehu stranke v pravdi in ne opredeljuje, da se uspeh določa ločeno po temelju in po višini, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je o stroških postopka odločilo na podlagi uspeha v pravdi, pravilna.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sta pritožbi strank neutemeljeni, zato je pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker stranki s pritožbama nista uspeli, skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.